Prejšnji petek, mi je nenadoma, z roke padla ura. Saj vem. Nič posebnega. Jah...Bi bil povsem običajen pojav, če se ne bi zadeva odvila tako teatralno. Moja povsem nova ura, ki jo kljub temu, da sem desničarka nosim na levi, mi je padla z roke v trenutku, ko so se na hodniku ugasnile luči. V zraku je bil pogovor in napetost. Ugasnejo se luči in meni z roke »zleti« moja ročna ura. Nič posebnega torej. V smehu pospravim uro in se ne obremenjujem preveč. Niti ne polagam posebne pozornosti na to. Naslednji dan se zgodba ponovi. Namesto usnjene ročne ure, nosim svojo »šmenci« uro. Plešem. Energija in zanos. Naenkrat mi z roke pade še druga ura. Smejim se in jo poiščem. Potem pa pogledam. Ura se mi je zlomila na povsem istem mestu, kot prejšnja. Malo me prestraši. In mi da misliti. Dve uri. Dva dni. 2 x zlomljena na istem mestu. Kaj to kaj pomeni? Mogoče nič. Pa vendar... Če mi vesolje nekaj sporoča upam,da bom to ugotovila, preden mi na glavo prileti, kakšna velika stenska ura!
Ste premisli, kako ste? Res? Kaj pa če bi danes povedali po resnici. Si upate? Tudi jaz nisem zmeraj dobro. Pridejo dnevi, ko bi se najraje skrila v veliko votlino in preprosto počakala, da vse mine. In upala, da me ne najde medved, ki domuje v njej. Včasih pozabim, da moram malo izpreči. Se usesti. Zadihati. Vzeti si čas zase. Ufff... Lažje reči, kot storiti. Ko pa imam toliko pomembnih opravkov. In tako hitim iz dneva v dan. In potem se mi zazdi, da komajda dvakrat vdihnem, pa je že teden naokrog. In meni se zazdi, da vse hiti. In jaz stojim na vlaku. Nakar se v enem trenutku vse zlije v monotono vožnjo. In zavem se, da ne vem več, kdo se giba. Jaz in okolica miruje? Ali pa okolica in sem jaz obstala? Takrat se počutim kot, da je nekaj v meni rahlo zbolelo. Nooo...Mogoče zbolelo ni prava beseda. Počutim se kot nehvaležen gospodar, ki je slabo ravnal s svojo bitjo.
Verjetno mi mora v opomin pasti z roke ura. V mojem primeru dve. Ker sem pač vztrajna ( berite trmasta). Ker včasih prepozno vidim, da bom izgorela, če se ne bom ustavila. Vdihnila. Dobro pogledala okrog sebe. In na novo nastavila svoj čas. Ljudje marsikaj zdržimo, ampak če na dolgi rok forsiramo samo »moram to in moram ono«, pri tem pa pozabljamo nase, ne pridemo prav daleč. Kajne? Torej. Danes sem srednje dobro. Se smejim, pa vendar... Najraje bi pobegnila na morje. In na plaži brala. V miru. Carkljala svojo dušo. In pustila, da čas teče po svoje. In če ne bi bilo, tako presneto vroče, bi se zavila v odejico. Danes bi se carkljala. Zibala na velikanski gugalnici. Gledala zvezde. Prižgala vse svečke, ki bi jih našla. Poslušala nežen melos Norah Jones in sanjarila. Pila bi rdeče vino. Iz velikih kozarcev. Počasi. Čisto počasi. In ne bi gledala na uro. Ja....Nooo..Kako si pa ti danes?
Ni komentarjev:
Objavite komentar