Muhasto aprilsko..Ali vse bo minilo..Tudi to...

Včasih mi stvari ne gredo po načrtu. Niti po naključnem scenariju. Včasih se pač zalomi. In takrat je potrebno zraven načrta A imeti še plan B in običajno, še kak načrt, vse do črke J. Ja. Včasih pridejo dnevi, ko bi se najraje skrila pod veliko skalo in čakala,da mine. Trenutki, ko nimam energije na vprašanja:  »Kako si?«, odgovarjati z vredu, ker se mi zdi vse zlagano in narobe. In sem najraje kar tiho.

Velikokrat potožim,da smo ljudje vedno bolj apatični. Da smo izgubili pristno zanimanje  za sočloveka. Pa sem včeraj dobila jasen kontra, da temu ni tako. Sama čakam na blagajni v trgovini. S tisto svojo ubogo skuto v roki in z izrazom na obrazu, ki pove vse. Pogreznjena vase in s svojo tiho zgodbo. Pripravljena,da poravnam račun in grem naprej.  Brez vsake energije in veselja. Pa mi starejša prodajalka, (ki sem jo gotovo videla prvič),  položi svojo roko na mojo in pravi: »Ne glede na to kako sedaj zgleda hudo, vse mine. Tudi to«. Jaz pa popolnoma osupla, uspem  izdaviti samo hvala, z  izrazom nekoga, ki so ga uspeli rešiti pred giljotino ( v resnici pa se trudim zadržati solze in izgledati močno). Gospa pa se mi samo nasmehne, kot prijazna babica,  in mi s pogledom človeka, ki je videl vsa morja sveta, za trenutek pokloni uteho.

Jaz imam velikansko srečo. Jap...vesolje  me ima zelo  rado, da me je obdalo s takimi prijatelji. Ljudmi, ki me vidijo in cenijo, prav takšno kot sem. Mi dopuščajo moje padce in vzpone. In ob vsem tem zmorejo jadrati z  mojimi malimi norimi idejami. Velikokrat pri visokih obratih in razburkanem morju. Predvsem pa mi velikokrat pogledajo skozi prste, ko se izgubljam v 10001 opravku in jim namenjam premalo časa in pozornosti. Včasih bi si zaslužila, da me zbrcajo v rit in rečejo: »Anjuška nariši se tukaj in zdaj«. Pa mi ne...

Ne glede na to kako stvari padajo so tukaj prijatelji. Družina, ki se je rodila iz skupnih trenutkov. Vezi, ki smo jih spletli iz norčij in solza. Podpora in nasmehi v pravem trenutku. Klic, ko si na tleh. Občutek, da je nekdo tam. Hjaaa... Moje življenje je že dolgo en pravcati vrtiljak. Meni draga oseba,  mi je nekoč rekla, da so moja edina stalnica,  spremembe. Dejstvo, ki sem ga s težavo sprejela. Pa vendar.  Dokler se stvari ne umirijo, se morajo pošteno razpeniti. In v poplavi vseh teh trenutkov, na poti k iskanju prostora pod soncem, lastnega pristana in rumenega poštnega nabiralnika, kjer bo z lepimi črkami pisalo: »Tukaj je doma Anjuška«, so ob meni prijatelji. Iščem besedo, ki bi opisale mojo hvaležnost...Pa nekako nobena,  ne zveni dovolj imenitna in vse obsegajoča. Prijateljstvo je veliko platno, ki vsak dan dobiva novo podobo.

Prijatelj je tista oseba, ki je ob tebi, ko ti je težko. Pride od daleč , s fenomenalnim tiramisujem in toplim objemom. In te ne pusti,da padeš globlje, kot si. Ti pusti, da jočeš in ti ob tem ni nerodno. Ti dovoli, da se razbiješ na male koščke in te potem nežno pobere in sestavi. Nasmeji. Čveka s teboj na dekici pod zvezdami in dela super megalomastične načrte za prihodnost. Ne glede na to kako je težko, je prijatelj tisti, ki ti pove stvari po resnici. Te ob tem spravi v jok (in utiša vse od Konjic do Ljubljane), namesto, da bi se ti zlagal in  te nasmejal. S prijatelji sem lahko jaz. Anjuška. Včasih super duper Pika Nogavička, najmočnejša punca na svetu. Spet drugič pa samo otrok,  potreben toplega objema in tolažbe. Prijatelji te prizemljijo in dajo krila, ko je to potrebno. Ob prijateljih si lahko vse... Najbolj nora rokerica v prvi vrsti na koncertu, mega fantastična plesalka v klubu, dama v gledališču, otrok,  ko pležeš na drevo sredi trga, zvezda večera, siva miška, najstnica ob ogledu vseh sag o vampirjih, razjokana in melodramatična razvalina ob ogledu najbolj pocukranih romantičnih komedij, vrhunska kuharica, športnica, sestra, ...Ob prijateljih si lahko v vseh odtenkih. In ob tem rasteš.  Prijatelji ti dajo vedeti, da bo na svetu vse tako, kot je treba, dokler bodo oni v bližini.

Ne da se natančno določiti trenutka, kdaj se rodi prijateljstvo. Kot se v posodi, v katero kaplja voda, se po neki kaplji vsebina prelije čez rob. In tako se po vrsti pisanih dejanj zgodi še eno, ob katerem srce prekipi in nekaj se za vedno spremeni. Vezi postanejo močne. In dve duši si nežno šepetata življenjske zgodbe. Kot veter v školjki. In potem lahko padajo težke solze in se rušijo gradovi. Lahko se vsi načrti zgrnejo v en sam črn scenarij. Lahko...Lahko se tudi zamenjata sever in jug. Dokler so ob meni prijatelji, vem,da bo vse dobro. Tudi takrat, ko  nebo ne zgleda sončno, brez oblačka. Vreme je pač muhasto aprilsko. Kajne?! A  ni stara gospa rekla,da bo vse minilo?!...Tudi to?!