Poznate tisti scenarij, ko stojite v lokalu in mimo vas
pride on. Lep. Ampak, poln samega sebe
in s tistim pripravljenim izrazom na obrazu?! Nadaljevanje običajno poteka tako: V večini
primerov on ustreli nekaj izredno butastega
v smislu: » Je tvoj ata tat? Ne!?! Kje
pa je potem dobil tiste diamante v tvojih očeh?...Ali pa. Mislim,
da je skrajni čas, da ti povem, kaj se govori za tvojim hrbtom…. Uuuuu, kakšna
ritka. In...Tadaaaaa..Dame in gospodje. Absolutno nesporen kralj, butastih stavkov: Kaj je tvoj ata astronavt? Ker si ti taka
raketa! « Vsi, ki poznajo moj oster jezik, lahko z lahkoto razvozljajo razvoj
dogodkov . Jap... »Loverboy« gre naprej s povešenim nosom in resno lekcijo o
obnašanju. Lahko so prikupne, dodobra izpiljene ali osladne, a ne glede na kvaliteto, t.i. otvoritvene fraze, so vse te puhlice še zmeraj neiskrene
in naučene. Resno? Kaj se je zgodilo s preprostim živijo?!
Meni pa vseeno ne, da miru. Kam se je izginila mehka
romantika? Tisto nežno dvorjenje. Lep pristop? Vljudni telefonski pogovori?
Majhna sporočilca? Rože? Za slednje lahko samo rečem,da bom naslednjemu fantu,
ki mi bo obrazložil, da on rož ne poklanja, ker mu je preveč hudo, ko umrejo (jap....dejansko sem ta izgovor že xxx krat slišala) nekaj naredila. In ne bo
lepo!!! Malo je žalostno, da sem rože
nazadnje dobila v predvolilnem času. Take s političnim sporočilcem. Ne ni bilo
seksi! Kaj šele romantično. Res ne vem,
kaj se je zgodilo z malimi norimi idejami in pikniki. Pa sprehodi pod zvezdami.
Mrzlimi večeri, ko se je zmrzovalo na kuhančku. In je vse tako lepo dišalo. Po
cimetu in pričakovanjih. Kdaj smo prišli tako daleč, da je odraz medsebojne naklonjenosti všečkanje in komentiranje na facebooku?! Pa digitalni lupčki in občasen napad
pocukranih stavkov?!
Rada imam lepe besede. In pogovore. Smiselno komunikacijo. Neeee.
Naravnost zaljubljena sem v miselne
pobarvanke in izbrano izražanje. Kljub temu, da sem prava »čveka«cenim lepoto pogovora. In nič ni lepšega in privlačnejšega kot ljudje, ki imajo kaj za
povedati. Ja. Obožujem trenutke, ko jaz
obnemim in mi zmanjka besed (ja, se dogaja...sicer redko..pa vendar). In
zatorej morda ni tako nerazumljivo, da mi dvigne pritisk 100 na uro, ko je
nekdo nato užaljen, da tak pristop ni prinesel željenega učinka. Ne bom pozabila enega petka, sedaj že par let
nazaj. Jaz in moja Mladenka zunaj. Polni
entuziazma in energije. Popoln babji večer, ki se je začel s ogledom filma
Alfie in s par martini-jemi. Za vse, ki si niste ogledali filma, naj na kratko
povzamem: Alfie ( ki igra igra Jude Law) si v svojem življenju postavi prav
poseben cilj: imeti kratkotrajne, neobvezujoče, površne zveze s čim večjim
številom žensk. Svojo namero zverzira, do potankosti in je pravcati mojster
pihanja na dušo in uporabe takšnih in drugačnih puhlic. Nooo... Na koncu dobi
svojo lekcijo...A za našo zgodbo to niti ni bistveno. Torej...midve v elementu.
Emancipirano podkrepljeni, ko do Mladenke pristopi en fant. In to bi morali
doživeti. On prične s svojimi bučkami, njemu pa Mlady (meter in še malo visoka,
brihtna in sexy blondinka) zamahne z roko pred obrazom, naredi kretnjo za stop
in mu odločno reče: » Pa kaj tebi ni jasno?! Jaz sem danes gledala Alfija in
verjemi, da ni take fraze, da bi nanjo padla. Ker vse kar bi mi rad povedal,
sem jaz že slišala.« In se je elegantno obrnila na petah in z Martinijem v
rokah odkorakala. Jaz pa v smeh. Morda pa smo res že vse slišale...
Priznam, da so se časi malo spremenili. Pa vendar... Malo pa pogrešam neko
galantnost. Kavalirstvo. Ali pa samo tisto pristnost. Iskreno zanimanje. Občutek za sočloveka. Poglede, polne globine in
radovednosti. Jezik tišine. In trenutke,
ko te ne priganjajo. Želje po zlitju in
sožitju. Pravem. Govorico telesa. Naravno
karizmo. Rdeča lica in majhne zadrege. Sporočila s pocukrano vsebino in bonbone
v pisanih omotih. Nerodne poskuse. In vse tiste kreativne ideje. Risanje po pločnikih in tek brez čevljev. Spontanost. Brez
idealiziranja. In predvsem dejanja iz srca. Zatorej...ne meni bučk prodajat. Pika.
 |
Foto: Anjuška I. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar