Ljudje imamo to prekrasno lastnost, da v stvareh prepoznavamo lepoto, ki nam ničesar ne dolguje. Lepota je sozvočje duha in srca. Japonci to imenujejo “Wabi” in v direktnem prevodu pomeni prikrita oblika lepote. Vse kar je skrito površno odprtim očem. Ja, oko zazna a ne gleda pozorno, verjame , ampak ne sprašuje, sprejema , a ne išče. Lahko bi rekli, da živimo med zavedanjem minljivosti stvari in uravnoteženostjo med lepoto in smrtjo, med gibanjem in njegovim izginevanjem. Mogoče pa to pomeni biti živ? Zasledovati trenutke, ki umirajo.
Tisti, ki so tako kot jaz navdahnjeni nad veličino majhnih stvari, jim bodo sledili do samega bistva nepomembnosti, kjer bo veličina, odeta v obleko vsakdana, prišla na dan v predpisanem vrstnem redu navadnih stvari, iz gotovosti,da je vse tako, kot mora biti, in prepričanja, da je prav da je tako.
Mogoče pa to pomeni živeti?! Iskati tiste male trenutke, ko tvoj tok v nekom prebudi upanje in za zmeraj spremeni njegovo pot. Vse prevečkrat se osredotočamo samo na cilj. Potovanja nas delajo to kar smo…in naša življenja niso nič drugega kot dolga cesta polna ovinkov, malih kamnov, varnih senc debelih dreves in krošenj polnih jabolk. Pot je tista,ki nas izoblikuje. Iz nas naredi popotnike, romarje na poti do lastne sreče. Na njej pa spoznavamo duše, ki tako kot mi iščejo svoj kotiček. Senco, ko zunaj pripeka poletno sonce…ko čakamo na poletni dež…
Poletni dež tako kot jok za seboj pusti umito nabrežje nesoglasij, pomete negiben prah in v duši porodi neskončno dihanje. Čutim, da hrepenim po svežini zelenih gozdov, drobnih kapljicah, ki se svetlikajo na mehkih bukovih listih. Želim si vonjati svežino gozda in čutiti mir. Poletni dež se v nas zakorenini kot novo srce, ki bije z drugim srcem v istem ritmu. Potrebujem jok,da izmijem dušo. In potrebujem mir, da bom spet lahko videla lepoto malih stvari. Utrujena sem, samo utrujena...nekaj se mora končati, nekaj se mora začeti. Pika!
„ Ne da bi se bil zavedal, kaj je to in od kod, je sredi dela na svojih razbeljenih, prepotenih plečih začutil prijeten hlad. Ozrl se je na nebo, vtem ko je brusil koso. Iz nizkega, težkega oblaka se je vlila gosta ploha. „
L.N. Tolstoj, Ana Karenina
Ni komentarjev:
Objavite komentar