Zadnjič. Tokrat je zadnjič. Nikoli več. Lahko bi bolje vedela. Trapa. Trapa….
Na robu pločnika je skrušena sedela. Strgane najlonke. Povsem vseeno ji je bilo kako v tem trenutku izgleda. Maskara se ji je bila razmazala čez polovico obraza. Spominjala je na potrto in osamljeno pando. Razen jeze, tako ni čutila ničesar. Niti dežja, ki je počasi pričenjal padati, in bedni podobi, dajati zadnji pečat. Bila je jezna. Ne več toliko nanj, kot nase. Spet si je naredila to. Kot, da je ne bo nikoli izučilo. Trapa. Trapa…
Pravijo, da pustimo, da nas drugi trpinčijo za odtenek manj kot mučimo sami sebe. Bo že držalo. V zadnjih letih si je večkrat dokazala, da se nima rada. Da mogoče celo rahlo uživa v tem trpinčenju. Kako bi sicer opravičila, da ponavlja iste napake. Neštetokrat se je že izneverila sama sebi. Se spustila na pot, za katero je že vnaprej vedela, da ne vodi nikamor.
Zdravo. Moje ime je Lidija. In sem…sploh ne vem, kako bi se opisala. Sem specialistka za pobiranje ranjenih ptic. Moških z zlomljenimi krili. Rešujem krizne situacije in krpam strta srca. Verjemite mi. Videla sem že vse. Moške na tleh…razočarane…strte…takšne v iskanju samega sebe…ločene…poročene. Nesrečne. Presenetil bi me še samo tak, ki bi prišel na samorogu…ahhh…točno…samorogi so izumrli. Skupaj z dinozavrovimi jajci. In princi na belih konjih. Ostali so še samo konji. Pa še tem je potrebno pogledati zobe.
V bistvu sem v tem času razvila manjšo teorijo. Sem kompleksna oseba z izrazitim nagnjenjem k reševanju ljudi in njihovih problemov . Najverjetneje bi se razdelila na prafaktorje, da bi bili vsi srečni in zadovoljni. Raztrgala bi še zadnje platno same sebe in dopustila, da se name zlijejo vse barve. Gotovo mi v prid tudi ne govori dejstvo, da se ne znam vezati in sem nestabilna. Ob znakih prvih težav pobegnem. Ucvrem jo, kolikor me nesejo noge. Mogoče niti ne bi znala voziti normalne zveze ( karkoli, že naj bi bila ) saj se nikoli prav ne prepustim. Jaz poskrbim za vse. Le zase ne. Ker v sebi ne verjamem povsem, da si to zaslužim. Bolno, kajne?! Lažje se je ubadati s problemi drugih, kot s svojimi.
Moj zadnji primerek čudovite, ranjene ptice je bil Simon. 32 letni ločenec. Podpis na papirjih o razvezi, se še ni dodobra posušil, ko sva se spoznala. Osamljen je taval po oddelku za sadje in zelenjavo, kjer delam. Bil je tako prikupno izgubljen, ko se je odločal med mangom in avokadom. Rekel je,da njemu vse izgleda isto. Da do sedaj ni rabil skrbeti za to, saj je to počela njegova grozna,bivša žena, ki ga pa je prav grdo prevarala. Neverjetno koliko informacij strne človek v en stavek, ko želi nekaj poudariti. Vse to v površinskem čveku o zelenjavi. Gledal me je kot majhen psiček, ki s pogledom govori vzemi me. Potreben sem skrbi in nežnosti. Cartaj me. In slednje sem storila. Jaz, Mati Tereza, s šibko točko v moških, ki me potrebujejo.
Problem tako imenovanih ranjenih ptic, je v tem, da takoj, ko jim pozdraviš peruti in jim zrastejo krila, prav vse po vrsti odletijo. Brez izjeme. Mogoče sem jaz samo takšen začasen azil. Prenočišče za vrane, orle, štrke, kose in vse ostale primerke, ki se znajdejo v moji hišici na poti na jug. Na poti v lepše kraje. Kje sem ostala…točno. Simon. Opisala bi ga kot tipičen primerek vrane. Lepo, svetleč perje,..rahlo nesrečen ker je vrana in ne kakšna divja ujeda. Takšen vsejedi mrhovinar, ki s pridom uporablja svojo visoko inteligenco. Po tednih entuziastičnega dobivanja in intenzivnega druženja je spoznal, da je ga.Vrana vseeno najprimernejša samička zanj. In tako je odžagal vejo na najinem drevesu. S kratkim adijo in hvala za vse.
Jutro. Nad Ljubljano se je že vila siva, gosta megla. Prometna konica je ubila še eno, že tako vnaprej determinirano, ponedeljkovo jutro. Na poti v službo je kot vsako jutro, razmišljala kje zaboga je tako zavozila?! Kdaj je prišlo tako daleč, da je čakala na nekoga, da jo reši?! Reši pred čem?! Samo seboj?! Smešno. V tistem prometnem zastoju na Miklošičevi je sprejela svojo najpomembnejšo odločitev. Kot strela z jasnega jo je zadelo, da ne bo mogla rešiti nikogar, če ne bo najprej pomagala sebi. Zavedla se je, da mora najprej pozdraviti svoje srce in vanj vnesti barve. Predolgo je odlašala s tem. Dopuščala, da drugi sprejemajo odločitve zanjo. Prišla je do točke, ko za svoj neuspeh ni mogla kriviti nikogar, razen sebe. Ona se je tako prizadela. Ranila s tem, ko je čakala, da se nekaj zgodi in upala,da se bodo stvari zgladile same od sebe. Brez tega, da bi sama sploh sodelovala. Da je skrenilo, ko je vse stavila na nekoga…medtem,ko bi morala vzeti karte v svoje roke, in zaigrati tako kot zmagovalka. Saj je imela vse ase cel čas v rokavu.
Živijo sem Lidija in sem v iskanju svojega obzorja. Nebo je omejitev kajne?! Zakaj bi si pristrigla peruti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar