Anjuška kdaj se boš zresnila?! ...

Ne dolgo nazaj me je sestra, sicer povsem dobro namerno, vprašala kdaj se bom zresnila? Bojda vse skrbi zame. Da vse moje propadle zveze in selitve pričajo o tem,da sem izbirčna....da iščem nekaj česar mogoče ni...Da naj se že enkrat odločim. In da dobrih fantov ni kot rož na travniku in če bom brihtna naj enega vzamem in mir.

Tri dni mi že roji po glavi...Kaj to je to? To je to??? Na koncu se odločiš?! Ni ljubezen nič drugega kot,da se odločiš in vzameš najbolj prikladno ponudbo???? Ne....neeee..NE!! Ne morem pristati na to. Ne tega res ne kupim!

Včeraj sem imela priložnost spoznati zelo simpatično mlado družinico…in tisto “nekaj” kar jaz iščem je kar plapolalo nad njima…moram reči nad njimi...zdaj so trije.  Bil je tisti občutek,da je vse kakor mora biti, da je med njima ljubezen, razumevanje, spoštovanje, pripadnost in tisto “nekaj”…malo pingvinskega navdiha. Pingvini si izberejo partnerja za vse življenje. In ti mali črno/ beli možiclji izgledajo presneto srečni v svojem svetu.

Sprašujem se koliko ljudi se sploh počuti kot pingvini...pa s tem ne mislim, da s prezeblo ritjo tičijo nekje in sanjarijo o boljših časih...ampak,da imajo res občutek,da so našli partnerja,ki so ga iskali...da so začutili, ko jih  je potrkala pomlad....da čutijo toploto v sebi in delijo to iskrico z nekom.

Vedno bolj se mi zdi,da je večina ljudi skupaj po sili razmer. Bodisi ker niso nikogar drugega našli, so že dolgo v zvezi , spet drugi zaradi otrok,navade. ...delujejo mi tako nekako sprijaznjeni... Nedolgo nazaj sem imela en tak pogovor o „ smislu in  minljivosti“ z moškim,ki je s svojo partnerico že 11 let in  imata skupaj malo princesko...no in ta isti moški je na moje vprašanje, kaj je bil zanj najsrečnejši trenutek njegovega življenja , kot iz topa izstrelil,da takrat ko je Ivanišević zmagal v Wimbeldonu. Ne poroka...ne rojstvo hčerke...ne njihov skupen čas...ampak Ivaniševića  zmaga...no je frajer potem dodal,da ga osrečuje tudi,ko vidi Hajduk igrat. Halooo?!!! (o.a. v tistem trenutku sem spoznala,da moje življenje, kljub temu da je konstantno v škatlah, niti ni tako slabo!).

Povejte mi, kako se naj ob tem ne sprašujem  se zakaj ti ljudje niso srečni?! Če so se sami odločili za to?! Da odločili so se...sami izbrali... Zakaj se potem  varajo, živijo drug mimo drugega in se čustveno stradajo. če pa so se odločili?

Toplo vam polagam na srce, da NE živim v prepričanju, da je ljubezen med in mleko. Odnos je delo. Garanje...vsakodnevni trud...dril...je pa tudi medsebojna pot. Rast in spoznavanje samega sebe v opori nekoga za katerega Čutiš, da s teboj deli prepričanja in vrednote. Da skupaj nosita tisti mali zaklad,ki ga v najboljši veri in prepričanju v dobro želita predati na svoje otroke. ..Sta ekipa in posamična igralca...Da pa to zmoreš  pa moraš najprej spoznati sebe...svoje dobre in slabe strani. Vedeti kaj želiš in kaj iščeš… šele nato se lahko z nekom podeliš.

In dragi moji...dokler ne začutim tistega „nekaj „ ...bom iskala...ker z drobtinicami ne želim hraniti svojih malih ščinkavcev...Zaključujem z mislijo: „ In v tišini kjer sta se našla, je bilo kakor mora biti. Vse ostalo je bila ljubezen.“