V biroju, kjer delam, imamo zelo prijaznega starejšega poštarja. No…in ta revež je kot pač vsak dan tudi danes prinesel pošto. Račune….no in še več računov. Cel kup pisanih in debelih kuvert. In seveda jaz ne bi bila jaz, če mu ne bi že na vhodu kričala- G. Poštar kaj imate zame? Raje niti ne hodite naprej, brez bombonov in rož. Sledil je glasen, vse splošni smeh. In Anjuška ne bi bila Anjuška, če mu ne bi ob vsem tem še navrgla,da naj ne pozabi ženi danes kaj prinesti. Da me ženske…kljub temu,da je to skrajno pocukrano…pač padamo na to. Moj nasmejani poštar se je zresnil v eni sami sekundi in mi povedal skrajno ganljivo in na moj šok izredno osebno zgodbo o tem,da sta se lani v tak čas z ženo, s katero sta bila poročena 25 let, ločila. Pripovedoval mi je, kako je to zanj prišlo povsem nepričakovano, ker se ne ločiš kar tako, od nekoga s katerim si preživel četrt stoletja! Potožil je,da ji je pa zmeraj kaj malega podaril in ni nikoli prišel vsaj brez čokoladice domov. Jaaa….sem kar obsedela v svojem dizajnerskem, pisarniškem stolu (sama pri sebi sem si mislila,…A je bilo to res potrebno?…grrr…Anjuška daj povej kaj pametnega, daj vsaj nek tolažilni nasvet) in vse kar sem lahko izustila je bilo- Je že moglo biti tako.Bravo Janez. Sedi pet :) Ahhh kako možgani odpovejo v ključnih trenutkih. Najbolj do srca pa mi je segla njegova sklepna misel. Z izrazom človeka, ki je očitno že veliko prestal, je rekel, da od vsega najbolj pogreša bližino. Tiste male trenutke, ko stopi domov in ga na vratih nekdo pričaka. Nekoga s komer lahko podeli svoj dan. Pogovor in bližina. Nihče ni tako osamljen, kot tisti,ki v zavetju sebe ne najde miru. Podoben pogovor sem imela s babico. Dedi nas je zapustil dve leti nazaj. In babi se nekako cel čas trudi zapolniti svoj čas. Poje, se udeležuje 101 dejavnosti. Gre se tako velikega kmeta, kot da mora prehraniti najmanj dve strašno lačni družini. Frajerka je šla celo na tečaj klekljanja. A ne glede na to kar počne, je rekla, je hiša še zmeraj tako prekleto prazna. In edino kar bi jo na trenutke vrglo iz nekega napol pijanega stanja osamljenosti, je eno tako malo vprašanje: » Zinka kako si danes? Kak je bil tvoj dan?«
Nedavno sem prebrala, da naj bi po francoskem pisatelju Fredericu Beigbederju ljubezen trajala (samo ) 3 leta. Najprej je eno leto strasti, potem leto nežnosti in nazadnje leto dolgčasa. Hja…ljubezen traja tri leta, modri črtasti blazerji so v modi po eno sezono, svežega kruha pa tako ne moremo jesti več kot dva dni…Kako ironično. Tako neumorno želimo vsemu dati etiketo. Nek rok trajanja. Vse strpati v en predal in zapreti. Ker bolj kot je lično pospravljeno, manj nevarnosti je da se kaj razbije, razlije, pokvari,… Ja dragi moji….kar sem se jaz naučila v vseh mojih t.i. poskusih iskanja »tistega nečesa« je,da so odnosi kot steklo. Občutljivi in lomljivi, prosojni in na trenutke skoraj očitni. A obenem tako lepi. Besede nas dostikrat zlomijo in na delcih se hitro ranimo in porežemo. Ampak, če so čustva pristna in dovolj močna je strah povsem odveč. Za vsako razpoko obstaja »super lepilo«. In verjamem,da na koncu res vsi hrepenimo po nečem na kar me je danes striček Google spomnil s svojo izredno simpatično animacijo. Vsi si želimo, najti nekoga s komer se bomo lahko podelili v malih stvareh. Nekoga, ki nam bo na nek način podoben. Nekoga, ki nas bo videl, ne samo opazil. Tistega nekoga, ki nas bo vprašal kakšne barve je bil naš dan. Nekoga komur bomo cel svet, sonce in vesolje. Ker to je ljubezen. Delček trenutka, ki dvema spremeni ritem srca.
No…in danes je Valentinovo. Moj sklep, ki se ga res morem držati je, da danes ne bom nič bentila čez ta skrajno skomercializiran praznik( aaa saj to se šteje,kot da mi je skoraj uspelo, kajne?!). Želim vam celo leto velikih in malih trenutkov. Veliko vrečo sladkih objemov in tistih dobrih prvih poljubov. Spomnite se na vse, ki jih imate radi. Podarite jim nekaj pristnega. Objem, misel…specite piškote…in predvsem naj vas vsaj danes ne bo strah dati srca na pladenj. Ker kdor nič ne tvega….ja pa saj veste..imejte se radi…jaz bom danes za vas narisala sonce. Rumeno in toplo.
o.a. Avtorica je tako neskooooončno zaljubljena v življenje in črtasto, pikčaste, pisane trenutke. Povsem je nepoboljšljiva :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar