Ko si majhen, vse
izgleda tako veliko in daleč proč. Poslušaš pravljice in sanjariš. Tiho pod
odejo kuješ velike načrte. Sama sem bila zelo dolgo prepričana, da bom nastopila
na Oprah ( lepo me je zafrknila, ko je ukinila oddajo). Imela sem pripravljen
cel govor, kaj ji bom povedala. Videla sem naju, kako sediva na njeni udobni zofi, pod žarometi. Kramljava, kot stari znanki. Seveda ji na dolgo in
široko pripovedujem o svojem uspehu in sila pomembni življenjski poti. In o
tem,da sem že kot majhna deklica vedela, da bom počela velike stvari. In seveda, ob tem izgledam kot super/ duper /kulsko/šik/pametna punca.
Po drugi strani, sem bila
tudi prepričana, da v radiju, živijo
mali ljudje, ki delajo glasbo. Ob svoji bujni domišljiji sem jih videla, kako sedijo v ličnem studiju. Imajo staro
rumeno zofo in tiste miniaturne inštrumente. In igrajo, pojejo in poročajo v
majhne mikrofone. Ja...predstavljajte si moje razočaranje, ko sem nato videla
razstavljen radijo. Moja prva misel je bila: Kje pa so ljudje? In kako zaboga
imajo sploh prostor za vso opremo, ko pa je notri toliko šare?
Verjela sem tudi, da bom nekoč šla na luno. Nooo te ideje, nisem
opustila do današnjih dni. Ali, da bom predsednica države , neka sila pomembna
oseba ali pa miss Slovenije (tudi za
osvojitev te funkcije, sem imela pripravljen in naučen govor). Nekaj časa sem
želela biti tudi varilka, a to bolj zato, da sem jezila učitelja tehnike, ki je
sveto trdil, da to ni poklic za ženske. Čeprav, ko sedaj gledam nazaj sem bila
že takrat precej zagreta za tehnične
stroke :). Potem sem nekaj časa razmišljala, da bi bila zdravnica ali pa
šivilja. Celo večnost, sem goreča želela, biti slikarka, da bi vsem narisala nasmehe.
Včasih, na animacijah, otroke malo hecam in jih sprašujem vse
mogoče traparije. Zmeraj znova me namreč fascinira, v kaj še verjamejo in zakaj so že
preveliki. In tako zadnjič na dolgo in široko razlagam, kako jem dinozavrova
jajca za zajtrk in jih sprašujem, če jih tudi oni doma kdaj jedo? Pa me pogleda
mali Jakob in s smrtno resnim izrazom na obrazu pravi,da dinozavri več ne
obstajajo. Samo samorogi so še. Pa Božiček. Ampak, da on ne je keksov in pije mleka.
Rad pa kak šnops popije. Jap...Ostanem brez besed. Ali pa jih sprašujem po letih in dobim v
odgovor: Ne vem, koliko let imam. To se stalno spreminja. Noooo...Tako so mi na
primer zadnjič razložili, da krava Milka res obstaja. Ampak, da moram vedeti,
da ne daje čokoladnega mleka. Razen takrat,
ko za kosilo je čokolado. In da krave sploh
ne smejo hitro teči,da ne polijejo mleka. Najboljša pa mi je bila razlaga, zakaj ati in mama
spita skupaj? Ker nimata vsak svoje sobe. Logično, kajne?! Ahhh...moraš imeti rad te žabe.
Kako je fino, ko si majhen in še nimaš velikih skrbi. Ko se
cel svet zdi igrišče. Včasih...ko trdno zaprem oči in zunaj diši po poletju, se
še spomnim tistih večerov, ko smo do trdne teme brcali žogo. Seveda smo igrali
tako, da je bilo vse dovoljeno. Plezali smo na drevesa in si nič kolikorat
prebili kolena. Jaz mislim,da sem bila od poletja do poletja polna modric in
bojnih ran. Igrali smo se namišljene družine in indijance in aramate ( nihče
namreč, ni znal izgovoriti-Arafat).
Kradli smo češnje in se skrivali pred namišljenimi sovražniki. Iz blata smo
kuhali najboljše špagete in nič ni tako teknilo kot sveže utrgano sadje.
Direktno iz drevesa. Sploh tisto iz
sosedovega vrta. Koruznim laskom smo spletali frizure in se v gozdu igrali vojne fronte. Narediti
največji bunker, je še danes ena najboljših
otroških misij.
Maj mi zmeraj diši po otroškem sanjarjenju. Napoveduje sonce
in z njim poletje. Neee. Nič otožnega ni
v mojem razmišljanju. Toplo mi je pri srcu, ko razmišljam, kako fino je biti majhen. Šef svojega sveta.
Na vrhu mavrice. Ko ni nič tako pomembno kot to,da bo jutri nov dan za igro. In
imaš občutek, da bi lahko vseeee objel, če bi se le dovolj potrudil.
Noooo...Poskusite sedaj otrokom razložiti, da tega enkrat več ne
bo. Ja. Prav imate. Smejali bi se vam. In najverjetneje, vprašali po zdravju. Bi
vi verjeli, da boste morali nekoč delati odrasle stvari?! Take, ki vam mogoče sploh ne bodo všeč? Da se ne boste več igrali? Boste jokali zaradi nekoga? Ali še huje, da se sploh ne boste več smejali? Otroci. Brihtni, kot so bi se vam ob tem
razmišljanju smejali. In imajo povsem prav. Moja, 84 letna, prijateljica Maja, je fletna in zelo vitalna gospa. Nekoč mi je
razložila, da nič v življenju ni tako pomembno kot to,da nikoli
ne pozabiš na otroka v sebi. Na tisto malo bitje, ki te sili v neznane stvari. V vse tiste stvari, ki si jih želiš, a se bojiš. Radovedno in raziskovalno osebo. Tistega malega smeheca, ki se smeji tudi, ko
ni primeren trenutek za smeh. Glasno in iz srca. Nihče. Ampak res nihče ne bi
smel pozabiti na otroško razposajenost. Na občutek, ko ti voda pljuska med
prsti, zaradi skakanja po velikih, dežnih lužah.
Nedolgo nazaj mi je stric na enem družinskem srečanju rekel: » Anjuška ti si odrasla, ampak res odrasla, ne boš nikoli!
Veš...Vidim te, kako kot stara babica, otroško noriš nekje in nagajaš vnukom.
Si tak velik otrok. In to je dobro«. Uhhhh...In jaz sem si ob njegovi izjavi kar oddahnila.
Res ne bi želela, da me imajo za veliko, ko pa name čaka še toliko mavric
in neodkritih dežel. Črtastih samorogov, rozastih ščinkavcev,
pisanih rib in ceeeel kup dinozavrovih jajc.
 |
Foto: Anjuška I. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar