Moj današnji zapis ni plačana objava ( aaaa to sem si zmeraj
želela napisati). Včerajšnji dan mladosti in koncert Radia City. Kje začeti?
Hmhh....Recimo, da bi sebe opisala, kot razmetano popotnico. Povsod me je malo
doma. V Mariboru pa je srce. Tukaj je Lent, mestni park s tremi ribniki, moje
najljubše drevo, Piramida, Pohorje… V majhnih uličicah skriti kotički, moje prvo
stanovanje, stare knjižnice, 101 kavarnica in...In tako kot je obveza, da greš
kot pravi Mariborčan, na Festival Lent, nekako ni pravega začetka poletja, brez
koncerta Radia City. Pika!!!
Frajerka bi bila, če bi lahko rekla, da se spomnim, oz. da sem bila na prvem
koncertu. Ja...To bi bilo res fejst. A moji začetki segajo tja v konec osnovne
šole. Torej nekje na sedmi koncert. Ja. Moj prvi City koncert. Kako se je
simpatično spominjati vznemirjanja in priprav. Nekaj tednov je bila tema vseh
tem, kako se bomo organizirali? Kdo nas bo peljal? Kdo bo »nažical« koga starejšega
za kak radler ali pivo? Kaj obleči? Občutek odraslosti, ko smo lahko nekam šli
sami. Fenomenalen pogled iz Pohorja in pozitiven entuziazem, ki se rodi iz enega
samega glasbenega zlitja. Množica in ples. Prva spogledovanja in pričakovanja. Metuljčki
in brezskrbnost.
In včeraj sem preko prijateljičinega nečaka, ponovno
podoživela delček tega. Njegov prvi samostojni koncert. Celodnevne priprave. Tako presneto ponosna sem bila nanj. Pisal je
svoji teti in jo vprašal, če mu bo kupila eno pivo. In seveda mu je. Naj na tem
mestu poudarim,da ne podpiram pijančevanja mladine, a od enega piva še ni noben
umrl. Ogrelo mi je srce, ko se je pohvalil, kaj je vse že danes doživel.
Stvari, ki so se njemu zdele velike, nam pa nekako vsakdanje. Njegov nasmeh od
enega do drugega ušesa in sonce v očeh. Bilo mi je v neznansko veselje, ko sem
opazovala njun odnos. Teta in nečak. Pravo prijateljstvo. Zaupanje. Vse ji
pove. In ona ga ne obsoja. Njemu pa je ona »kul«. Čeprav je stroga. Ve pa, da
se lahko nanjo zanese v vsakem trenutku. Tamali (...no ni mali...ob njem sem jaz pri svojih skoraj 1,8 m mala)
je s svojo teto in njeno resno in odgovorno prijateljico (o.a. to sem jaz)
spil svoje pivo. Plesal in se smejal. Midve pa sva se počutile spet stare 14.
In sploh ni bilo pomembno, da ga še ni bilo na svetu, ko je nastalo pol hitov
Petra Graša.
Včeraj mi je kolegica na kavi rekla, da je Cityev koncert,
tako srednje šolski. In da je to prerasla. Jaz sem pa z žlico sladoleda v ustih,
skrajno resno odkimavala. Morda nam je takrat nekako najbolj dogajalo. In je
bil namen obiska in predvsem njegov zaključek, malo drugačen. Je pa danes zanimivo
z druge perspektive, opazovati vse bodoče znanstvenike, zdravnike, kuharje,
policaje,.. Kako navdušeno paradirajo pod Pohorjem. Vsi v majčkah, ki jasno
povedo, da se je za njih končala srednja šola. In s pogledom v očeh, ki govori,
da od sedaj, ne bo nič več enako. In kot je rekel Žiga, pod Pohorje gre človek
da sreča vse, ki jih nisi že 100 let videl. Ker za Citya, tudi največji krti
prilezejo iz svojih rovov na svetlo. In
to je namen glasbe. Povezati mlado in staro. Pod meni tako dragem Pohorju. Čuj
ti...na Citya se gre?! ...valda!
 |
Foto: Anjuška I. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar