Vsega so krivi pornofilmi in Pepelka

Vem,da ni vljudno prisluškovati. In, da je to ohhh in sploh grda čednost. Vendar je bilo slednje, nekaj dni nazaj neizogibno. Sama sem sedela na kosilu. In mizo za mano, sta sedela dva starejša gospoda in glasno debatirala. Tako glasno,da ju je bilo (reees) nemogoče preslišati. In tako pravi prvi svojemu prijatelju: » Veš, meni ni več nič jasno. Sin je oni dan pripeljal domov že x-to bodočo potencialno snaho. Pa saj je prav prijetna in vse. Ampak že prejšnji ni nič manjkalo. Res ne. Komaj smo se navadili na prejšnjo...Pa poglej sedaj. Jaz... Jaz res več ne vem, kaj je z mladino. V mojih časih je bilo bolj enostavno. Ali pa smo mi manj komplicirali. Paaa. Sploh ne vem, kako žensko išče. Neko super žensko. Čuden je! Povem ti. Če mene vprašaš, je vsega kriv internet. «. Nisem več ujela odgovora drugega gospoda. Se mi je mudilo naprej. Mi pa v mislih že nekaj dni poskakuje misel in vprašanje: Je bilo res enostavneje?!

Lani. Mislim,da je bilo tudi nekje v maju ( smešno, kako vroči meseci v nas prebudijo hormončke) sem poglobljeno iskala odgovore na svoja razmišljanja. O ljubezni. Odnosih. Zvezah. Zakonu in vsemu,  kar spada v ta koš. Bila sem prav smešna, ko sem vse znance ( in neznance...ubogi g.Taksist, ki mi je enkrat ob 4h zjutraj razlagal o smislu in minljivosti) spraševala,  kako jim je uspelo in zakaj? In kaj je bilo tisto nekaj. Tista iskrica?

Babi, ki je zelo podobnega mnenja,  kot moja zgoraj omenjena gospoda, mi je na njeni slavni (močno presladki) kavi obrazložila, da je včasih, res bilo malo drugače. Pari so si dvorili. Moj dedi je bil šarmer. Osvajanje na travniku.Pa pred cerkvijo. Naključna srečanja. Pisemca. Dedi je bil prepričan,da je njegovo »žicanje« zelo neočitno. A ko mu je v nekaj tednih,  že 6-ič počila zračnica na kolesu, prav pred njenim domom, je oče resno udaril po mizi in ga povprašal po namenih. Tukaj ni bilo malo levo in desno in nekaj vmes. Sledila je poroka. In dolg zakon. Ne zmeraj lep. Poln toplih in tudi grenkih trenutkov. Vendar babi še zmeraj pove,da je bil deda edini moški,  s katerim si predstavlja, da bi preživela življenje. Kljub vsemu. In zaradi vsega. Spije požirek kave in poudari, da mi mladi prehitro vržemo puško v koruzo in se nasploh obnašamo kot na tržnici. Kar nam ni všeč, enostavno odvržemo in kot kokoške brezglavo hitimo iskati nekaj novega. Ker je vse novo bolj bleščeče in lepše. Imate neke nerealne iluzije iluzije in predstave. Nisem v stanju, da ji ugovarjam in tiho srkam svojo kavo, ki težko teče po grlu.

Po dolgem času si organiziramo babji večer. Sedimo na večerji. Sredi meni najljubše ulice. Mestni vrvež in topla, skorajda poletna noč.  Tri punce. Vsaka s svojo zgodbo. Smešno, kako nam življenje,  kljub različnim starostim  in potkah po katerih hodimo, riše precej podobne zgodbe. Beseda da besedo in debata steče. Prijateljica pripoveduje o propadli zvezi. Veliki ljubezni, ki bi po vseh napisanih pravilih in nasvetih iz vseh ženskih revij( in knjig za samopomoč), morala biti tista prava. Imela sta vse. Podobne poglede, iste vrednote, dobre službe, finančno varnost, hiško,...Navzven vse. Znotraj pa ni šlo. In sta se zlomila. Na presenečenje vseh. Njuna zgodba je tista o popolnosti, ki to ni. Jabolko s gnilo sredico. Pa vendar. Danes je srečno poročena. S moškim,ki sploh  ni bil po »regelcih«. Na moje vprašanje: Kako je vedela,da je to to? Mi z nasmehom odgovori: Ahhh ti tepka. Nikoli nisi povsem prepričan. A čakati,da se od nekod spusti sam g.Kupid in te lopne po glavi in reče: »Bravo. To je to«. Je povsem nesmiselno.

Ena bistra bučka,  mi je zadnjič poskusila razložiti,  kje jaz delam velikansko napako. Bojda se jaz sploh ne znam igrati te igre. Namreč-Fant vs. Punca.Njena razlaga gre približno takole ( ...hmhhh..seznam mojih zmot in napačnih pristopov  je bil seveda še daljši). Dobro bi bilo,da se ne pokažeš, že takoj na začetku v pravi luči. Se pravi, nič Anjuškastih izpadov in prebliskov. Najboljše  je biti najprej povsem hladen in karseda apatičen. V mojem primeru bi bilo tudi priporočljivo, da ne pokažem takoj,  da sem tako samozadostna in da znam kaj popraviti. Moški mora vendarle poskrbeti za žensko. In kar je najpombnejše. Ne bodi tako prekleto prijazna in dobra. Ker te potem sploh ne bo cenil....Jap...Vesela sem bila,da nisem pila kave, ker bi me gotovo od pritiska razneslo. Jaz se ne grem tega...Niti slučajno.

Mislim, da se je moji generaciji zalomilo nekje pri iskanju popolne kombinacije med pornofilmi in Pepelko. Seveda začinjeno z veliko mero romantike in Hollywoodske osladnosti. Nimam nobenega opravičila. Tudi sama sem nekoč verjela,da se bodo nekje oglasili najmanj zvonovi, ko bo pred mene stopil g.Pravi. In bo to filmsko ( nič bat...idejo s kočijo sem do danes že opustila).

Priznam, da mi kot doktorci za srčne zadeve, ne bi škodilo kakšno dodatno izobraževanje ( ker je očitno, da mi še zmeraj ni vse jasno). Ne glede na vse pa še zmeraj  verjamem, da v pristni ljubezni ne potrebuješ mask in igric. Nobenega pretvarjanja in lažnega nakladanja. Predvsem pa slepljenja samega sebe. Prepričana sem,da se ljudje, ki se znajo in igrajo te šarade, slej ko prej ulovijo v lastne mreže. Verjamem, da se mora ljudi ceniti in ljubiti,  takšne kot so. In zato ker so taki. V celoti. In sem (skoraj) 100 % prepričana, da ko sam ugotoviš kakšna oseba si in kaj iščeš, so vse maske odveč. Ker se znaš ceniti. Sebe in partnerja. Mislim, da bi se moja babi strinjala. Vsaj v tem :)

Ne vem ali je bilo včasih enostavnejše. Bilo je drugače.  Takooo. Doktorica gre na dopust ( miselni), da si uredi misli in sestavi zgodbe. Nisem obupala nad ljubeznijo in še manj nad ljudmi. In ne...Ne pustim se prepričati v traparije. Ko bo...BO! Do takrat  pa... 

Foto: Oleksandr Hnatenko