petek, 25. november 2011

Davki in smrt

Povej mi. Ja ti! Odgovori na to vprašanje. Koliko ultimatov potrebuje človek? Koliko prelomljenih obljub? Koliko vstran vrženih sklepov in začetkov? Kolikokrat lahko pretentaš sam sebe, preden si nehaš verjeti? Koliko je potrebno, da dosežeš mejo? Ja odgovori mi. Ti. Ja…kdo pa?! Bedak. Sama sva. Jaz in moj odsev. Pizda. Še v ogledalu si lažem.

Danes je zadnjič. Zaključek mora biti pompozen. Nocoj si še privoščim Vem, da se moram odmakniti od tega. Zmorem to. Pa kaj je to takega nehati. Vse je v volji.  Cel dan se tiho pripravljam. Kaj naj kupim? S čem si bom danes privezal dušo? Če je zadnjič, bo vino nekako premalo imenitno. Ne. Nocoj se bova pozabavala. Ti in jaz. Moj rabelj. Nocoj kupiva kaj močnejšega. Naj žganje preseka to mrtvilo.

Prvi požirek. Prija. Ko bi se le lahko brzdal in počasneje pil. Nekako ne znam več tako piti, da bi lahko v požirkih in okusu užival. Vedno bolj postaja to eno samo sinhrono goltanje in navada. Potrudim se in obrzdam svojo silo. Bojim se kaj bo, ko bo zmanjkalo. Bo želja močnejša od mene?! Bom zmogel reči dovolj pravi čas? Na plan že prihaja on. Demonček moj. Stari prijatelj osamljenih. Njemu ni dovolj. Počasi me prevzema in tolaži. Oh kako sladke so tvoje besede prijatelj dragi. Danes ti vse verjamem,…da zaslužim si še ta požirek. Jutri bova nehala. Danes ti kupim vse. Verjamem,da lahko kadarkoli preneham. Pustim se ti speljati v plet obljub in ne vidim tvoje mreže. Lažem. Kako lahko je lagati samemu sebi. Ne želim videti mreže, v katero me ovijaš. Ne želim ti priznati tihe premoči. Še enkrat si pljunem v obraz in natočim do roba. Kaj mi pa preostane drugega. Grobo me praskaš po vratu. Začutim zategovanje vozla.

Ura je tri zjutraj. Kateri bedak je pustil luč prižgano. Belina straniščne kopalnice spominja na bolnico. Sovražim bolnice. Cel svet pleše. Vonj po urinu in padlih nevestah se mi ostro zažira v nosnice in draži prepoln želodec. Zvok ventilatorja me opominja, da sem še tukaj. Lučke utripajo kot božično drevo. Je lahko še večja ironija. Božič in novo življenje. Jaz bi se v tem trenutku najraje pogreznil vase in za zmeraj zaspal. Prisilim se,da ostanem na nogah. Še par trenutkov naj me nosi. Bog daj mi še toliko moči preden mi vzameš vse in potisneš v hladno resničnost. Dekleta prodajajo ljubezen, ki se jo kupi za mali denar. Nasmehe in hladna naročja. Ne. Danes želim ostati sam.

Prešine me bolna misel. Edini gotovi stvari v življenju sta davki in smrt. Prvim se ne moreš izogniti, drugi pa ne ubežati. Na koncu te zmeraj postavita pred zid. Moje moraliziranje prekine prvi sunek slabosti. Šibkih nog se zvlečem do školjke. V sekundi se počutim kot največji izmeček. Sprašujem se kako dolgo bo trajalo danes. Koliko časa bom rabil, da se sestavim. Obtožbe padajo name kot udarci. Počutim se kot boksarska vreča za lastno vest. Bruham in si pritrjujem, da je danes zadnjič. Moram končati to morijo. Moj bog, mi odzvanja v glavi, kdaj sem padel tako nizko? Kdaj sem postal plehka žival, ki hira za te trenutke? Kam sem šel? Moralni maček nastopi že pred jutrišnjim tigrom. V glavi mi odzvanja. Danes si želim samo zaspati.

Zbudi me sonce, ki buta v obraz. Posledice včerajšnje noči so vidne povsod. Soba spominja na ostanke cunamija. Poslednji preživeli javite se na krovu! Cunje ležijo razmetane po sobi. Vonj ne laže. Pot in alkohol. Je lahko še kaj bolj ogabnega?! Premišljujem ali se naj zvlečem pod tuš ali si naj dovolim še pol ure obžalovanja in smiljenja samemu sebi. Izberem slednje. Ne upam se pogledati v ogledalo. Nekako vem kaj bom zagledal. Sebe in tebe. Tebe, ki me gledaš izza hrbta. Na obraz mi rišeš maroge in se hinavsko smeješ. Veš,da si spet dobil eno bitko. Slišim tvoj smeh in rezek zvok verige, s katero me vežeš. Pa ne več dolgo. Pripravljam se, da ti vrnem udarec. Da te zabodem pod tvoja pokvarjena rebra. Enkrat te bom za vedno utišal. In takrat se boš spremenil v prah in tiho bo spala moja duša. Presneti demon. Visok je tvoj davek. Sprašujem se, če nisi ti v resnici smrt?! Enkrat…slišiš prijatelj dragi. Enkrat bova končala to sranje. V velikem slogu. Tako kot sva pričela. Zdaj…zdaj pa moram ustaviti to prekleto zvonjenje v glavi.




Ni komentarjev:

Objavite komentar