petek, 8. junij 2012

Všečkanje ali seks?!

Pisalo se je davno leto 2007, ko me je prijateljica po prihodu iz Norveške, dva tedna na živo in mrtvo, reeees na nož mrcvarila, da si naredim facebook. Sama je zadevo preizkusila tam in bila vzhičeno ekstatična. In ker seveda tudi sama nisem bila dovolj trdna in predvsem imuna na velike prednosti, ki jih je to novo medmrežje prinašalo, sem klonila. »Big times«. Naredila sem si profil, uporabniku prijazna aplikacija, je  1,2,3 prenesla moje stike in tako se je krog ljudi širil in širil. Danes o mojem trenutnem stanju ni preveč dobro izgubljati besed. Hmhmm...Niti ne želim razpravljat o plusih in minusih. Recimo tako. Dejstvo, da še imam profil, jasno pove, da je več plusov.

Me pa oni dan povsem zalepi. Prikuje na stol. Vrže, če želite. Na enem spletnem portalu, sem namreč mimogrede naletela na raziskavo neke ameriške študije. Prosim, naj na tem mestu jasno poudarim, da jemljem te zadeve ( razno razne študije) z veliko rezerve. Pa vendar...Kaj pa če je vse res? No...če je že delček resničen, potem....Da preidem k naši sporni zadevi. Rezultati študije ameriških znanstvenikov so pokazali, da vsaka nova objava na družabnem omrežju, kakršna sta Facebook in Twitter, nudi zadoščenje prav tistemu delu možganov, ki so odgovorni tudi za potrebo po spolnosti ali po hrani. In ko človek z javnostjo deli kaj osebnega, denimo svoje občutke ali mnenje o določeni temi, s tem dosega enak psihični učinek, kot bi s hrano ali seksom. Sledite?! ...

In tako jaz, zdravo bitje berem ta članek in sem kar jasno videla situacijo. Mož pride po delovniku domov. Utrujen in prepoten. Odloži stvari v predsobi. Obesi jakno. Aktovko pusti v hodniku. Nemarno. Komaj čaka na tuš. Žena v dnevni sobi. Že v ležerni opravi, s prenosnikom na kolenih. V ozadju se sliši nežna glasba. Vstopi in jo pozdravi. Ona mu nalahno odgovori in nadaljuje s delom. Poišče copate in nežno podrsa proti njej. Poljubi jo na vrat in vpraša ali se mu bo pridružila pod tušem? Poboža jo po laseh. Trenutek tišine...Nato pa si premisli in ji odvrne: » Veš kaj srce. Grem jaz sam pod tuš. Potem pa lahko objaviva fotografije iz lanskega dopusta. Ti napiši na facebook, da sva na »off« danes. Potem pa si križem kražem povšečkava statuse in ti meni pod vse fotografije malo pokomentiraš. Pa sva hitro konec. Kaj praviš? Bi ti bilo to všeč? Jaz absolutno všečkam stvar.« Slišite moj alarm?! Bojda naj bi razodetje samega sebe občutili kot nagrado – potešitev tistega dela možganov, ki je odgovoren tudi za seks ali dobro hrano. Moram še sploh kaj dodati?!

Na koncu se le za silo potolažim, ko preberem, da pa raziskovalcem s harvarda (še) ni uspelo dognati, koliko zadovoljitve, prinese tovrstno obnašanje, oz. kako močno je le to.  Bojda naj bi na nas to vplivalo enako kot vse druge vrste nagrajevanja. Sprašujem se le, zakaj si ljudje ne privoščijo trenutkov v dvoje in se potem povšečkajo. Jaz sem le staromodna punca. Tehnika in moj računalnik, mi skopo vračata ljubezen. Ne glede na to, da preživimo skupaj veliko časa. Mislim, da me pa ob vsem nekako najbolj muči to, da se mi zdi res žalostno,  da ljudje kompenzirajo za toliko stvari s klikom na gumbek »like«.

Torej... Sedaj, ko pišem te vrstice, me sploh, ne mineva želja po večerji. Nop...Niti slučajno ne. Hmhhh...Mislim, da si bom celo privoščila in spekla štrudel. In bila ekstra predrzna. Hjaaa... Žal mi je, ne bom ga delila z vami na facebooku. Me je malo strah, da bi ga kdo povšečkal in si ob tem kaj drugega mislil. Lepo si sami po domače jabolke pojdite in svojega specite. Lahko pa seveda  na brzino, lajkate fan page ljubiteljev štrudla :) 


Oblikovanje: Anjuška I.



Ni komentarjev:

Objavite komentar