Kreativnost je zrcalo duše...

Ilustracija: Jill McDonald

Pesnik s strganim čevljem

Nocoj obleči najboljšo obleko.

Jaz si bom nadela bisere.

Pesnik s strganim čevljem.

Mlada ljubezen.

Melodija noči.

Sredi najinega vrta cveti češnja.

Ptice mirno sedajo nanjo.

Kako lepo diši sreča.

Samo ti in jaz

Star cigan na trgu igra neko pozabljeno melodijo.

Povej mi ljubi, kje si ukradel besede za mojo pesem?

Zvenijo tuje.

Si slekel luno in zvezde naprosil za molk?

Zaspano na nebu ždijo.

Lepa je tiha noč.

Napiši zame nekaj, kar bo tukaj, ko mene več ne bo.

Lepo pesem.

Dolg sonet.

Tiste tri verze.

Napiši, ljubim te.

Piši zame, ko ne boš znal reči.

Riši mi besede.

Sestavi za naju nov stih.

Besede ne morejo zbledeti.

Vrezane so v srce.

Ilustracija: Jana Oršolić

Quo vadis Anjuška ?!

Morda bo zvenelo prežvečeno, a v Italijo sem še šla skriti. Odmakniti od vsega. Predvsem od lastnih misli, ki se mi zadnje čase motajo po glavi. Skeptična in rahlo (mičkeno) prestrašena sem se spraševala, kako bo celotna zadeva zame. Jaz sama. Okoli mene pari, družine, prijatelji. Ja. Res je. Bila sem sama, a niti za trenutek osamljena.

Italija…tolikokrat opevana, narisana, opisana pesem. Lepa. Pisana. Nasmejani obrazi, bleščeče oči, uličen stil, mestni vrvež, kaotičen promet, vrhunska kavaaaaa, božanski sladoled, peperoccini, trgi, kapučino, mozarela, Fiat, dame na Vespah, okna s polknami, rože na balkonih, mozaik stilov…Seznam se vleče kot razkuhan špaget.

Odšla sem odkrivat nove stvari, a uvidela, to kar že vem. Ljudje nosimo sebe povsod seboj. Ne glede na to kam greš, še zmeraj si ti tisti, ki je na poti. Prijaznost in ljubezen v srcu je povsod doma. Zato ne rabiš prevoda. Ne velikih besed. Iskrenost in dobrota štejeta.

To je neznanec, ki ti z velikim nasmehom v eni uri razkaže Napoli in da delček sebe, ki ga ne najdeš v nobenem Lonely Planetu. Povrhu vsega pa te odpelje na najboljšo kavo, ki si jo kdaj pil. Skuhano pod visokim pritiskom, tako kremno, da bi jo lahko jedel z žličko. Počutiš se kot car, ko jo v (skoraj prebavljivi) Italijanščini naročiš sam in ti jo skuha simpatičen natakar, ki ti ob kavi postreže še bleščeč nasmeh in kompliment. Ne…take kave ne rabiš sladkat. Bila sem na vrhu sveta. izgubljala sem se med ulicami, med pisanimi strehami, zamotanimi cestami, množico.

Iskala sem sebe in našla Anjuško. Evropsko dekle, ki je povsod doma. Sebe nosim v pisanem, črtasto/pikastem kozarcu zmeraj seboj. Kako sem lahko sploh pomislila, da sem se zgubila. Samo malo izpod pokrova sem kukala. Nič hudega. Moj kozarec morda ni povsem zvrhan, a se zmeraj lahko napolni z novimi zgodbami.

Razmišljanje bistre jajčke: Včasih moraš stvari sam, kot pravijo Italijani »abbassare«. Spustiti niti iz svojih rok  in dovoliti, da stečejo po svoje… 

Foto: Anjuška I.

Potepinka pakira

V kovček sem spravila pisane misli, razmetane občutke in željo po novem.

Težko se je zaprl :)

Sprašujem še če bo v njem še prostor za mojo miselnico in barvice?! Valdaaaaa….

Odhajam…Se potepat in iskat nove zgodbe. Prvič res sama nekam. Mešani občutki.

Grem pogledat, če so Italijani še zmeraj mamine maze in ali je kapučino res boljši, če ga piješ stoje sredi ličnega trga s pogledom na mestni vrvež.

Risat nove začetke...

Arrivederci

Foto: Anjuška I.

Pikica na obzorju

Prišla sem do konca.

Do tiste pisane črte na obzorju.

Se spomniš?! Kraja kjer se misli spremenijo v trenutke?

Tam, ko sonce ljubi morje.

Nekje med akordi in molekulami.

Kjer se rojeva vesolje.

Med letom metuljev in smehom otrok.

Tam, ko pozabiš zakaj si šel in kam bi rad.

Vse kar imam je na tleh.

Zgrizeni čevlji.

Puhasti oblaki in težke misli.

Zemljevidi brez napotkov.

Konec prihaja vedno od daleč.

Majhna pikica na obzorju.

Preden postane otok.

Mir in črtasti galebi.

Stare poti sem pobelila in narisala nove.

Še ledeno steno preplezam in sem tam.

Zebe, a je lepo.

Ogrnem se v pisan plet objemov.

Srce vzamem seboj kar v kozarcu z bonboni.

Foto: Anjuška I.

Deklica, žena, mati in starka

Kot otrok utrujen od igre, bi zaspal v naročju zemlje.

In ti bi me vzela v objem.

Topla in mila.

Deklica, žena, mati in starka.

Moja želja.

Poklicana od neba.

Umita od solza, izpita od življenja.

Z nasmehom, ki ga režeš kot hleb domačega, toplega kruha.

Srce je tvoje, prostran gorski travnik.

Vesela vaška pesem.

Pisano listje in topli večeri.

Napoved zime in mehkih dotikov.

S pogledom mi pripoveduješ, ko besede molčijo.

Otroška duša.

Sanjava roža.

Lepa si mila moja.

Taka, kot dal te je bog.

Dobra in prijazna.

Moj dušni pastir.

Deklica, žena, mati in starka.

Ilustracija: Garance Dore

Tik tak…ura teče

Mestni vrvež. Ljudje brez pravega reda hitijo in se spotikajo ob dolg seznam opravkov, ki jih še čakajo. Vibracija poznega jesenskega popoldneva in zadnji vzdihljaji toplega sonca. Pred mano že druga kava. Pogreznjen vase sedim in opazujem množico. Razmišljam. Komu  lažem?! Trudim se ne razmišljati. Prisluškujem pogovorom in upam, da se nekje med klobčičem zavozlanih misli skriva rešitev zame.

 Odmislim vse pridige zdravnikov o škodljivosti kofeina in naročim še eno kavo. V tem trenutku mi ne bi moglo bolj dol viseti. Čutim, da mi bo odneslo pokrov. Jaz sem tempirana bomba. Tik tak…slišim uro. Poslušam pogovor za sosednjo mizo. Starejši možakar samozavestno razlaga svojemu prijatelju o nedavni ljubici. Pravi, da se ni obneslo. Da ji je manjkalo tisto,…tisto nekaj. Preprosto ga ni prepričala. Ob njej se je počutil kot, da je, zmeraj isto mlačno juho. Natakarica je prinesla kavo. Rešitev. Zadnje kar sem si želel, je bilo slišati zaključek tega bedastega pogovora. Zazrl sem se v daljavo in se poskušal osredotočiti na premikanje avtomobilov. Zanima me kdo sedi v njih. Kam gredo?

Sebe bi opisal kot pozitivnega cinika. Težim k temu, da bi sam iznašel zdravilo za svoje tegobe. O uspešnosti mojih poskusov je zanemarljivo debatirati. Moja analitičnost tukaj občasno povsem zataji.  Zakaj?! Ker se moja notranjost skriva pod zaprašenim ovojem, ki je trd, debel in se ne olupi kot čebula. Izvablja pa solze.

Prekleto kako sem sovražil tisto njeno odurno jakno. Zeleno. SNB barve. Trdila je,da je to davno pozabljen krik mode. Da je retro. Zapenjala si jo je čudno postrani. Zmeraj me je popadel nek nerazumljiv bes, ko sem zagledal tisto travnato skropucalo. Sploh  mi bila všeč na prvi pogled. Ne vem, če bi lahko trdil, da je bila sploh moj tip ženske. Bila je…ahhh…ona je drugačna. Spoznala sva se v mestnem parku. Prijatelju sem pripovedoval že tako zlajnano pridigo o iskanju prave. Iskreno rečeno je nisem niti opazil. Sedela je na klopi nasproti naju. S knjigo na kolenih in v grozljivi jakni, ki se mi je vtisnila tako globoko, da bi jo gotovo znal do potankosti opisati, tudi če bi me nekdo zbudil sredi noči. Gotovo je poslušala najin pogovor, saj me je na vrhuncu moje pripovedi samozavestno prekinila in rekla: » Kako daleč mora ženska, da ji verjameš? Lahko rečeš, da si ti merilo…in potem njen glasen krohot?«. Ni počakala na moj odgovor. Obrnila se je na petah in samozavestno odkorakala. V meni pa mešanica radovednosti in pristnega besa.

Gotovo bi povsem pozabil na pripetljaj v parku, če ne bi naključje hotelo, da se ponovno srečava. Sprva je nisem prepoznal. Brez tiste smešne jakne je delovala povsem normalno. Vse dokler ni odprla ust in me pozdravila z : » O, pozdravljen Don Kihot, kako napreduje iskanje svoje Dulceje«. Prisežem, da bi jo lahko v tistem trenutku zadavil. Pa je nisem. Zbral sem vse notranje moči in ji z nasmeškom odgovoril, da sem še zmeraj v iskanju. Zapletla sva se v pogovor. Izzivala me je s svojimi tezami in pogledi na življenje. Ni se mi pustila voditi in na trenutke sem imel občutek, da me kot pajek ovija v velik zapredek svojih malih igric. Seveda se nisem poslušal. Med nama je bila neprisiljena očaranost. Ona. Tako samozadostna. Drugačna. Rekla mi je, da meni, da je ambivalentnost dveh duš samo skupek zablod, ki sčasoma postanejo skupna resnica.

Gotovo me je sam hudič gnal,da sem poskušal v njej videti to kar sem iskal.

Včasih sem se počutil kot na misiji. Jaz. Zadnji borec ljubezni bom prinesel tej izgubljeni ovčki luč in pravo pot. Nisem videl, da se je izza smejoče maske že povsod širil neznosen smrad po katastrofi. In tako sva se zapletla v dolg in strasten tango, ki sva ga plesala na ritem tiste pogubne melodije. Tukaj ni zmage. Niti poraza. Le zavedanje, da smešimo poistovetenje resničnega z nerazumskim. Na koncu je le ena prava podoba. Ne glede nato, kako krasimo našo izložbo. Tik tak…ura teče.

Gotovo moški potrebuje žensko, ki ga zjeba. Obere do kosti. Do tiste točke, ko se ne prepoznavaš več in si se prisiljen na novo zgraditi in sestaviti. Zrušila me je. Še ena laž. Sam sem se. Drugim zmeraj dovolimo, da nas mučijo malenkost manj kot mučimo sami sebe. Rekla mi je,da ima preveč rada življenje, da bi hotela biti samo srečna. Plavala je nad oblaki in delala poglobljeni inventar svoje notranjosti. Jaz pa sem cijazil za njo in nosil srce na dlani.

Obračam sladkor, ki ti ga v ličnem papirju postrežejo ob kavi. Na njem pa napis: »"Zgrabite trenutek! Tisto, kar lahko storite ali mislite, da bi zmogli, začnite takoj zdaj." - Johann W. Goethe« Vesolje me zajebava. Nekdo, nekaj …neka višja instanca ve, da sem ti odmeril čas. Moram sprejeti povsem nove sklepe. Prekiniti stare poti in začeti na sveže. V sebi sem potegnil črto. Ni še črna in debela.  Bo pa. Tik tak…ura teče.

Foto: Anjuška I.

Moj seznam

Sprašujem se kaj se dogaja z mano zadnje čase. Počutim se kot zmedena starka, ki na uradu z naslovom »opravljene stvari in drugi dosežki« polaga račune. Vedno znova premlevam kaj sem naredila, kje sem in kam grem. Nekako se me pred vsakim bližajočim se rojstnim dnem,  poloti mala življenjska panika in notranja stiska ( čisto majcena),  ki me opozarja, da samo enkrat živim in da se naj zmigam. Zdaj!

Mogoče je pa to samo zaradi tega ker se mi ene stvari v življenju zaključujejo in druge odpirajo. S svetlobno hitrostjo...aaaaa…Pazi to….Anjuška ima vizijo.  Plan B. Izhod v sili. Zapisan v veliki knjigi z naslovom »anjuškin peskovnik«. Razmišljam o stvareh, ki bi jih še rada naredila. Nek moj » bucket list«…Saj veste…preden se spremenim v razpršeno energijo,  bi rada…Vse pribeleženo…

Torej moj seznam, pomešan, pisan, kvadratno, okrogel in naključno razvrščen:

- prepotovala bi vse celine

-šla na koncert U2

-še enkrat bi skočila s padalom

-se končno spravila na bungee jumping

-šla bi v Afriko pomagat ljudem v stiski

-naredila bi nekaj res velikega za pomoč ljudem

-imela samostojno likovno razstavo

-ilustrirala knjigo za otroke

-imela svojo malo restavracijo, kjer bi kuhala

-imela hiško na morju

-imela svoj vrt in malo hišo

-se naučila igrati klavir

-zgradila nekaj pomembnega

-letela z balonom

-imela svoj kreativni biro

-imela 3 zdrave in  luštne pamžeke

-pretekla bi en vsaj en pravi maraton

-naučila bi se jadrati

-plavala bi z delfini

-se naučila jahati

-imela psa

-zgradila hišico na drevesu

-imela svoj gozd

-splezala na Triglav

-razveselila miljavžent otrok

-se ozdravila deloholizma

-kupila motor

-imela svoj travnik

-napisala bi knjigo

-našla notranji mir

-se sprijaznila z likanjem

-….

 ♥ (o.a Življenje je kot jutranja kava. Brez ščepca dobrega in ljubezni je samo črna brozga. Lepe misli, rišejo nasmehe.)

LOMOtastično

Foto: Anjuška I.