Lahko noč Ema, je rekla mami, in že stotič pokrila malo kepico,ki se je nemirno premetavala po postelji. Mamiiii, ne morem zaspati brez gospoda Žaka. Ne morem, se je pritoževala Ema v en glas. Pa pravljico. Pravljico želim. Proooosim... No prav, je odvrnila mami. Ampak res se samo eno. Kratko, cisto drobceno, mičkeno pravljico ti povem. Prav? Potem pa črta pod odejo. In boš zaspala kot vse pridne punčke. Obljubiš? Ema je prikimala, njene nemirne oči pa so govorile, da morda ne bo šlo tako zlahka. Kadar je imela Ema slabe dneve, je le s težavo zaspala. Mučili so jo veliki in majhni strahovi. Navadno se je nemirno zvijala, premetavala in obračala, dokler od silne utrujenosti ni omagala.
V črtasti deželi je,za tremi rumenimi griči, levo od modrega drevesa, živel gospod Magu. Edino večje od trebuha gospoda Maguja je bilo njegovo velikansko srce, ki je v sebi nosilo vse pesmi sveta. Gospod Magu je bil mestni slaščičar. V majhni prodajalni ,s škrlatno roza polkni, je prodajal vse slaščice, ki si jih lahko poželi srce. Orehove polžke, jabolčne zavitke, čokoladne tortice, karamelne praline, vanilijeve zvezdice, skutine blazinice, jagodne roladice, pomarančne narastke, rahel tiramisu, čokoladne kroglice, kokosove poljubčke, višnjeve pite, marelične bombice, rabarbarine pite, jabolčno peno, bananine piškotke in tako krhko mandljevo pecivo,da se je kar samo topilo v ustih. Že na vhodu te je po nosu požgečkal vonj po cimetu in sladkih mandljih... posebej znan je pa bil gospod Magu po svojih palačinkah. O njih se je govorilo vse do kvadratne dežele. Te so kupovali tudi resni in vzvišeni ljudje, ki so cele dneve samo računali in tudi po službi niso sneli kravat. V kvadratni deželi se ne poje. Tudi smeji se tam redko. Palačinke gospoda Maguja pa so nekaj kar je skupno obema deželama. Pravijo,da vsaka palačinka vsebuje skrivno sestavino, ki jo mojster ne izda nikomur. Vsak, ki poskusi palačinke gospoda Maguja hipoma ozdravi in na obraz se mu narise širok nasmeh. Zlobci so se na vse pretege poskušali dokopati do skrivnega recepta, preiskali so vse kotičke njegove slaščičarne, prebrskali vse kuharske knjige. A jim ni uspelo. Nekega dne, ko je gospod Magu...
Mami...mami...da Ema, je odgovorila mami. Mami bi tudi jaz ozdravela, če bi mi gospod Magu spekel palačinke? Ohhh ljubica...ves kaj.., jutri bova spekle res prav posebne palačinke. Take v obliki dinozavrov in opic. Pa če nama uspe, se kakšno v obliki Žaka. In vsako posebej bova okrasili s penastimi bonbončki vseh barv . A prav? Pa veš kaj…na vsako bova narisali čokoladen nasmešek. Potem se boš gotovo bolje počutila, je nežno rekla mami in božala Emo po drobni, goli glavi. Po zadnji kemoterapije je Ema izgubila vse svoje zlate laske. Ema ni odgovorila, z zaspanimi očkami je le zamišljeno opazovala mami. Še bolj se je privila ob mami in pustila, da jo z mehko odejo pokrije vse do glave. To je bila njuna mala razvada. Ema je zmeraj vztrajala, da jo mami zavije kot bubo. Očka se je pogosto šalil, da sta mami in Ema njegova metuljčka.
Mami...mami jaz vem...je rekla Ema in zaspano mežikala. Kaj veš? Je vprašala mami. Vem, kaj je skrivnostna sestavina, ki jo gospod Magu doda palačinkam. Vem...Ja? Je vprašala mami z narejenim resnim obrazom, kljub temu, da so se ji ustnice skrivoma že vihale v širok nasmeh. Povej Ema, kaj misliš, kaj naredi palačinke gospoda Maguja, tako skrivnostno dobre? To je pa bilo povsem lahko, je odvrnila Ema. Očka zmeraj pravi, da moramo vsemu kar delamo, dodati ščepec dobrega in veliko mero ljubezni. Zraven pa peti same vesele pesmi. Ker, če delamo dobro...jaaaaa…ja potem ne more biti slabo, je modro zaključila Ema. Utrujeno se je nasmehnila. Še preden ji je mami uspela pritrditi, je Ema že mirno spala. Mami ji je v objem položila medvedka Žaka in ji pritisnila nežen poljub. Potihoma se je splazila iz njene sobe, ponosna nad velikim razmišljanjem njenega malega metuljčka. Pravljica bo počakala na nov dan...
Ni komentarjev:
Objavite komentar