En, dva tri...mi je minilo lansko leto. Občutek imam, da
nisem niti globoko vdihnila pa smo že tukaj. To govorim povsem brez grenkega
priokusa. Mogoče z malo nagajivim nasmeškom,ko se spomnim vseh pripetij in
bedarij. Je bilo dobro leto. In ravno zadnjič mi je eden izmed mojih malčkov
na animaciji rekel: » Anjuška,noooo ne moreva se več cartljat. Zdaj sem že
velik. Kaj ne veš,da že v šolo hodim?! « Meni se pa zdi, da je še včeraj pri
meni 2. rojstni dan praznoval. Jaaaaa...kaj še lahko malo tarnam, kot starikava
mama?!...Jaaaa...leta tečejo.
Hiter pregled straih fotografij. Smeh in miselni pobeg nekam
nazaj. Gledam sebe in se smejim. Na vsaki sliki zre vame druga oseba. Na vseh
jaz, a vendar tako drugačna. Stari znanec mi je zadnjič rekel: » Anjuška, saj
te najprej nisem prepoznal, pa sem boljše pogledal in vidim, da si še zmeraj
isti navihan otrok, kot takrat v dijaških letih. In sem bil takoj prepričan, da
si to lahko samo ti.« Sprašujem se koliko sem se v teh letih sploh spremenila?!
Enkrat Anjuška vedno Anjuška? ! Bo že držalo. Včasih, ko so
dnevi dolgi in me zaskomi melanholična nostalgija, vzamem v roke svoje stare
zapiske. Lepo se je nasmejati malim norim domislicam in globokim izlivom, se spet preseliti v en čas nazaj. Miselni pobeg nekam tja. In velik nasmešek.
Zadovoljstvo s tem, kje sem. Niti
slučajno, ne bi šla več nazaj. Ne
vem...velikokrat poslušam, da bi ljudje prodali desno roko, da bi še enkrat
bili najstniki in podoživeli 16-ta in nekaj leta. Hjaaa...jaz ne vem če bi.
Takrat sem se nekako najbolj iskala, sestavljala in sem iz tega naredila velik projekt.
Je bilo povsem dovolj. Lepo in resnično polno. Morda pa temu, da nimam želje po
tem, botruje dejstvo, da se preveč
otroško veselim, vsega kar prihaja.
No,...saj morda pa nisem povsem »omasta« in je še upanje
zame. Nekje sem prebrala misel, ki lepo nariše moje pojmovanje časa: »"Radi
bi merili čas, to neizmerno in neizmerljivo. Prilagodili bi radi svoje vedenje
in celo usmerjali tok svojega duha po urah in časih. Iz časa bi napravili reko,
sedli na njeno obalo in opazovali njen tok. Vendar brezčasno v vas se zaveda
brezčasnosti življenja in ve, da je danes samo spomin na včeraj in da je jutri
le sen današnjega dne. Toda, če že morate v svojih mislih meriti čas z dobami,
naj vsaka doba zajame vse druge dobe, naj danes objame preteklost s spominom in
bodočnost s hrepenenjem. (Kahlil Gibran ).«
Včasih smo vsi malo
stare mame. Sedimo nekje in jamramo. Ob čaju modrujemo in lepimo trenutke v
star album. In prav je tako. Pretekli trenutki, pomešani s sedanjostjo in
neizmerno radovednostjo po jutrišnjem dne, nas gradijo. Velikokrat v šali rečem,da sem
malo » šlogarce«( najbolj smešno je,da se večina mojih napovedi uresniči),ampak
dragi moji tudi jaz ob vsej svoji brihtnosti nimam pojma, kaj prinaša jutri. Vem
samo,da ne bom dopustila, da mi mir kalijo neumnosti, kot je cena bencina in
ostale umetne emocije. Najpomembnejše je,da plujemo s vetrom in vedno znova
puščamo naša jadra odprta. Morje pa ...jaaa...je enkrat mirno, spet drugič
polno skal in težke plovbe. Neizpodbitno, pa zmeraj znova piše zgodbe, ki jih v
toplih večerih šepeta, zaljubljenim v
življenje, na uho...nekje pod milim in zvezdnatim nebom.
 |
Foto: Anjuška I. in Nik Jarh |
Ni komentarjev:
Objavite komentar