100% gresta na »zajca«...ali igrajmo se eno igrico...

Predstavljajte si kako se odvije film, ko jaz poskušam kaj razložiti in je od vsega začetka jasno, da bi bilo bolje, da sem preprosto tiho. Jaaaa, kot da to gre?!  Nekako tako je bilo. S prijateljico sva sedeli na mojitih v obljudenem lokalu. S smehom sva privabili pozornost natakarja, ki nato po krajši razlagi najinega dobrega razpoloženja, pristane na t.i. »anjuškino igrico«. Čez nekaj minut se smejimo skupaj. In ker je radovednost nalezljiva, pristopi tudi lastnik lokala in vpraša kaj se dogaja. Torej... Sašo nama: » Punce kaj bo dobrega?« Sledi nekaj minut komične in simpatične zadrege. Jaz namreč njemu nazaj: » Veš, igramo se eno igrico. Hmhhh...kako ti naj razložim?! Zadeva je sledeča, igramo se igrico, ko počneš stvari, ki jih običajno ne bi. Ampak ker jih, je potem fajn. In zato dobiš točke«. V trenutku, se zavem banalnosti svoje izjave. Prepozno. To bi morali videti. Njegov pogled je bil absolutno vreden Mastercard reklame. Neprecenljiv. Nekaj vmes med prasni v smeh in pa pobegni. Seveda mu nato poskušam bolje razložiti. Ampak bolj kot sem mlela, slabše je bilo. Vse podrobnosti o točkah in nagradah, so izzvenele z raketnim pogonom. 


Preden se začnemo igrati, pomislite, kdaj so se vam nazadnje zgodile razburljive stvari? Tiste pomembne. Nevsakdanje. Drugačne. Nove. Razmišljate?! Jaaa... Spremembe se zgodijo takrat, ko si pokrov na naši škatli, pustimo malo odprt. Ko si upamo. Kadar gremo malenkost preko sebe. Storimo nekaj, kar običajno ne bi. Ker...ker se bojimo, nas drugi gledajo, ni družbeno najbolj po »regelcih«, ker,... Dragi moji. Največje spremembe se zgodijo, ko nehamo rasti na usta in dejansko nekaj storimo. 


No saj sem tudi jaz bila včasih taka. Mala prestrašena miš. No prestrašena, ni mogoče prava beseda. Oklevala sem tako dolgo, da je bilo prepozno. Nato pa obžalovala zamujeno priložnost. Dokler se nisem zavestno odločila, da bo drugače. Prosim, ne se smejati naslednjim vrsticam. Moji spremembi je botroval dogodek iz moje rane mladosti. Premislila sem si, lahko se smejite, še meni gre na smeh. Torej... Stara sem bila 5 let, ati takrat zaposlen v TAMu, nas je peljal na Dedka mraza. In Dedek mraz je v svojem programu, v enem delu, na oder povabil otroke, ki bi upali kaj zapeti. Ti so nato, za nagrado, dobili res kulskega dinozavra, ki si ga lahko navil in je hodil. Tako živo se spomnim, da sem želela na oder. Ker sem znala lepo zapeti Zima, zima bela. Samo upala nisem. Živčno sem stiskala roke, dokler niso bile povsem potne in polne odtisov zapičenih nohtov. Tako dolgo sem mencala, da sem zamudila trenutek. In potem mi je bilo žal. Tako sem se žrla in se 101 x vprašala, zakaj nisem šla na oder?!  Preigravala sem v glavi trenutek, a se ta ni nikoli spremenil. In takrat sem se odločila, da tako ne bo šlo. Da , če nekaj želiš, moraš včasih malo tvegati. Se vreči. Seveda sem to skakanje v mrzlo vodo z leti izpilila. 


In nekje vmes med verziranjem skakanja v ledeno vodo in iskanjem zlate krave, se je rodila t.i. » anjuškina igrica«. V osnovi precej enostavna zadevščina... Spominja na igrico resnica ali izziv. Le, da se pri slednji, igramo samo izziv. Seveda izzive določam jaz in jih temu primerno tudi ovrednotim. S točkami od ena do dvajset. V odvisnosti od težavnosti naloge. In, ko udeleženec zbere 20 točk dobi od mene nagrado. Čisto pravo darilo. (Uuuuu.. v tem trenutku, že vidim, kako Barbi težko diha... Ona je namreč že dobila zelo lepo nagradico. In je trenutno pri 14- ih točkah,...). Težko je razložiti to mojo igrico. Ni igrica, ki bi imela v svojem bistvu željo po spravljanju v zadrego. Ampak je bolj neko pomagalo za vse tiste, ki rabijo stimulativni pogon. Recimo temu potisk s skalnice. In včasih prijatelja, ki skoči s teboj v tandemu. Se razume...Brez padala :) Za 9 točk. Torej...Moja igrica je 3-ji Newtonov zakon, prenešen v prakso. Ali akcija=reakcija. Po domače brez nič ni nič.


Treba si je upati. Tvegati. Se vreči. Podati. Enostavno zlesti iz tiste male škatle. Neumno je misliti, da se bo kaj spremenilo, če zmeraj počnemo enake stvari. In nato povrhu vsega, pričakujemo drugačen izzid. Življenje nam ne dovoli, da bi se uspavali. In tako se  ves čas srečujemo s preizkušnjami. Včasih si moraš preprosti reči, pa kaj... In se vreeeeči. Najboljše stvari se zgodijo, ko jih najmanj pričakuješ. Torej. Za 6 toč vas izzivam, da storite nekaj, kar si že dolgo želite. Upate? Dajte nooooo :) 


O.a.... Redko, pa vendar se zgodi, da učenec izzove mojstra. In tako sem tudi jaz podlegala, svoji lastni igrici. Z izzivom, kako v en članek, spraviti besede, sigurno gresta na zajca, raketni pogon, stimulativno in krava, sem si prislužila 6 točk. Torej sem sedaj na 14-ih. Verjemite, ne želite vedeti, kako sem staknila ostalih osem :)). 

Foto in oblikovanje: Anjuška I.