Smešno, kako mi ljudje zadnje čase govorijo: » Vidiš Anjuška,
ravno ob pravem času«. Bo že držalo. Stvari se zmeraj zgodijo takrat, ko se morajo. Ko je čas za njih. Ko dozorimo zanje. Si jih dovolimo spustiti v
življenje. Malo motovilim okrog vrele kaše, kajne? Če pa mi slednje, gre tako
dobro...
Kofetkanje. Ne, na tem mestu si niti slučajno ne dovolim, sugeriranja o škodljivosti te navade. Moj stari ata je zmeraj govoril, od nečesa
tako ali tako moramo umreti. Torej... Kavica v mestu. Še rahlo pod vplivom
včerajšnjega dne in debate z Dalajlamo, sedem na kavico s prijateljico,
smešno...Poznava se že skoraj deset let in vendar se mi je zdelo, da sva danes
prvič res govorili. Kofein in debata naredita svoje in moji miselni koleščki se
zavrtijo z neverjetno hitrostjo.
Najin pogovor me preslika v čas nekaj let nazaj. V zame malo
nenavaden čas. Nekako sem se izgubila. Ne. Izgubila mogoče ni prava beseda,
nekje v enem prostoru brez vsakršne poti naprej ali nazaj, sem stagnirala.
Brstela in čakala. Tiho. Nisem znala naprej. Malo brez energije, volje in
pravega načrta. Mogoče bi slednje lahko opisala kot nek breztežen prostor, kjer
misli neobteženo plavajo. Moji koščki pa so bili povsod. Takšna kot sem,
verjetno potomka hudo zaj***** Amazonk in borka za pravice vseh zatiranih,
seveda nisem dolgo zdržala v stagniranju. Po mojem imaš v sledečih situacijah, nekako dve možnosti: 1. Se sprijazniš ( slednje pri mojem karakterju, brez nadaljnjega, ne pride v poštev) ali pa se pod točko 2. Sestaviš in boriš. Seveda
izberem slednje. Od tukaj naprej gre skoraj premočrtno. Pričnem gristi. Počasi.
Del za delom. Gradim sebe in postajam oseba, ki bi jo rada nekega dne srečala na ulici in zanjo rekla: To pa je frajerka. Z velikim F.
Da se vrnem na začetek ( opozorila sem vas, da grem včasih okoli
riti v žep). Se vam je že kdaj zgodilo, da so vam bližnji postregli z rafalom
izjav, kot so: ah povsem si drugačen, takega te ne poznam, kdaj si se tako
spremenil,..ipd,.? In vam je v glavi odzvanjalo: Nisem se, še zmeraj sem isti
jaz. In ker se spet zapletam, bom poskusila biti natančnejša. Ljudje rastemo,
se razvijamo in gradimo. In absolutno nasprotujem nekaterim starim psihološkim
teorijam, ki govorijo o tem, da se v odraslosti naj ne bi spreminjali v mišljenju.
Spreminjamo se. In potem se kot po dolgi zimi znajdemo na povsem novem terenu.
Zrasli smo. Balast se je slekel. Olupili smo se in sedaj stojimo nekje. Povsem
goli. Všeč nam je kar vidimo, a je nekako težko vdihniti vonj rož in dehtečega
cvetja, ko pa na našem kolendarju še zmeraj piše: Sibirska zima, pozor mrzlo.
Kaj bolj jasno?! Ja?! Kot je potrebno sprejeti to, da smo globoko zabredli v
umazano vodo, si moramo dati priložnost, da se na novo spoznamo. Osebo, ki je
zrasla iz pepela. Saj smo to še zmeraj mi. Ampak pomislite koliko bolj svobodna
in čistejša verzija. In sedaj je potrebno, vso trdo delo še res ponotranjiti.
In si dovoliti stopiti iz stare sence. Globoko vdihniti. Bo že držalo, da je
najtežja, a obenem najrazburljivejša pot, pot k sebi.
Ena izmed stvari, ki se mi je na včerajšnjem predavanju
Dalajlame tako zelo vtisnila, je bilo njegovo razmišljanje o potencialu ljudi.
Ne bi se mogla bolj strinjati. Vsi imamo torej možnost in umski potencial, da
zrastemo, se dvignemo in gradimo. A zato ni dovolj prebiranje nasvetov, molitev
in ostalo prazno mrmljanje. Je treba garati, delati in gristi...gristi. In ko
enkrat začnemo en kamen sproži drugega in stvari se prav gotovo pričnejo
kotaliti v našo smer. Seveda obstaja tudi plan b, ki govori o tem da gremo
skozi življenje kot ovčke in se tiho pasemo po zelenih livadah. Ampak potem
prosim, ne jamrat, da vas od enolične prehrane črviči. Za celoten razvoj
potrebujemo duhovno hrano, ki nahrani dušo in srce. Tako kot potrebuje roža
vodo.
Skozi duhovno dimenzijo doživljamo sebe in druge v luči
naših vrednot, naših ciljev in idealov. Šele s to dimenzijo je izpolnjena
človekova narava! Šele skozi njo postajamo celote in neke brezciljne polovičke.
In doživljanje smiselnosti življenja je predpostavka človekove sreče. Brez
narave in družbe ni obstoja in ne osebnosti. Predvsem pa brez duhovnosti ni
osebnosti. Jaaaa....Saj vem. Odneslo me je. Ampak že mora biti tako. Zadnje
čase se ogroooomno pogovarjam z najrazličnejšimi ljudmi in se počutim kot mali
Buda, ko mi nekdo reče,da se je pogovor odvil ravno ob pravem času. In tudi
sama opažam, da v moje življenje vstopajo in se vračajo ljudje ob t.i. »pravem
času«. In tudi sama se počutim res mirna. Tako mirna, kot že dolgo ne. Dozdeva se mi
zdi, da je prišel moj čas in da se prav vse stvari stekajo v pravo smer. Niti
slučajno niso vse stvari v mojem življenju rožičaste in pocukrano lepe, a
prepresto me spremlja neverjetno močan občutek, da se pripravlja nekaj
velikega. In ura glasno tiktaka. Ob pravem času...
 |
Foto: Anjuška I. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar