Tik tak…ura teče

Mestni vrvež. Ljudje brez pravega reda hitijo in se spotikajo ob dolg seznam opravkov, ki jih še čakajo. Vibracija poznega jesenskega popoldneva in zadnji vzdihljaji toplega sonca. Pred mano že druga kava. Pogreznjen vase sedim in opazujem množico. Razmišljam. Komu  lažem?! Trudim se ne razmišljati. Prisluškujem pogovorom in upam, da se nekje med klobčičem zavozlanih misli skriva rešitev zame.

 Odmislim vse pridige zdravnikov o škodljivosti kofeina in naročim še eno kavo. V tem trenutku mi ne bi moglo bolj dol viseti. Čutim, da mi bo odneslo pokrov. Jaz sem tempirana bomba. Tik tak…slišim uro. Poslušam pogovor za sosednjo mizo. Starejši možakar samozavestno razlaga svojemu prijatelju o nedavni ljubici. Pravi, da se ni obneslo. Da ji je manjkalo tisto,…tisto nekaj. Preprosto ga ni prepričala. Ob njej se je počutil kot, da je, zmeraj isto mlačno juho. Natakarica je prinesla kavo. Rešitev. Zadnje kar sem si želel, je bilo slišati zaključek tega bedastega pogovora. Zazrl sem se v daljavo in se poskušal osredotočiti na premikanje avtomobilov. Zanima me kdo sedi v njih. Kam gredo?

Sebe bi opisal kot pozitivnega cinika. Težim k temu, da bi sam iznašel zdravilo za svoje tegobe. O uspešnosti mojih poskusov je zanemarljivo debatirati. Moja analitičnost tukaj občasno povsem zataji.  Zakaj?! Ker se moja notranjost skriva pod zaprašenim ovojem, ki je trd, debel in se ne olupi kot čebula. Izvablja pa solze.

Prekleto kako sem sovražil tisto njeno odurno jakno. Zeleno. SNB barve. Trdila je,da je to davno pozabljen krik mode. Da je retro. Zapenjala si jo je čudno postrani. Zmeraj me je popadel nek nerazumljiv bes, ko sem zagledal tisto travnato skropucalo. Sploh  mi bila všeč na prvi pogled. Ne vem, če bi lahko trdil, da je bila sploh moj tip ženske. Bila je…ahhh…ona je drugačna. Spoznala sva se v mestnem parku. Prijatelju sem pripovedoval že tako zlajnano pridigo o iskanju prave. Iskreno rečeno je nisem niti opazil. Sedela je na klopi nasproti naju. S knjigo na kolenih in v grozljivi jakni, ki se mi je vtisnila tako globoko, da bi jo gotovo znal do potankosti opisati, tudi če bi me nekdo zbudil sredi noči. Gotovo je poslušala najin pogovor, saj me je na vrhuncu moje pripovedi samozavestno prekinila in rekla: » Kako daleč mora ženska, da ji verjameš? Lahko rečeš, da si ti merilo…in potem njen glasen krohot?«. Ni počakala na moj odgovor. Obrnila se je na petah in samozavestno odkorakala. V meni pa mešanica radovednosti in pristnega besa.

Gotovo bi povsem pozabil na pripetljaj v parku, če ne bi naključje hotelo, da se ponovno srečava. Sprva je nisem prepoznal. Brez tiste smešne jakne je delovala povsem normalno. Vse dokler ni odprla ust in me pozdravila z : » O, pozdravljen Don Kihot, kako napreduje iskanje svoje Dulceje«. Prisežem, da bi jo lahko v tistem trenutku zadavil. Pa je nisem. Zbral sem vse notranje moči in ji z nasmeškom odgovoril, da sem še zmeraj v iskanju. Zapletla sva se v pogovor. Izzivala me je s svojimi tezami in pogledi na življenje. Ni se mi pustila voditi in na trenutke sem imel občutek, da me kot pajek ovija v velik zapredek svojih malih igric. Seveda se nisem poslušal. Med nama je bila neprisiljena očaranost. Ona. Tako samozadostna. Drugačna. Rekla mi je, da meni, da je ambivalentnost dveh duš samo skupek zablod, ki sčasoma postanejo skupna resnica.

Gotovo me je sam hudič gnal,da sem poskušal v njej videti to kar sem iskal.

Včasih sem se počutil kot na misiji. Jaz. Zadnji borec ljubezni bom prinesel tej izgubljeni ovčki luč in pravo pot. Nisem videl, da se je izza smejoče maske že povsod širil neznosen smrad po katastrofi. In tako sva se zapletla v dolg in strasten tango, ki sva ga plesala na ritem tiste pogubne melodije. Tukaj ni zmage. Niti poraza. Le zavedanje, da smešimo poistovetenje resničnega z nerazumskim. Na koncu je le ena prava podoba. Ne glede nato, kako krasimo našo izložbo. Tik tak…ura teče.

Gotovo moški potrebuje žensko, ki ga zjeba. Obere do kosti. Do tiste točke, ko se ne prepoznavaš več in si se prisiljen na novo zgraditi in sestaviti. Zrušila me je. Še ena laž. Sam sem se. Drugim zmeraj dovolimo, da nas mučijo malenkost manj kot mučimo sami sebe. Rekla mi je,da ima preveč rada življenje, da bi hotela biti samo srečna. Plavala je nad oblaki in delala poglobljeni inventar svoje notranjosti. Jaz pa sem cijazil za njo in nosil srce na dlani.

Obračam sladkor, ki ti ga v ličnem papirju postrežejo ob kavi. Na njem pa napis: »"Zgrabite trenutek! Tisto, kar lahko storite ali mislite, da bi zmogli, začnite takoj zdaj." - Johann W. Goethe« Vesolje me zajebava. Nekdo, nekaj …neka višja instanca ve, da sem ti odmeril čas. Moram sprejeti povsem nove sklepe. Prekiniti stare poti in začeti na sveže. V sebi sem potegnil črto. Ni še črna in debela.  Bo pa. Tik tak…ura teče.

Foto: Anjuška I.