V sredo sem se zavedla, da sem res zaposlena. Nee...Nisem doživela vse nebeškega razsvetljenja. Bolj mini trenutek resnice. Cel dan sem bila v gneči. Služba. Pa maili in telefon, ki kar ni želel utihniti. Po službi fitnes. Iz fitnesa domov, hitro pod tuš in nato na dogovorjeno pijačo. Recimo, da mi je kar dobro uspevalo. Stuširana sem sedela za računalnikom. 20 minut do dogovorjenega zmenka. Če bi me kdo lahko videl, bi se verjetno valjal od smeha. Zavita v nek kvazi primerek kopalnega plašča. Za računalnikom. V levi roki sušilec za lase. Z desno roko pa sem še odgovarjala na maile. Recimo, da bi mi moj delovni model še nekako šel skozi, če mi v tistem ne bi zazvonil telefon. Že zvonjenje me je rahlo znerviralo. Izklopim fen in dvignem. Na drugi strani pa prijateljica, ki kliče če bi danes imela kaj časa, da bi ji pobarvala lase. Jutri naj bi imela razgovor za novo službo in želi biti reprezentativna. Povem ji, da ne bo šlo in da mi je res žal. Odložim in pričnem dalje sušiti lase. V moji glavi pa se oglasi nek tihi glasek, ki je začel mlet: »Nooo pa saj res ne gre skozi. Nisi ji mogla sedaj pomagati. Nimaš časa.« In njemu se pridruži še eden, ki z malo globljim tonom govori: » Anjuška ne pomeni ne. Kdaj se boš res naučila reči ne?! In zakaj pri hudiču imaš sedaj malo slabo vest? Kaj je s tabo?!«. Seveda zmaga drugi. Res nisem mogla. Stara Anjuška bi verjetno še ta opravek nekam stišala. Me je pa to spomnila, da je težje reči ne, kot da.
Preden se obesite na mojo štorijo, se spomnite kolikokrat sami niste rekli ne in ste se nato tepli po glavi? Nikoli? Kaj res? Kaj pa takrat...Ko vas je sodelavka prosila, da še nekaj naredite namesto nje. In ji niste rekli ne, ker se ji seveda niste želeli zameriti. Nato pa ste v petek delali kot bedak in se tolkli po glavi. Ali pa takrat, ko vas je tašča (spet) prepričala v nekaj, kar niste želeli. Vse situacije, ko ste šli nekam čeprav vam ni bilo. Ali pa, ko ste na primer nekomu nekaj posodili in ste že vnaprej vedeli, da se ne bo izšlo. Kolikokrat so vas otroci zavrteli okrog prsta, ker niste udarili po mizi in rekli ne. Sem sodijo vsi trenutki, ko ste šli preko sebe in to nato jasno in glasno obžalovali. Noooo... Verjamem, da se nam je že vsem zgodilo, da nas je neka prošnja, ki je nismo mogli zavrniti, prisilila, da smo spremenili svoje načrte, žrtvovali svoja načela in delali kaj, česar nismo še nikoli prej, in to samo zato, ker smo kot po navadi sami v kaj privolili. Na koncu pa smo bili samo jezni nase, na svojo slabost in na tistega, ki je natančno vedel, da prošnje ne bomo odklonili. Poleg tega pa je ostal občutek krivde, ker tega nismo naredili.
Kar nekaj časa sem rabila (in še zmeraj se učim), da sem razvozlala ali pa vsaj malo bolje razumela problem in globino tega, da včasih ne znam reči ne. Ali pa da vsaj besedice »Ne«, ne uporabljam (vedno) pravilno. Opazila sem namreč, da gre enim prav dobro gre z jezika. In ob uporabi teh dveh črk, nimajo niti malo slabe vesti ali kakršnih koli pomislekov. Rečejo jasno in glasno NE. Seveda ne bi bila to jaz, če se ne bi želela dokopati do srčike zadeve. In če sklepam po sebi in drugih s(m)o ljudje, ki drugim ne znajo odreči usluge, po navadi pridni, pretirano ustrežljivi in prizadevni. Za vsako ceno skušajo ustreči in ugajati, da bi dobili pohvalo in sprejemanje. Kaj o njih mislijo drugi, je njihova velika skrb. Pri tem velikokrat pozabijo nase in se privedejo do neusmiljenega stanja, ko jih izkoriščajo doma in v službi, ko izgubijo zaupanje vase in končajo popolnoma izčrpani ter izgoreli. Ljudje, ki ne znajo reči ne, navadno sebe in svojo vrednost doživljajo izključno prek drugih. Ustreči drugim zanje pomeni potrditev lastne vrednosti, kajti nezavedno pričakujejo, da bodo na tak način prišli do ljubezni in spoštovanja.
Neeeee...Nisem sama šla čez vse te faze. Čez veliko večino pa. Čez vse trenutke, ko sem bila tako utrujena, da se mi je zdelo, da sem pomagala vsem, le sebi ne. Šla sem čez vse zgodbe, ko sem se počutila razgaljeno, raztrgano in izgorelo. Čez trenutke, ko sem potrebovala take potrditev, da sem se počutila ljubljeno. Čez vsa razočaranja, ko nisem dobila pričakovanega odziva od drugih in sem bila zato razočarana. Če si ti do nekoga dober, pričakuješ enako, kajne?! Šla sem čez veliko hribčkov. In ovinkov, ki so me konkretno vrgli iz poti. Hmmm... Potem pa prideš do točke NE. Ne iz danes na jutri. Do tja te pripelje zavedanje, da tako ne gre več. Opaziš da se vrtiš v začaranem krogu. Povsod se na primer začnejo kopičiti naloge. Več ko človek naredi, več se od njega pričakuje. Bolj ko se trudiš, več delaš. Pohvala pa pride ali ne. Gre za eno veliko prizadevanje, dokazovanje, potrjevanje. Ja... Tako se človek zlepa ali zgrda nauči reči NE. Ko ti je enkrat dovolj. Ko te izkušnje in v najslabšem primeru zdravje pripeljejo do tega, da rečeš ne. Jasno. NE.
Z asertivnim (o.a. beseda pomeni sintezo odločnosti in empatije) vedenjem se ne rodimo. Postaviti se zase in ohraniti dostojanstvo sogovornika je umetnost, ki se je učimo celo življenje. Jaz sem iskreno zdaj nekje na pol poti. Še zmeraj zakopana v obilico dela. Pa mogoče ne zato, ker ne bi znala reči ne, bolj zato ker sem taka. Rabim tisti »žvunk«. Se pa učim reči ne, ko ne gre. Kadar nekaj ne želim. Ko enostavno nimam časa. Ali pa, ko je to preprosto skregano z mojimi načeli. Naučila sem se razlikovati med zavrnitvijo človeka in zavrnitvijo njegove prošnje. Sedaj bolj poslušam sebe. Svoje telo. Včasih tudi izklopim. Večinoma mi uspeva brez slabe vesti. Vsake toliko se mi še zmeraj vklopi kaka kontrolna lučka. Gre pa na bolje. Da pa zaključim s svojo »sredino štorijo«, ki lepo povzame vse. Kolegica je seveda z lahkoto našla nekoga, ki jo je pobarval. Službe sicer ni dobila. Vse se je dobro izšlo. Ni bila užaljena, da jaz nisem mogla, jaz pa nisem že 105-ič šla preko sebe. Konec dober, vse dobro. Kaj naj rečem...Dve črki...NE. Jasno in glasno.
 |
Foto: via Pinterest |
Ni komentarjev:
Objavite komentar