Že tretjo noč zapovrstjo, je sedel na Tartinijevem trgu. Na mizi pred njim kozarec rdečega. Še zmeraj poln. Napol dogorela sveča. Vrvež ulice. Otožnih misli in prav takšnega obraza. Oči, ki so govorile, da svoje žalosti ne želi deliti z nikomer. Sredi množice, a v resnici tako sam. Nemirno je frcal olive, ki jíh je dobil zastonj od lastnika male, lične gostilnice. S pogledom je iskal nekoga. Vedoč, da je ne bo zagledal. Ne danes. Najbrž nikoli več.
Nekoč je bil prebral, da za glasbenika ni hujše stvari kot izgubiti navdih. Da slednje vodi v duševen propad. Ne bi se mogel bolj strinjati. Počutil se je nenehno lačnega, a ni bilo stvari, ki bi ga lahko potešila. Zaman je iskal pesmi v zvoku morja, majhnih zakotnih gostilnicah, nedrjih turistk, ki so prihajale iskat zabavo in lažno srečo. Zdelo se mu, da ga je se zadnji kanček iztisnila iz njega, tiste noči, ko sta se poslednjič ljubila pod zvezdami. Predala sta se drug drugemu v tišini, brez odvečnega cirkusa in velikih besed slovesa, ki je visel v zraku. Podelila sta se kot dva zakonca, ki se bosta prebujala skupaj še vrsto let.. Tiste noči je slišal njeno pesem. Ne ve kdo jo je igral. Ali je bilo to njegovo srce ali pa samo galebi, ki so peli vsem nesrečno zaljubljenim.
Kadar ni mogel spati je preigraval stare sonate še iz študentskih dni. Po letih preigravanja so se mu zarezale v srce. Igral jih je pol avtomatično, skorajda brez razmišljanja . Bolj zaradi vaje kot želje po glasbi. Brez čustev in duševnega naboja. Prsti so se sami sprehajali po strunah in božali staro violino, ki je ubogljivo izvabljala zvoke. Pesem se je ob odprtem oknu počasi prelivala na ozke ulice Pirana. Zdelo se je, da samo on in luna razumeta njegovo bolečino. Luna, stara dama, je že slišala toliko žalostink, da je samo nemo čepela na nebu in tožno svetila.
Morda je ne bi nikoli ugledal, če mu ne bi bila počila struna, in je tako moral prekiniti svoje preigravanje, in jo iti iskati v predalnik ob oknu. Gotovo je bilo nekje zapisano, da bo ravno takrat zagledal njo. Vso pisano napravljeno. Kot, da se odpravlja plesat na karneval, zdela se je kot iz drugega časa, neresnična. Vsa preveč nališpana in ovešena s žvenketajočimi ogrlicami in raznobarvnimi rožami. V dolgem, plasiranem krilu, kričečih barv. Bosa. Z ruto v laseh. Ciganka. Levinja s ceste. Plesala je sama. Brez glasbe. Na melodijo, ki je bila lastna le njej. Plesala je zase. Plesala je v sebi. Vrtela se je in zdelo se mu, da z njo poplesuje cela ulica. Da se je tlakovana pot spremenila v letečo preprogo, ki sedaj leti z njo in jo nosi k luni. Ne ve kako dolgo jo je bil tako opazoval. Niti ali jo je, njegov pogled zmotil. Naenkrat se je bila ustavila in ga pogledala. V odblesku tujih oči je zagledal njo. Vedel je, da je nemogoče, kajti že naslednji trenutek so v njega zrle samo neznane oči s predrznim pogledom. Iskoč novčičev in nasmeha. A bila je tam. Začutil je neustavljivo željo, da bi se enkrat zaživel z njo od začetka,, da bi si lahko povedala vse kar je ostalo neizgovorjeno, in da bi vse, kar sta v preteklosti opravila slabo, pravilno napravila. Preden je zmogel se enkrat bolje pogledati je že ni bilo več. Divje kot je prišla je bila izginila. Bolj kot se poglabljal v iskanje, dlje je bil od resnice.
Hladen veter je prinesel vonj po njej in hrepenenje. Smešno kako srce izbriše hude spomine in poveličuje lepe, da s pomočjo te zvijače lahko prenašamo preteklost. Pograbil je violino in s odločnim korakom odšel do trga. Stopil je na sredo in kot cestni nastopač pustil kovček na tleh. Ni se zmenil za začudene poglede. Niti ni opazil radovedne množice, ki se je v krogu nabrala okrog njega. Takrat je zaigral zadnjic. Odločen, da se ne vrne več. Zdelo se mu je, da je v resnici odšel že pred leti. Pustil je, da je veter s seboj ponesel zadnjo noto. To je bila njena pesem. Pesem, ki je ne bo nikoli več zaigral. Napisana v srcu, z bolečino neizgorele ljubezni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar