Ob delu z otroci, vedno bolj opažam, kako hitro se vrtijo stvari. Ne želim jamrati ali kako drugače malikovati prejšnjih časov, a moram neizpodbitno reči, da so se generacije zamenjale. Mojo generacijo Y (po sodobnem označevanju) bo kaj kmalu oz. je že nadomestila, t.i. generacija Z, 1994 in nekaj letniki, ki so že sedaj na pohodu (nenazadnje, mi je eden takšen mladič, nedolgo nazaj zunaj, želel plačati pijačo ). Sama sem se rodila v obdobje, ko nam je bila tehnologija položena v zibko. Zlata glasbena obdobja in velike revolucije smo spoznavali po pričevanju starejših. Rodili smo se v obdobje miru. Brez prevelikih političnih predispozicij in nagnjenj. Nekako mislim, da ne delam nikomur prevelike krivice, če rečem, da smo prišli v času, ko smo želi sadove naših staršev. A že nam ostalo bore malo idealov za katere smo se morali boriti oz. se borimo. In ob vsej globalni povezanosti in prepredenosti, se nehote sprašujem, kako se bo borila in dokazovala generacija, ki prihaja sedaj? Kaj bodo izumili? Kje bodo njihovi vrhovi in padci? O čem bodo govorili njihovi otroci?
Še zmeraj za svoj največji mali upor, štejem dogodek izpred kar nekaj let. Imela sem slabih 13 let in v kraju, kjer sem živela, je župan zaradi posojila večje količine denarja svoji domači občini, nam revežem ukinil avtobus. Kar je pomenilo, da smo morali otroci ob reeees zgodnjih urah peš precej daleč, čez gozd, v snegu...No saj si predstavljate. Starši so se upirali, borili, sestankovali in tako in drugače poskušali preprečiti oz.popraviti nastalo situacijo. Brez uspeha. In tako smo se nekega dne otroci, ki smo hodili skupaj v šolo dobili na skrivnem sestanku, ki sem ga organizirala. Globoko v gozdu za debelim drevesom. Dolga debata in otroško modrovanje. Sklenili smo, da bomo kot otroški svet, napisali svoje zahteve in neko »pismo«, ki odraža naša stališča. Ne spomnim se več do potankosti, kaj sem napisala. Spomnim pa se zaključka. Zaključila sem z mislijo, da upam da bo župan zmogel živeti z zavestjo, da se je zaradi njegovih odločitev, nekomu nekaj zgodilo. In, da resnično upam, da bo lahko ponoči mirno spal. Frajerka kot sem bila, sem pismo lastnoročno odnesla na občino in ga vrgla v nabiralnik.
Scenarij, ki se je nato odvil, pa zasluži Oskarja za »Velika jajca«. Naslednji dan sem pogumno, ponovno odšla na občino. Potrkala na vrata in pri tajnici slovesno obelodanila, da sem prišla zaradi »pisma«. Na moje presenečenje, je natanko vedela za kaj se gre. Poklicala je župana, ki je v trenutku končal sestanek, z navidez zelo pomembnim kravatarjem. Sprejel me je in posedel v svojo šik pisarno. Zaprl vrata in se nato nadaljnji dve uri drl name in me poskušal prisiliti v priznanje o resničnem avtorju »pisma«. Njegova teorija je bila, da otrok ni zmožen takšnega razmišljanja. Seveda nisem klonila. Bilo je vsega. Smeha in solz. Najin sestanek se je končal s klicem moje mami, ki je popolnoma šokirana, morala iti iskati hčerko k županu. Da zaključim. Dobili smo nazaj avtobus. Jaz sem sicer nato še nekaj let plačevala posledice svojega junaštva. Pa so bile vredne. Nenazadnje sem nato v osmem razredu, edina od župana dobila priznanje in zbornik z osebnim pripisom: » Anjuški, v spomin na njeni poti. Za katero, ne dvomim, da bo uspešna«. Kar pa tudi ni od muh. Še zdaj se nasmejim, ko pomislim na to prigodo. Mislim...Bila pa sem pogumna. Ali pa nora. Pa saj tudi za slednje rabiš pogum.
Torej... Želim si, da bi naši otroci doživeli trenutke prave norosti. Tistih 20 sekund poguma, ki jih ne bodo nikoli pozabili. Našli velike cilje in ideale, za katere se je vredno boriti. Da bi se naučili živeti v tem prenaseljenem in medsebojno povezanem svetu. Da bi si znali najti prostor pod soncem in miren kotiček v gozdu. Predvsem pa, da se ne bi nikoli nehali otroško smejati. Iz srca. S toplino in radovednostjo v očeh.
 |
| Foto: Anjuška I. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar