Quo vadis Anjuška ?!

Morda bo zvenelo prežvečeno, a v Italijo sem še šla skriti. Odmakniti od vsega. Predvsem od lastnih misli, ki se mi zadnje čase motajo po glavi. Skeptična in rahlo (mičkeno) prestrašena sem se spraševala, kako bo celotna zadeva zame. Jaz sama. Okoli mene pari, družine, prijatelji. Ja. Res je. Bila sem sama, a niti za trenutek osamljena.

Italija…tolikokrat opevana, narisana, opisana pesem. Lepa. Pisana. Nasmejani obrazi, bleščeče oči, uličen stil, mestni vrvež, kaotičen promet, vrhunska kavaaaaa, božanski sladoled, peperoccini, trgi, kapučino, mozarela, Fiat, dame na Vespah, okna s polknami, rože na balkonih, mozaik stilov…Seznam se vleče kot razkuhan špaget.

Odšla sem odkrivat nove stvari, a uvidela, to kar že vem. Ljudje nosimo sebe povsod seboj. Ne glede na to kam greš, še zmeraj si ti tisti, ki je na poti. Prijaznost in ljubezen v srcu je povsod doma. Zato ne rabiš prevoda. Ne velikih besed. Iskrenost in dobrota štejeta.

To je neznanec, ki ti z velikim nasmehom v eni uri razkaže Napoli in da delček sebe, ki ga ne najdeš v nobenem Lonely Planetu. Povrhu vsega pa te odpelje na najboljšo kavo, ki si jo kdaj pil. Skuhano pod visokim pritiskom, tako kremno, da bi jo lahko jedel z žličko. Počutiš se kot car, ko jo v (skoraj prebavljivi) Italijanščini naročiš sam in ti jo skuha simpatičen natakar, ki ti ob kavi postreže še bleščeč nasmeh in kompliment. Ne…take kave ne rabiš sladkat. Bila sem na vrhu sveta. izgubljala sem se med ulicami, med pisanimi strehami, zamotanimi cestami, množico.

Iskala sem sebe in našla Anjuško. Evropsko dekle, ki je povsod doma. Sebe nosim v pisanem, črtasto/pikastem kozarcu zmeraj seboj. Kako sem lahko sploh pomislila, da sem se zgubila. Samo malo izpod pokrova sem kukala. Nič hudega. Moj kozarec morda ni povsem zvrhan, a se zmeraj lahko napolni z novimi zgodbami.

Razmišljanje bistre jajčke: Včasih moraš stvari sam, kot pravijo Italijani »abbassare«. Spustiti niti iz svojih rok  in dovoliti, da stečejo po svoje… 

Foto: Anjuška I.