Poskušam najti pravo besedo za občutek, ki se me je včeraj
povsem polastil. Po nekem skrajno čudnem sosledju dogodkov, sem namreč na
dopoldanski kavi, pristala v Krajevnem domu Kamnica. Midve z Andrejo in 20
upokojencev. K nama je na kratek klepet prisedla izredno simpatična gospa.
Lepa, umirjena in neverjetno zgovorna. S tisto iskrico v očeh. Popolna neznanka,
a nekaj na njej mi je delovalo tako domače in poznano. Še zmeraj iščem pravi
izraz za svoje počutje. Celoten čas pogovora, sem namreč imela občutek, da
zrem vase, čez dobrih 50 let. Vem kako nenavadno zveni...Pa vendar. Očarala me
je... Povsem.
Pripoved prične z majhnim jamranjem o bolečinah v križu in o
tej in oni tegobi. O sinu, ki premalo pokliče. Sosedih. Upokojenskih aktivnostih. Rožah. Obiskih pokopališča. O svoji strasti do peke tort. Gospa je
pravcata slaščičarska umetnica stare šole. Govori in razlaga. Besede ji
uglajeno in lepo tečejo, a manjka neki žar. Kot, da bi čakala na pravi
trenutek. Njene radovedne in tako presneto žive oči jo izdajajo. Zlomi se in prične.
Besede najprej počasi prihajajo, a nato se tako iskreno usujejo.
Govori o svojem skoraj pol stoletja trajajočem zakonu, ki je
bil lep in poln. Obuja spomine na vse trenutke. Poroko, zakon, skupno
življenje, rojstvo sina in odraščanje. Moževo smrt. Tako pripoveduje in malo
postane. Oči se ji orosijo, zajame sapo in takrat se ji v pogledu nekaj
zabliska. Nadaljuje. Pove, kako je pred poroko imela prijatelja, fanta, ki je bil njena neiztrohnjena
ljubezen. Vendar nikoli nista našla prave poti. Kratek čas sta plesala skupaj,
a nato ju je življenje ločilo. Oba sta si ustvarila svoje družine. Življenje je
teklo. 50 let je minilo. Prehitro. In
svojo staro ljubezen, je pred dnevi srečala na banki. Neverjetno je, kako ljubezen ne
šteje let. Njeno telo je spreletela elektrika. Stala je za njim in se
spraševala: » Ali je to sploh mogoče? Ali je to res njen Milan?«. Tako je
postala nekaj trenutkov in si v mislih glasno ponovila njen slavni stavek: »
Piši me v uh«. In odšla do njega, ga potrepljala po rami in nežno, skorajda
sramežljivo vprašala: » Milan, si to res ti?«. Stvari se odvijejo skorajda filmsko. Prepozna
jo v trenutku. Sledi dolg pogovor. Izmenjata si številke. Pokliče jo naslednji
dan in tako klepetata kot, da je vmes čas obstal. Tudi njemu je že umrla žena
in je sam. Dogovorita se, da se bosta kmalu videla. Preden odloži ga povpraša,
če še pleše? Ali se še spomni, kako je bilo? On ji pove, da že dolgo ni plesal, a da tudi njegovo srce hrepeni po tem. Tiho in sramežljivo, kot prvič
zaljubljeno dekle mu prizna, da je to njena zadnja velika želja. Da bi še
enkrat plesala tako kot takrat. Popolnost dvojine. Srčni utrip, ki se zlije v
plesni takt. Plesala bi kot mladenka. Žena, ki ni še nikoli ljubila. Plesala bi
kot, da sta sama. Lahka kot peresce. Dogovorita se, da se kmalu vidita in
pogovor zaključita z obljubo, da bosta šla plesat. Pogleda naju z Andrejo in se
nasmeji iz srca in pravi: » Celo življenje sem skrbela za druge. Sedaj sem na
vrsti jaz. In nikomur ne bom dopustila, da mi govori kaj je prav in kaj ne.
Karkoli se bova midva odločila bo prav. Si moreš misliti? Metuljčke čutim,
jaz...jaz stara gospa..Veš, dobro sem. Res sem dobro. In plesala bova. Res
plesala.«
Tako srečna sem sedela na stolu in jo poslušala. V meni je
bila ena sama toplina. Bila je tako neverjetno lepa in srečna. Razmišljala sem...Če
bi bila ljubezen ples bi bila prav gotovo tango. Popolnost ritma dveh gibajočih
teles. Pri njem morata dve telesi, ustvariti sklenjen krog usklajenih
napetosti. Roke morajo biti močne, a ne smejo potiskati. Noge se morajo dotikati,
vendar ne smejo dušiti ali onemogočati prostega gibanja. In težišče mora ležati
v centru med obema plesalcema. Ne zgolj v težišču enega. Umetnost
sporazumevanja zavita v tančico ubranih melodij in pozibavanja dvojine. P.s. Še
kar nisem našla tiste besede. Občutek hvaležnosti, da sem lahko slišala to
zgodbo in videla iskrice v njenih očeh, pa še kar traja...
 |
Foto: via Pinterest |
ZANIMIVO
OdgovoriIzbriši