Ljubezen. Hmmmm...Nekje davno nazaj sem nehala verjeti v epsko ljubezen o gospodu Popolnem. Ljubezen zame ni med in mleko in obljuba sijoče prihodnosti. Prav tako ni rešitev za osebnostne krize in velike čustvene primanjkljaje Ljubezen je podelitev dveh, ki si želite skupaj na pot. Temelji na medosebnem odnosu, ki se postopoma gradi in poglablja ter raste v vedno večjem medsebojnem zaupanju. Ohranja in gradi se vsak dan z drobnimi izrazi pozornosti, s katerimi dragi osebi izkazujemo poseben položaj, ki ga ima v našem življenju. Seveda na zdravem temelju sožitja in poštenega odnosa. Ljubiti pomeni sanjati z odprtimi očmi. In nekaj najlepšega je topel občutek, ki se ti razlije po trebuhu ko se veseliš. Pričakuješ. Zaupanje in varnost. Zanesljivost. Ljubezen je darilo, ki ga svobodno podarimo. In pri tem ni nobenega pritiska, ni manipulacije, ni lakomnosti in ni prikritega motiva. In če sem se kaj naučila je, da ko smo prepričani v nekaj smo zmožni premikati gore. Ljubezen nam, da neko »Samsonsko« nadnaravno moč. Ne obstaja klasično pojmovanje časa. Utrujenosti. Vse se da. Če se seveda hoče. To me je naučil nekdo, ki mi je pokazal, da je vse mogoče. Da kdor hoče, bo našel način. Kdor pa ne, pa bo našel pameten izgovor. In zato mi je tako hudo, ko poslušam 1000001 opravičilo, zakaj ne. Kako čas ni pravi. Pa on ni pripravljen. Potem pa je tukaj še kopica t.i. ovir, ki naj bi stale na njuni poti. Vsa čustvena prtljaga in ostale bedarije.
Dobro leto( in še malo nazaj) nazaj bi verjetno tudi jaz rekla nekaj podobnega kot ona. Verjela in poslušala še en nov izgovor, ki je iz enega koraka naprej, naredil dva nazaj. Dovolila, da se še enkrat zlažem sama sebi. Se delala, da sem bolj močna kot sem. Dovolila, da greva neko srednjo pot. Ne skupaj. Ne narazen. Ne naprej in ne prav nazaj. Takrat me je ona poslušala in stala ob strani. Bila močna za obe. Slišala sem vse kar mi je govorila. Samo srce ni hotelo razumeti. Srce se je moralo samo sestaviti in spoznati, da je preveč dragoceno, da bi se dajalo po delcih. Spomniti sem se morala, da sem punca za oženit. Iskrena. Dobra. Poštena. Preprosta. Da imam preveč za dati, da bi dajala to nekomu, ki ni tega vreden. Da si želim vse ali nič. In si zaslužim samo najboljše in da na manj ne pristanem. In ko sem 1x spet to videla so se mi vse zgodbe in veliki izgovori ter razlogi zdeli zmeraj manjši. Na koncu so se razblinili v velik nič. In z njimi on. In vse kar lahko jaz danes naredim, da jo poslušam. Stojim ob strani. Čeprav me ima resno, da bi vzela nek velik kol in ga z njim natreskala. Pa ne morem. Kot ne morem odvzeti njene bolečine. Se odločiti namesto nje. Niti izmiti njenih solz. Moja zgodba me lahko samo spomni, da vse v življenju rabi svoj čas. In da je v ljubezni res vedno samo...Vse ali nič.
Foto: Anjuška I. & Tim |
Res je: Vse se da. "Če se seveda hoče. To me je naučil nekdo, ki mi je pokazal, da je vse mogoče. Da kdor hoče, bo našel način. Kdor pa ne, pa bo našel pameten izgovor."
OdgovoriIzbrišiTudi jaz mislim, da je človek v ljubezni ves ... ne more biti polovičen ...