Vdih, izdih

Stala je tam. Nemo. Vse besede in pred pripravljeni govori, so se zlili v en zamolkel stok, ki ni hotel zapustiti ustnic. In največ, kar je zmogla je bil brezizrazen pogled. Ne žalosten, ne prizadet. Zgolj, prazen pogled. Spremljala je postavo, ki se je oddaljevala. 1,2,3,4,..Štela je korake in poskušala misliti na nič. Vdih, izdih. Prvič si je zaželela, da sploh ne bi rabila več dihati. Da bi zaspala in bi še zmeraj bilo tako, kot včeraj. Besede konec je, so ji odzvanjale v glavi. Konec je?!  Spremenil se je v drobno piko v daljavi. Usta so nenadoma postala podobna najbolj zarjaveli zadrgi, kar jo je človeštvo lahko ustvarilo. Močno je stiskala potne dlani v žepih svojega plašča. Zaboga, ni se mogla odločiti ali naj bo hvaležna ali jezna?! Kaj rečeš nekomu, ki je iztrgal tvoje srce in polovico drobovja?! In jih obrisal v sanje in skupne trenutke?! Prav gotovo, ne hvala. Tiho stojiš tam in se strinjaš s povedanim. In največ kar uspeš stuhtati je: Jebemti, zmotila sem se. Narediš še eno črtico na svoj seznam. Tiho stojiš in poskušaš, ne jokati. Samo zmotila sem se. To je vse. Zmotila.

Po prvem šoku se sestavi. Toliko, da se dostojanstveno privleče domov. In sede. Čaka, da pade nanjo teža. Realnost povedanega. Ne prizna, ampak na nek krut način se celo strinja z njim. Razumsko ve, da ne gre naprej. Enostranske zadeve nikoli ne vodijo naprej. Srce pa se cefra. Pozabi na ponos. Na dostojanstvo. Oliko in kaj je prav. Spusti ventile in joče. Kriči, smrka in ihti. Nato čez čas nekomu pove. Hmhmmm...Dokler ni povedala na glas, ni bilo še (tako) res. Trenutek resnice. Misli postaneje besede in besede dobijo pomen. Zgodilo se je. Konec je.

Presneta svi***, nesramnež, egoist. Kako je lahko takšen? Srečna sem lahko, da nimam več opravka z njim. Ufff...meni res ni treba tega. Žalost je zamenjala za jezo. Obtoževanje. Prvi nasmehi in tiho, nenadno olajšanje. Plitko dihanje. Naivno verjame, da je najhujše za njo. Ne joče več. Razmišlja, če bi mu naravnost v obraz zabrusila, kar mu gre. Sedaj zbira slabe stvari in jih eno za drugo lepi na zid, »zmot«,  o njem. Pripenja jih z sarkazmom in ciničnim posmehom. S tako ihto, da ne vidi, da se za njo vsak gib spreminja v velik –če.

Ne more zbrisati sms-ov, kaj šele, skupnih slik. V denarnici hrani kino vstopnice in odrezke prvih računov, ki sta jih plačala skupaj. V omari, kot poslednje oblačilo Mojzesa, visi njegova stara spalna srajca. Govori si, da je tam, ker res nima smisla metati proč, skorajda nove, srajce. Nosila jo bo pozimi, ko bo mraz. Še sama ne verjame tej laži. V dnevih, ki sledijo, postane, pravcati mazohist, z zametki sadista. Sebi in najožjemu krogu, 1001 x preigrava iste scenarije. Z natančnostjo švicarske ure. Trenutek za trenutkom. Dejanja, besede, situacije, odzive, občutke. Vse, začinjeno z velikim, kaj pa če?! Kaj pa če, bi drugače odreagirala? Kaj pa če, bi mu prej povedala določene stvari? Kaj pa če, bi prej sedla in rešila stvari? Kaj pa če...? Seznam se vije v nedolgled. Muči sebe. Reže se na koščke in ponovno sestavlja. In ne glede na to, kolikokrat preigra stvari na koncu je zmeraj enako. Noben kaj pa če, ne poda pravega odgovora.

Srajca počasi izgublja vonj. In bolj kot se stvari stapljajo v en dolg dan, težje postaja vse skupaj. Tiho jo zapušča veselje. Niti jeze ne občuti več. Ne najde več primerne žaljivke, ki bi hipno potolažila, njeno razpoloženje. Vse se spremeni v neko bedno obarvano sivino. Otopela. Prava beseda je otopela. Počuti se lačno, a obenem tako sito, da vase ne bi spravila niti grižljaja. Tiho, umirjeno in umaknjeno se spoprijema s svojo izgubo. Ne trudi se več z iskanjem razlogov zakaj. Niti ne išče več variacij na »kaj pa če« scenarije. Samo pusti, da buči v njej. Da si še srce izliže rane. Joče v sebi. Tako tiho, da nihče ne vidi njene bolečine. Ve, da je  to njena rana. Spozna, da bo morala sama zalepiti delce, ki jih je tako dolgo, pustile ležati naokrog.

In potem nekega jutra posije sonce. Niti ne drugače. Zgolj posije. In ona, ga spet čuti. Toplino na koži. Lepoto barv. Nekaj v njej, se zgane. Dan diši. Teža se je olupila z nočjo. V dan se odpravi z nasmehom. Polna zaupanja. Staro ljubezen je povila v nove platnice nostalgije. Boleči spomini so si obrusili robove. Žalost in jezo, zamenja veselje do življenja. Neha se spraševati, zakaj je moralo biti tako. Sprejme razplet zgodbe in se neha obtoževati, za vse. Za neljub konec, slabe odločitve, pikre pripombe, težke laži, vnovične poskuse, prepovedane dotike, neizrečene misli in premalokrat povedane besede. Oprosti sebi. Lažja, stare teže, po dolgem času začuti, da spet, res diha. Vdih, izdih. Izrekla je vse, kar je še ostalo. Sedaj lahko gre naprej.

Draga moja...ta blog je zate. In malo zame. In za vse, ki so ga koga ljubili in izgubili. Liz Gilbert je nekoč tako lepo zapisala: » Imeti zlomljeno srce, je dobro znamenje. Pomeni, da smo se za nekaj trudili. «  Ne glede na to, kako črne izgledajo stvari, ne glede na to kako boli. In kako je težko...Vse mine. Bolečina, jeza, žalost, zanikanje...Vse mine. Verjemi mi, da srce na koncu ohrani samo lepe stvari. Samohranitveni nagon, ga žene v to. Tako...Za konec pa še malo mojega Frankla ( ne morem si pomagat, pač ga imam rada), ki tako lepo pove: » Človek zmore biti močnejši od zunanje usode in vsak dan stoji pred odločitvijo, ali bo iz svojega trpljenja napravil notranji uspeh.«  In ti si močna...tako presneto močna. Zdaj pa vdih, izdih,...

Foto: Anjuška I.