Kdo se boji Anjuške? Ali česa se boji Anjuška?

Tako...da razjasnimo nekaj...Slej kot prej se boste vsi znašli v mojem blogu  (uff zdaj,ko sem priznala mi je kar malo lažje). Torej... Kje pravzaprav začeti? Hmhh... Zadnjič. Nepričakovan razplet (lepega) petkovega večera. In dolga debata z nekom, za kogar lahko trdim, da mi je kompetenten ( ali pa mogoče, celo malo bolj brihten kot jaz...samo psssst).  Jaaaaa...Saj vem kako to zveni. Ampak, kot poglobljeno razmišljajoča oseba, imam pogosto občutek, da me ljudje ne dohajajo. Ali pa me mogoče res ne? Nooo pustimo to. Za nadaljno zgodbo, to niti ni tako bistveno. Vrnimo se k petku. Jaz in moj sogovornik. V prijetno dolgi debati. Nakar me on, skorajda malo izzivajoče vpraša: » Anjuška, česa se v življenju najbolj bojiš?«. Halooooo?!  Moja reakcija je bila seveda pričakovana. Od Anjuške, napol super herojke in potomke Pike Nogavičke, skorajda ne bi pričakovali kaj drugega. Seveda sem bleknila, da me ničesar ni strah. Jaz grem vendarle tako pogumno skozi življenje. Verjetno mu je bilo takoj jasno, da blefiram. Jaz sem zadevo potisnila na stran in potrebovala dan ali dva za razmislek. Ja... Ni mi dalo miru.

Česa se bojim? Bojim se...Kako je to težko. S seznama prečrtam vrtne palčke, kače, klovne, zmaje, pajke, morske pse in ostala napol strašna bitja. Vrtam dalje in s levo roko brezciljno čečkam po papirju. In potem,  se mi misel sama oblikuje. Bojim se, da moje življenje ne bi imelo smisla. Napišem: 1. Izguba smisla. Zveni precej melodramatično. Ampak za nekoga, ki se jasno spominja, kako je pri svojih rosnih 9-ih letih na poti v šolo, doživel preblisk, da bo v življenju počel velike stvari, nekaj spremenil in predvsem pomagal ljudem, je to ena izmed osnovnih življenjskih vodil. Jaaa. Že kot otrok sem tako dosti in na široko razmišljala. Res ne želim kot starikava ženka na leseni verandi ugotoviti, da nič v mojem življenju ni pustilo pečata. Ni bilo pomembno. S tem ne mislim, da bom odkrila zdravilo za raka ali bila prva Slovenka na luni. Če bom nekomu, spremenila tok življenja na boljše, je vse imelo smisel.

Zelo dolgo, me je bilo strah misli, kakšna bom kot mama. Naslednje vrstice, morda ne bodo preveč lepo zvenele, pa vendar... Zelo dolgo me je misel na otroka, kljub temu, da jih imam neznansko rada, povsem paralizirala. Zdelo se mi je,da bi mi otrok ustavil življenje. Predvsem pa me je bilo strah, da bi bila slaba mama. Jasno sem se namreč zavedala,da otroku ne bi mogla dati prav veliko. Le kako bi vzgajala malo štruco, če še meni ni bilo vse razumljivo? Strah, da bi se mi ustavil čas, se je nekako razblinil. Ali pa sem jaz v tem času malo dozorela. In misel na otroka me ne straši več. Zlagala bi se, če bi rekla, da me ne skrbi, če bom dovolj dober starš. To je le velik zalogaj.

In včasih, ko opazujem stare pare, ki se sprehajajo v parku, me je malo (poudarjam malooo) strah, da se bom jaz kdaj, sama sprehajala tako. Verjetno je povsem človeški strah, da bomo nekoč sami. Smisel vsega je vendarle, da se z nekom podelimo. Da poiščemo, ne še eno polovico, temveč celoto, s katero bomo delili vse svoje strahove. Male in velike.

Kljub temu, da slabo sprejemam komplimente ( jaaa, na tem še bom mogla malo delat), mi je ena izjava ostala v spominu. Še zmeraj me nasmeji. S prijateljicami smo bile zunaj, ko je za našo mizo pristopil en tak klasičen šarmer. Beseda je stekla, nakar se on obrne k meni in pravi: » Anjuška, ti si super in vse. Ampak nekaj v tvojem pogledu me plaši. Te globine me je strah. Priznam, da se te malo bojim«. To je bila izjava 1,9 m velikega, samozavestnega moškega. Jap. Priznam. Mi je kar všeč, če se me ljudje malo bojijo. Ni vse na prvo žogo.

Foto: Anjuška I.