Dobro se z dobrim vrača...

Moj dan se danes, nekako ni najbolje pričel. Ko v največji prometni končnici obstaneš sredi križišča, avto pa ne levo in ne desno, nekako težko najdeš svetlo točko. Ja. Malček mi je zjutraj zatajil. Kot izkušena amaterska avtomehaničarka ( berite, slednje se mi je že 1 x zgodilo), lahko rečem, da je najverjetneje šla sklopka. In tako zjutraj stojim v križišču. V tistem svetlečem oranžnem jopiču in z rahlo žalostnim izrazom na obrazu. Najprej mi ustavi en gospod in me povpraša, če potrebujem pomoč. Prijazno mu odvrnem, da sem že klicala avtovleko in da je vse urejeno. Nekaj trenutkov kasneje, priteče mimo ekipa Slovenske vojske. Fantje pripravljeni na bran domovine in pomoč mladenki v stiski, ponudijo svoje tehnično znanje. Žal mi niso mogli kaj ekstra pomagati.( Psst... Je pa bilo to simpatično za pogledati). Da nadaljujem...Z malčkom potrpežljivo čakava na vleko, ko slučajno mimo pripelje moj svak in mi pomaga avto spraviti iz križišča. Potrpežljivo počaka z mano na vleko in je moralna podpora mojemu sivemu jutru. Po opravljeni jutranji telefonadi in hitri reorganizaciji uredim vse. Danes ne grem v službo. Prijatelj si vzame čas med sestanki in me pride iskati k mehaniku. Vse se uredi. Skoraj vse. Stanje malčka ostaja  negotovo.


Danes mi je v mojem kaotičnem jutru pomagala kopica ljudi. Od popolnih neznancev do prijateljev. Med kuhanjem čaja sem premišljevala o temi, ki jo je že včeraj, odprla ena gospa s vprašanji: Zakaj pomagati? In kaj prinaša ozaveščanje ljudi o stiskah in tegobah drugih? Ali menim da pomaga, da se določene problematike javno izpostavlja? Koliko slednje koristi vpletenim? Nedolgo nazaj sem namreč s svojim delom pomagala pri pripravi enega dobrodelnega koncerta. Zgodba o pomoči mali Ajdi, se je sedaj zaključila....Ali pa morda ne ravno zaključila, morda bi morala to poimenovati zaokrožila, s spletno stranjo, ki sem jo izdelala zanjo. Slednja je zbudila kar nekaj vprašanj, ki mi jih je zelo prijazno, postavila zgoraj omenjena gospa. 


Vedno, ko pomislim na pomoč sočloveku, se spomnim enega lepega popoldneva v Grazu. Na faksu sem morala urediti cel kup birokratskih zadev in ker je situacija dopuščala, sem seboj vzela nečakinji. Po opravljenih »uradnih« dolžnostih, smo jo mahnile tudi na potep po mestu. S sladoledom v roki smo obstale na trgu in prisluhnile uličnemu nastopu mlade harfistke. Mlajša Nadia, ki ima 7 let me je radovedno povprašala, zakaj gospa igra? In kolikor sem znala, sem ji obrazložila, da gospa prosi za denar in je najverjetneje v stiski. Mala me je radovedno gledala. Videla sem, kako ji nekaj, ne da miru. Njene radovedne in bistre oči so zrle vame. Pogledala me je in rekla: » Veš Anjuška, ni prav da ne pomagamo, če lahko. Ne smemo imeti vsega zase. Moramo držati skupaj.« Puncama sem dala nekaj drobiža in sem že nakazala, da bi šli, ko je Nadia rekla, da naj še malo počakamo. In smo. In ko se je po petih minutah meni prižgala žarnica, sem jo vprašala, zakaj je želela še počakati? Pazite to... Moja 7 letna nečakinja me je pogledala in rekla: » Anjuška skrbi me. Gospa prosi za denar. In me smo ji dale res malo. Kaj pa če ji nihče ne bo več pomagal in dal denarja? In bo ostala lačna?« Tako odraslo zaskrbljeno me je pogledala. In tako smo stale tam, dokler nismo videle, da je gospa nabrala dovolj za dostojen obrok. Jaz in moji dve bistri nečakinji. Vse tri bogatejše za eno izkušnjo. Jaz pa neznansko ponosna. 


Težko je ubesediti, kako je, ko človek nima. Še težje je povedati, kakšen je občutek, ko ne moreš pomagati. Sebi, sočloveku ali še huje lastnemu otroku. Pomanjkanje rojeva najhujše stiske, ki so vse prevečkrat zamolčane. Težke in boleče so zgodbe tistih, ki so to pripravljeni podeliti. Njihove pripovedi, velikokrat naletijo na trda tla in nerazumevanje. Ljudje včasih, nekako ne znamo prav odreagirati. Namesto odprtih rok, velikokrat ponudimo prazno hrano in poglede polne usmiljenja in pomilovanja. Torej vsega, kar človek, ki potrebuje predvsem občutek, da je vreden življenja, res ne rabi. Zato je potrebno ohranjati pred očmi  človečnost – tako v tistem, ki trenutno potrebuje našo oporo in solidarnost, kot pri tistem, ki jo trenutno lahko naklanja. Morda se bodo vloge enkrat premešale in nihče se ne želi znajti v poniževalni vlogi »prosilca za pomoč«, če ve, da se ga ne obravnava kot enakovrednega člana družbe. 


Jaz vem, kako je reči nimam. Si izmisliti 101 izgovor v opravičilo, zakaj je temu tako. Ne sramujem se tega. Dejstvo, da sem zraslo tako, me je okrepilo in mi dalo, recimo temu čustveno integriteto in moč, da vidim in predvsem prepoznavam stiske ljudi. Da znam nanje odreagirati in ponuditi roko, kadar koli lahko. Danes mi hvala bogu ne manjka nič. In sama imam moč in veliko željo pomagati. In, da odgovorim na vsa vprašanja. Da. Mislim, da bi se moralo o stiskah ljudi več govoriti. Ljudje bi morali, kot je rekla moja Nadia, bolj držati skupaj. Si pomagati kolikor lahko. Ne rabimo podariti ene mesečne plače. Vsakdo pa lahko podari nasmeh, prijazno besedo, svoje delo, objem... Za resnično radodarnost je zgolj potrebno vedeti, česa si druga oseba želi. Kaj resnično potrebuje. Da bi to izvedeli pa je potrebno vzpostaviti ljubezniv, prijateljski odnos. To pa pomeni, da sočloveka sprejmeš takšnega, kot v resnici je. Prava pomoč je tista, ki prihaja iskreno iz nas. In je storjena brez kakršnega koli povračila. Dejanja iz čistega notranjega vzgiba so  tista, ki štejejo. Že s tem, ko bomo spremenili naš pogled na ljudi v stiskah, ko bomo nehali nanje gledati kot na uboge žrtve, bomo zanje storili veliko. In zase bomo največ naredili s tem, ko si bomo nehali govoriti, da stvari niso v naši moči in se zavedli, da lahko prav vsak kaj stori. VSAK. In ker verjamem v karmo, lahko mirno zapišem (in položim vsem na srce) dobro se z dobrim vrača. 

Oblikovanje: Anjuška I.