Zadnjič v mestu naletim na prijateljico, ki je nisem videla
že res dolgo. Kratek pozdrav, objem in vljudnostni trič trač. Dekle je
lepotica, a sedaj še posebno žari. In jo presenečena nad njenim prešernim
razpoloženjem, povprašam kako je, če je sveže zaljubljena? In ona meni
zažvrgoli: » Kje pa! Veselo samska. In verjemi mi ljubica, nič ni lepšega kot
občutek, da nikogar ne rabiš. Tako srečna še nisem bila. Pa kdo se bo »zafrkaval«
z moškimi. Ne, jaz sem sama sebi dovolj.« Malo v šoku jo objamem in odhitim
naprej. Vesela sem bila za njen nenaden zen. Pa vendar, mi ni dalo miru.
A tudi sama zvenim tako? Se tudi jaz včasih obnašam kot ona? Dajem
ljudem vedeti, da jaz, pa res ne potrebujem nikogar? In sem tako oh in sploh
samozadostna? Presneto. Sem res nekje vmes, postala tako trda in čustveno
lesena? ...
Če na kratko ošvrknem definicijo samozadostnosti ( po sskj je
slednja, popolna neodvisnost od zunanjega sveta), bi zase rekla, da sem potem
takem, delno samozadostna. Zveni logično?! Torej, če grem po vrsti. Ne potrebujem nikogar, da me preživlja. Nisem
od nikogar odvisna. Sama znam iti na
kavo. Sesti v restavracijo in brez neprijetnega občutka pojesti kosilo. Če
priznam, v teh malih trenutkih prav uživam. Znam menjati žarnico in popraviti
razmajane elemente. Če odštejem likanje, delam skorajda vse. V lasti imam
lasten kovček z orodjem in resno razmišljam o nakupu električnega vrtalnika. Tudi
dopustujem lahko sama. Torej sem povsem samostojna oseba. Pa vendar... Nekaj
manjka... Torej sem delno samozadostna.
Verjetno, se lahko marsikdo prepozna v zgornjem opisu.
Nekako bi lahko podobno (če odštejem ljubezen do tehničnih igračk), rekla za velik
procent mojih znancev. V trendu je, da smo čim bolj samozadostni. Naš
življenjski tempo to celo podpira. Prijateljica, ki je že dolgo samska, mi je
oni dan rekla: » Anjuška, tako mi je lepo, da me je presneto strah, kaj bodo
prinesle spremembe«. Bodimo pošteni. Zveze in odnosi z drugimi ljudmi so nam
veliko ogledalo. In dokler zremo v eno plat samega sebe, smo varni. Določeni
deli naših osebnosti, ki bi v zvezi prišli na plan, so nekje pod površjem. Ko
gledamo sebe vidimo običajno, prav to kar želimo videti. In ravno zato je
včasih tako presneto težko biti z drugimi. V samoti si lahko domišljamo, da smo
super in nam nič ne manjka. V zvezi pa se pokažejo naše najlepše in tudi
najtemnejše plati. Plati, ki bi jih mogoče najraje skrili. Tekmovalnost,
domišljavost, ljubosumje, boj za prevlado v odnosu,...In še in še. In roko na
srce, težko se je videti takega. Še
težje pa je pri sebi narediti, kaj zato da bi se stvari spremenile.
Žal mi je...kakorkoli obračam, pridem do istega zaključka. Samozadostnost
je ena velika sladkorna pena. Navzven izgleda mega lomastično velika.
Sladka in dobra. In tako velika, da je je dovolj za vse. A je v resnici zgolj sladkorni prah, razpršen
v dolge delce. Bore malo. Če povzamem. Menim, da ljudje v svojem bistvu nismo
narejeni za samoto. In bivanje 1:1. Rada bi verjela, da so vsi ljudje, ki
trdijo da so povsem srečni v svoji samozadostnosti, tudi pristno srečni. In res
zadovoljni.. Hmhh...Ja...Neizpodbitno pa je, da čim bolj samostojni in zreli smo, tem
več iščemo v svojih odnosih z drugimi. In tukaj se običajno malo zakomplicira. A
sem napisala malo?! Berite precej...
 |
| Foto : Anjuška I. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar