Ponovno sem odkrivala, meni tako drago, Pohorje.
Iskala sem male in velike trenutke. Takšne okrogle, kvadratne, pisane in črtaste….Predvsem pa sprehajala svoj super jaz. Pela in poplesavala. Dovolila sem si biti Peter Pan. In se smejala na glas. Včasih krvavo potrebujem te male odmike od vsega, ko lahko samo poslušam in ne govorim. Lepo je, ko te sonce boža po obrazu in veter žene naprej.
( p.s. avtorica je zaljubljena v življenje v barvah).
 |
Foto: Anjuška I. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar