Torej ( vol1). Mogoče sem čudna. Ali pa, recimo temu dovolj
brihtna, da ne verjamem v pravljice, kjer na koncu iz niča, na belem konju,
prijaha kraljevič. Junaško zavihti svoj meč. Ubije zlobneže. Reši princeso in
potem skupaj odjahata v sončni zahod.Njeni lasje plapolajo v vetru in v ozadju
se odvrti romantičen komad. Tadaaaa... In nato srečno živita do konca svojih
dni. Ne razumite me narobe. Povsem verjamem v srečne konce. A ne take brez truda
in dela. In, ko sem sedaj že 63455-ič imela povsem enak pogovor s svojo znanko,
ki mi je že x-tič povedala čisto enako zgodbo o razpadu svoje zveze. Zveze, ki
je bila, lahko rečem brez pretiravanja, fotokopija njenega prejšnjega odnosa,
mi je dalo misliti. Ali ljudje res pričakujemo, da bo naš partner rešitev za
vse naše težave? Naš smisel? Nov začetek? In kaj je še pomembnejše: Ali
mislimo, da bomo, zaradi tega tudi mi drugačni? Zgolj zaradi tega?
Torej ( vol2). Nisem mogla najbolj potrpežljivo, sedeti na
stolu, ko sem ponovno poslušala njeno žalost. Vse skupaj je spominjalo na nek
pocukran romantičen film, katerega vsebino, prepoznaš že po uvodni špicu. S
primesjo žalosti. Ko sem izluščila bistvo in oklestila vse »olepšave« njenega
partnerja, mislim, da sem prišla do srža problema (vsaj mislim). Torej. Znanka.
Imenujmo jo ...Ne raje, je ne poimenujmo. Pustimo tako. Že tako ali tako vlada
tihi strah, da bo vsak prej ali slej v mojem blogu. Torej naša neznanka je z
grenkim priokusom ugotovila, da je njen sedanji bivši, presneto podoben
prejšnjemu bivšemu. In skorajda si upam trditi, da bo naslednji kopija,
fotokopije, ki je bil kopirana od enega slabega originala. Zmečkanega in
pozabljenega. In medtem, ko je ona iskala popravljene verzije iste slike, je
pozabila od kod pravzaprav kopira. Želela je popolno sliko. In zmeraj, ko se
zadeva ni iztekla, ko partner ni izpolnil njenih pričakovanj in zapolnil
praznine, osmislil dneva in vsega kar je pač menila, da spada zraven, je bila
razočarana. Razočaranje je tiho preraslo v majhno zamero, ki se je kot težak
kamen, vedno hitreje kotalil proti dolini. In kaj kmalu postal jeza. Jeza in
nezadovoljstvo, prežeto z zamero, da ji partner ne more dati, kar je iskala.
Kaj pa zdaj? Me je vprašala. In jaz sem ji z zadnjimi atomi odgovorila, da ima
natanko tri možnosti: Lahko si poišče novega partnerja, in še enega, in še
enega....Lahko se tudi celo življenje pritožuje nad svojo nesrečo in jamra, kot
stara mama, ki živi s postaranim papagajem. Ali pa izbere novo stališče. In
neha verjeti v pravljice. Ter pošteno pljune v svoje roke. Poudarek na v »svoje«.
Torej ( vol3). Tudi stara Anjuška. Sedaj je v akciji, že
dodelana verzija starega modela, je dolgo verjela, da zmore rešiti vse ranjene
ptice. Popraviti njihova zlomljena krila in jim dati širino neba. In te ptice
so me kljunile. Upravičeno. Nisem jaz presneto živalsko zavetišče. In bil je
skrajni čas, da se neham, tako vesti. Vesela sem za te izkušnje. Naučila so me,
da lahko samo vsak sam, reši svojo pravljico. Jo polepša, posploši ali doda
ščepec teatralnosti. In ravno tukaj in v vseh mojih drugih vzponih in padcih,
se skriva moj odgovor na vprašanje: Kaj pa zdaj? Poskušala sem ji povedati, da
dokler bo iskala, takšne zlomljene lupine ne bo daleč prišla. Ne bo zrasla. Napredovala.
Z njimi ne bo mogla rasti in se niti zabavati. Toplo sem ji položila na srce,
da naj si najde nekoga, ki je celovit. In da naj tudi ona strmi k lastni
enovitosti. Naj razišče svoje globine. Pobriše prah s originalne slike, da bo
spet lahko zasijala v vsej svoji veličini.
Torej ( vol4). Princeska mora vzeti meč in sama odsekati
glave vsem zmajem, ki jih je z leti vzredila. Ter nehati verjeti in
predvsem vztrajati v tem, da jo bo ljubezen rešila in prinesla zdravilo za vse
njene tegobe. In ji ob vsem tem še nudila neizpraznljiv vir sreče,
zanesljivosti in zadovoljstva. No...Seveda lahko počne tudi to. A ji bo slednje
dihalo za vrat in jo držalo v primežu neke sive iluzije in nikoli ne bo zrasla
in postala prava kraljična v svojem gradu. In trnje, bo bodlo ne glede nato,
kolikokrat, ga bo dala izruvati.
Torej ( vol5). Jasno zavedanje tega, da ne verjamem v pravljice
me je pripeljalo do tega, da napišem zase, pravljico z drugačnim koncem. Hmhhh...Le
ta se še piše. Težko bi rekla, pri katerem poglavju pravzaprav sem. Niti ni
pomembno. Recimo, da sem budna Trnjuljčica, ki obvladuje situacijo. In sem zrno
graha, zamenjala za zrno modrosti. Pepelkino metlo za sesalec in Zlatolaska je
postala brihtna Rjavolaska...Ja...Prav gotovo zase pišem pravljico z drugačnim
koncem. Torej ( vol x),...
Ni komentarjev:
Objavite komentar