Življenje je že samo po sebi dovolj pisano in zato ne vidim potrebe, da bi ga še bolj zavijali v različne papirčke in umetelne omote. Celofan torej odpade. Na koncu v bistvu ugotoviš, da v resnici obstajata samo dve vrsti ljudi. Tisti, ki v kavo namakajo in tisti, ki ne. Dobesedno. Prvi, živijo kot pijejo svojo kavo. Po regelcih. Brez mešanja. Preprosto. Medtem, ko drugi, uživajo v okusu rahlo razmočenih zadev, in si tudi svojo pot tako zastavijo. Če poenostavimo. Namakalci radi zakomplicirajo zadeve in od kave vedno pričakujejo presežke. Ja, tudi jaz namakam v kavo.
Ko danes gledam nazaj in se sprašujem kaj me je pritegnilo k njej, dobim zmeraj znova enak odgovor. Ona. Edina, ki me je želela takšnega kot sem in me ni želela spreminjati. Zaljubila se je vame. Takšnega kot sem. In želela je,da takšen tudi ostanem. Druge so se zaljubljale vame ker sem bil drugačen in me poskušale spremeniti. Brezuspešno. Ona pa ne. Od prvega dne je bila tam zame. Moje nasprotje. Mirna, jaz pa tako živahen. Uravnotežena, medtem ko meni niti konkreten cigel v glavo, ne bi prinesel obstanka. In ta privlačnost. Energija, ki bi jo lahko rezal kot sveže pečen hlebec. Ona. Moj pristan, prijateljica, sopotnica, ljubimka.
Danes bi vse naredil drugače. Tisočkrat bi te rotil, da ostani. Ne bi te spustil brez hudih bojev. Prekleto, še danes ne prenašam tišine. Kot, da bi takrat vsa nabrana jeza bruhala na plan. Za zaprtimi vrati jo skrivam in vem,da je to samo vase obrnjen strah. Grozno ječi razgrebeno srce. Sploh če si ga sam ugonobil. Bolečina in jeza. En sam velik, domala beden poskus pozabe. Naj gre k vragu. Življenje je prekratko,da bi puščali pomembne stvari neizrečene.
Ti si bila moj najboljši del. Vse kar jaz nisem znal in mogel biti. Moj manjkajoči košček mene. Dala si ko, jaz nisem znal sprejemati in si bila brez, da bi kaj zahtevala. Ko v mislih listam po preteklosti se čudim,da si zdržala tako dolgo. Še kaktus se posuši brez vode. Ti pa si vztrajala. Do očitnega poloma. Mojega zajeba. Želim si,da bi mi takrat tisti cigel padel na glavo. Močno. Da bi videl kaj imam pravi čas. Da bi te znal ceniti. Preklinjam to svojo lastnost, da moram vse sam izkusiti in ne poslušam nikogar, razen svojega ega, ki včasih misli z napačno glavo. Popravek. Večino časa misli z napačno glavo.
Moj ideal je ljubezen. Takšna prava. Tista, ki ne rabi velikih besed in daril, ki jih prodajo v veleblagovnicah na kile. Pravi občutek, ki ga prinese zlitje dveh, ki sta drug v drugem našla varen pristan. Počivališče. Prazen prostor, kjer sta lahko. Vse. In nič. Brez obsojanja. Pot po kateri hodita pa jima daje notranji mir, ne glede na razburkano okolico. Iščem tistih svojih 12 kilogramov ljubezni, ki diši kot sveže pečen domač kruh. Dober. Narejen s srcem. Zdaj to razumem. Zdaj vem kaj si želela dati in mi pokazati. Zdaj hrepenim in se sprašujem kaj je, ko na koncu najdeš sebe in vidiš, da to ni oseba ki želiš biti?!
Takrat se lahko zmeraj obrneš in poskusiš znova. Dokler ne najdeš kar iščeš. Pot k sebi. Pot k tebi. Dovolj dolgo sem odlagal ta boj. Pika.
Ni komentarjev:
Objavite komentar