Sporočilo v steklenici

Obrni  se prosim, ji je rekel z zaupnim, polstenim glasom. Samo zadaj ti še umijeva hrbet,  in sva končala za danes. Z namočeno gobo, ji je počasi drsel po vidno shiranem hrbtu. Nežno je pritiskal spužvo ob telo, da je s vsakim potegom za seboj puščal majhen curek milnice.  Počasi, previdno vstani. Počakaj, ti bom pomagal, ji je prigovarjal. Ne muči se sama ljubica, opri se name ji je ljubeče dejal. Saj ne bi rabil posebej reči. Že en čas ni zmogla sama do banje, kaj šele iz nje.  Sproščeno ji je ogrnil kopalni plašč in ji dolge lase zavil v mehko brisačo. Dvakrat je dahnil v dlani, jih podrgnil in ji postopno pričel vtirati losjon za telo.  Razbolele ude ji je skrbno zmasiral in jo previdno oblekel v sveža oblačila. No pa sva končala, je prešerno rekel in se potrudil, da si je na obraz nadel nasmeh. Sem ti rekel,da bo šlo kot bi trenil. Nič ni rekla, samo gledala ga je z neskončno hvaležnostjo v očeh. Vedela je, da jo želi razveseliti, njuni kopalniški obredi so trajali zmeraj dlje. Posebej sedaj,ko je težko sedela brez opore in je potrebovala pomoč že pri najnujnejših opravkih.

Ljubica ti je udobno? Jo je vprašal in ji popravljal grmado nakopičenih blazin.  Zdela se je kot kraljična sredi svojega baldahina. Razpuščeni lasje, nalahno pokrita. Na  ogromni postelji, polni prešitih in ročno izvezenih blazinic. Pregrnjena z ličnim pregrinjalom. Povsod  kamor si pogledal,  si lahko videl sledi kreativnosti. Vse njeno delo. Na njeno željo sta posteljo prestavila v študijsko sobo, ki jo je z leti spremenila v delovni prostor. Soba ima velika okna in pogled na bližnji gozd. Rekla mu je, da bo tako lahko še  zmeraj del narave, pa čeprav ne more teči  in objemati dreves. Nasmejal se je misli na njene nore domislice. Tako ga je znala, včasih sredi dežja zvleči ven, spet drugič je objemala drevesa in vsako posebej ljubeče poimenovala. Nabirala je vse mogoče trave in izdelovala vrečke želja. Vsako pomlad je z njo odšel v gozd, kjer sta z njima lastnim obredom pozdravila novo življenje in pomahala staremu v slovo. Vzdihnil je. Pogreša te njune male norosti.

Skuhal ti bom čaj, je rekel bolj sebi kot njej. Že vnaprej je vedel, da bo nedotaknjen ostal na mizici ob postelji. Pripravljal ga je iz navade.  Zadnji teden ni zmogla več piti in jesti. Medicinska sestra, ki je zmeraj prihajala ob jutrih ji je zadnje dni dvakrat na dan zamenjala infuzijo. S povsem rutinskimi gibi jo je zbodla in pustila vrečico hranljive tekočine, da se počasi steka. Kljub prigovarjanju zdravnikov je vztrajal, da jo bo še naprej kopal sam. To je bil njun dogovor. Njen največji strah je bil, da jo bo popolnoma razčlovečilo, ko se ne bo zmogla več sama očediti. Bala se je tega trenutka, že odkar sta izvedela za njeno bolezen. Nekaj kar je izgledalo kot navadno virozno obolenje in bi običajno pregnal metin čaj z medom in limono, se je sprevrglo v  nekaj tednov trajajoče obiskovanje specialistov. Vsi so potrdili tisto, kar nista želela slišati, že od domačega zdravnika. Multipla skleroza. Žal hitro progresivna in v naprednem stadiju. Tedne sta otopela vztrajala v igri, da se nič ni zgodilo in upanju, da ne bo tako hudo kot pri primerih , ki sta jih našla v literaturi. Kot obsedena sta se trudila živeti normalno naprej. On še je naprej odhajal v službo in jo obremenjeval s problemi in krizi, ki so mu jih nalagale zatežene stranke. Ona se je še intenzivneje predala svojim hobijem. Zdelo se je kot, da je notranja stiska v njej poostrila ustvarjalni nagib. Neumorno je delala. Morda se je bala trenutka, ko ne bo več zmogla in je hotela iz sebe iztisniti še zadnje. Pustiti pečat.

Ko je v kuhinji brskal za čajnim filtrom se je šele prvič ta dan zavedel,  kako je pravzaprav izčrpan. Zadnji meseci so tudi na njem pustili globoke brazde. Shujšal je in ob temenih so se mu prikazali prvi sivi lasje. Smešno , je pomislil, kako narava tudi navzven obarva človeka s barvami duše. Zgodilo se je prav to, česar  sta se najbolj bala. Bolezen je napredovala s neustavljivo hitrostjo. Kot zlobna mrhovinarka mu je kradla njegovo ljubljeno in jo vsak dan bolj ožemala , hirala in se hranila z njeno energijo. Ta neustavljiva pijavka je iz nekoč vitalne ženske, ki je zmogla celo noč preplesati in ob rani zori vstati z nasmeškom na obrazu, ustvariti shirano prikazan, ki je vegetirala in pogumno čakala na miren odhod.

Kako brezupno je vse, je pomislil in v mislih že tisočič preklel tistega, ki mu jo jemlje. Vse v njemu je kričalo, da to ni prav. Da če bi obstajala neka pravična višja sila, se to ne bi zgodilo. Ne ona. Ne taka dobrota. Taka milina, ki bi si odrezala zadnji kruh od ust, da bi nahranila lačnega. Nikjer ni našel tolažbe. Vsako prigovarjanje prijateljev in svojcev je naletelo na gluha  ušesa, kot da bi ponavljali isto pesem, ki ga ne doseže. Tako prazno se mu je zdelo. Kot, da nihče ne čuti tega kar čuti on. Sovražim te, da mi jo jemlješ,  je kričalo njegovo razbolelo in utrujeno srce.  Sovražim lastno nemoč. V tem trenutku v njegovem srcu, ni bilo prostora za neomajno vero v boga. V zadnjih dnevih ni zmogel niti prijazno govoriti z njim.

Nista govorila o tem, vendar sta oba v sebi vedela, da konec ni več daleč. Prenehala je komunicirati. Večino dnevov je negibno prespala. Prebujala se je ob bolečinah in sestra je s svojo debelo,  mesarsko roko sistematično povečevala odmerek protibolečinskega sredstva. Ni upal izreči na glas. Kot, da bo molk preprečil neizogibno. Odložil konec.

V tem trenutku bi dal vse, da bi lahko podaljšal čas, ga ustavil, zavrtel nazaj, v čas pred vso dramo. Samo še enkrat bi se z njo odpeljal na morje in poslušal pesem valov. Ni  več odhajal v službo. Ostajal je ob njej in ji z narejeno vedrim glasom, kolikor je pač zmogel, pripovedoval  zgodbe, bral odlomke iz knjig, poročal o dnevnih dogodkih. Kupil je vse ženske revije in ji govoril o novih modnih trendih in smernicah. Poskušal ji je pričarati delček sveta, ki ji ga je bolezen tako ostro vzela.

To noč nista spala. Slutnja je visela nad njima kot opozorilo, da bi ju spanec oropal zadnjih skupnih trenutkov. Nežno je sedel ob njej in jo božal po hladni roki. Prižgal je vse sveče, ki jih je našel v hiši. Rumena svetloba je osvetljevala sobo, ji dajala intimnost in posveten videz, da je bolj spominjala na tempelj kot na staro študijsko sobo. V ozadju se je polglasno vrtela stara gramofonska plošča. Zvok klavirja je nežno pomirjal oba. Konec je prišel hitreje, kot si je želel. Energično, kot da telo sploh ne bi bilo njeno, se je obrnila k njemu. V njenih očeh je zagledala vse neizgovorjene zgodbe, globino, neskončno hvaležnost, ljubezen, milino. Kakor, da bi se mu v tistem trenutku odvil ves njun film, on pa bil stranski opazovalec. Vse je videl in še enkrat začutil. Ko ga je kasneje zdravnik vprašal kako dolgo je trajalo, mu ni mogel odgovoriti. Zanj se je zlilo vse v en dolg moment,  v katerem je slišal vse.

Dnevi po pogrebi so se mu zdeli kot en dolg, siv deževen dan. Ko samo čakaš, da pride nevihta. Umaknil se je od vseh. Ranjen je lizal svoje rane. Skrit pred pogledi in sistematičnim odgovarjam na zmerom ista vprašanja. Vedel je,da ne bo moral več dolgo odlašati. Obljubil ji je. Obljubil ji je že takrat.  Toplo se je oblekel, vzel avtomobilske ključe in veliko rumeno škatlo. Vse kar bo rabil na poti, lahko naknadno nabavi. Po treh urah vožnje  je prispel. Za november je bilo še razmeroma toplo, in če ne bi pihal mrzel veter z morja bi lahko človek rekel, da se obeta lep dan za sprehod ob obali. Zavzdihnil je pri sebi. Tako ali tako  se ni želel sprehajati. Tudi ni želel, da mu je pretirano lepo. Hotel je samo miru. Zvoka morja.

Nekaj časa je nemirno iskal pravšnje mesto. Nič se mu ni zdelo dovolj imenitno,  zato kar je nameraval storiti. Na koncu se je odločil za konec pomola.  Sklenil je, da bi bilo to gotovo  tudi njej všeč. Počasi je odprl škatlo. V njej je bila velika, srebrna žara. Zadnje kar je ostalo od njegove ljubljene. In steklenica s sporočilom. Slednjega je napisala kmalu potem, ko je prejela dokončno potrditev o svoji bolezni. Obljubiti ji je moral, da bo ga prebral šele po njeni smrti in ga skupaj z njenimi ostanki dal v naročje morja. Trdila je, da morje objema vse kar je dobrega in da zmore s svojo oceansko ljubeznijo pozdraviti vse. V morje se zlivajo  vse lepe misli in zgodbe.  To je bil sedaj njen poslednji dom. Jokal je. Pustil je, da mu solze tečejo in močijo staro vetrovko. Ni bilo mar za hladen veter in glasne galebe. Pustil je, da žalost polzi iz njega.  Da že dolgo sedi na pomolu so ga opomnile  šele ulične laterne, ki so se pričele prižigati ena za drugo. Nežno je segel v škatlo in izvlekel steklenico. Odvil je ličen trak in jo potrpežljivo odčepil. Počasi je izvlekel zvit list papirja in pričel brati.

Dragi moj

Vem, da si pričakoval od mene teatralno dolgo pismo. Vedi,da nikoli ne bi mogla na list papirja tako nežno in ljubeče prenesti vse, kar čutim do tebe. Ti si moja luč. Si del mene. In sedaj, ko odhajam te ne zapuščam. Samo spreminjam obliko. Ljubezen ne izgine. Ta bo živela dalje. V tebi. V stvareh, ki sem jih spremenila. Ljudeh,ki sem se jih dotaknila. Ne skrbi zame. Zame sedaj skrbi bog. Vem, da si jezen nanj in da v ničemer ne najdeš svetlobe. Tudi vem,da se imaš za nevernega. Vedi, da  kdor ima dobroto v srcu, nosi v sebi nebesa in jih izžareva v okolico. Dobrota je božji dar, zato pravijo, kdor nosi v sebi dobroto, nosi Boga v sebi. In ti si božja luč. Najdi spravo, najdi mir. Vera, upanje in ljubezen. Dal si mi upanje, ko sem ga sama izgubila. In dal si mi vso ljubezen sveta. Najdi vero v sebi. Ljubim te za vedno

P.s. vsa drevesa v nebesih bom poimenovala po tebi. Bova imela svoj gozd.

Jokal je. Jokal kot mali deček, ki v sebi nosi vse reke sveta. Šele,ko se je prižgala zadnja zvezda je v sebi našel moč,da izroči svojo ljubo morju. Zdelo se mu je kot, da morje s svojim ječanjem joče z njim. Opazoval je dvigovanje vode. Z vsakim valom, ki se je razletel ob obalo se mu je zdelo, da mu dušo počasi izpira notranji val in vanj nosi mir.

Tiho je pričel govoriti sebi. Besede pa so v njem kar ječale. Poslušaj me sedaj Bog. Boljše zate,da paziš nanjo. Razumeš? Me slišiš? Ona je moj svet. Vem, da je nisi vzel,  ker si slab. Nisem pa še ti oprostil. Ne zmorem. Nisva še opravila. Ne. Nisva. Ti in jaz imava še nerešene  zadeve.  Reciva, da skleneva premirje. Kaj praviš? Da se dogovoriva, da se nekaj časa pustiva na miru. Dokler ne premisliva vsega?  Da najdem svoj mir? Dokler ne bom spet zmogel govoriti s teboj? Mi dovoliš? Me razumeš? Seveda razumeš? Ti si vedel, da te bom prosil to. Tako kot si vedel, da ne morem biti nepristen. Ti si samo želel, da jaz to uvidim...Tiii...ti. Pretkan si. Torej?! Premirje. Nič ti ne obljubim. Pusti me, da sam najdem pot k tebi. Dovoli mi, da sem sam pot k tebi. In pazi nanjo.

Zalučal je steklenico v morje in gledal za njo dokler je ni pogoltnilo morje. Še sam ne ve kdaj se je pokrižal in stisnil križec, ki mu ga bila podarila pred leti. V duši se mu je naselil mir. Vzdihnil je ker je vedel, da je pred njim še dolga pot k sebi. Vedel je, da bo sedaj lažje hodil. Na poti ni bil več sam.