Cvetoči kostanji

Na klopci v mestu je sedela in štela izgubljene trenutke. Vse zamujene poglede, dotike, nasmehe…Želela si je, da bi jih lahko strpala v popotno malho in jo preprosto mahnila proč. Odšla bi nekam kjer je ne poznajo. Kjer bi lahko samoto zavila v širok nasmeh in bleščeče oči. Nekam, kjer bi z enim globokim zarezom začela znova. Potegnila bi črto pod tem nesmislom, ki nastaja na njenem papirju. Povej mi moj mali princ, s kakšno barvo bi želel, da naslikam svoj čas  s teboj?

Kostanji cvetijo. Lepo je veš, mali moj. Spomnijo me nate. Prikličejo spomin na obledela poletja, ko je bilo potrebno jeseni začeti znova. In se spoprijeti z vsem kar prinaša nov letni čas, ki obarva naravo in dušo v prelivajoče barve. Takrat, ko se izmijejo poletna sanjarjenja. Rekel si mi, da sem tvoja kamnita princeska. S srcem zaklenjenim v kostanjevo drevo. Da delim sebe, kot kostanjeve cvetove. Opojno dišeče, ki padajo kot snežinke jeseni. Z ljubeznijo na dosegu roke, a tako težko dosegljivo. Povej mi junak moj, se spomniš kako si mi na tisti klopci rekel, da si že zdavnaj izgubil ključ?! Lepa kamnita princesa, si dejal.  Zaklenjena v svojo žalost.

Ljubezen je neumna pesem. Lahko imaš vse. Pa se oropan tistega malega krta, ki rije pod tvojo globino, počutiš kot nepopolna senca samega sebe. Kljuje v tebi. Nenasitna so naša srca. In njemu ni bilo ne vem koliko, do tega, da bi jo osrečeval. Bilo je kakor, da je ljubezen dolga deska in on ne bi zmogel več nositi teže na svojem koncu. Iskal je samo kraj, kjer bi odložil breme. Na lepem ga je zanimalo lastno življenje. In kot, da ga je gnal divji boj v sebi je bežal proč. Ni mu bilo mar za njeno žalost. V ljubezni smo včasih kot v vojni. Dokler smo na isti strani, se borimo skupaj. Potlej je vsak zase. Na koncu pa vedno  bijemo boj sami s seboj.

So stvari na katere bi te moral nekdo pripraviti. Recimo, da bi vsak posameznik, ko bi privekal na svet, dobil mali priročnik za življenje. Majhno knjižico s nasveti in triki za preživetje. Morda, bi jim jaz dodala še simpatične stripovske ilustracije. Življenja pač ne smeš jemati preresno. Ali pač?! Bi pomagalo?

Odcveteli so. Jesen je prišla trdo in neizogibno. Rumeno sonce je udarjalo po pokošenih travnikih, zorane njive so izgubljale zeleno barvo. Vse se je obarvalo v rjavo. Kot, da bi ostale obtolčenine poletja. Medeno poplesavanje med listi. Sedim na klopci in sanjarim. Listje pada name. Pustim,da me boža vonj po spominih. Odplavam proč. Nazaj v trenutke, ko si me videl in čutil. Ko sva se držala za roke in kot otroka tekla med drevesi. Nazaj v tisti dan, ko si v star kostanj vrezal najine začetnice in napis:  P + J za zmeraj. Okrog pa veliko srce. Prilepila sem srčen obliž čez to rano. Diši po zimi.

Hladno zimsko jutro. Mirno. S papirnato vrečko sveže pečenih kostanjev se sprehajam po najinem drevoredu. Ni več hrepenenja. Zgolj sladkost bolečine, ki ostane, ko se izpije zadnja kaplja tistega, kar je bilo. Bel sneg je prekril klopco, kjer sva sedela. Zima je prinesla mir. Diši po bukovih polenih, ki gorijo v toplih domovih. Sivi dimniki. . Ljudje hitijo k prazničnim nakupom. Pričakovanja. Nisem sama. Pod srcem raste mala lučka. Moja kostanjeva princeska.

Nisem ti razklenila skrivnosti. Ne bi te marala tako vezati nase. Nisi videl mojih barv. Cvetoči kostanji me bodo zmeraj spomnili nate. Mali moj princ. Motil si se. Moje srce nikoli ni bilo zaklenjeno. Samo videti bi moral prava vrata. Zmeraj sem bila tu. Snežinke plešejo kot beli kostanjevi cvetovi in padajo na premražene noske. Vonj po pečenih kostanjih in novih začetkih.

Ilustracija : Autumn Rae