Na današnji otroški animacije, me je 7 letni David spomnil na nekaj zelo pomembnega. Na preprosto željo postati, sanjati….si nekaj želeti brez odraslih okvirjev. Brez občutka,da se ne da ….povsem brez tistega vnaprej definiranega pogleda…mi je rekel mali frajer: Učiteljica jaz bom pa profesionalni plezalec parkurja, pa Dj…pa veste…tetoviral bom…ampak to samo za hobi…pa mogoče bom hokej igral…zato še nisem prepričan…vse to mi je fant s neverjetno energijo, zdrdral v isti sapi. Suvereno. Brez dvoma v svoje želje…Nehote se me je polotila nostalgija. Tista dobra…dišeča…s pisanimi spomini na otroške želje. Jaz sem želela spremeniti svet. Postati pomembna. Nastopiti na Oprah…saj to bi mi uspelo če kraljica pogovornih oddaj ne bi nehala snemati….pa želela sem postati slikarka…in imeti svoj atelje. pa malo hiško. Pa vrt. Pa obvezno gugalnico pod drevesom. Pa rože…pisan travnik…tak,ki se ga ne sme kositi….pa skrivališče v gozdu. Ahhh pa hiško na morju. Staro…kamnito. Potrebno nežne roke s občutkom za dušo doma. Pa kuhala bi…ker bi imela čas…ker bi si ga vzela…
Zadnje čase mi misli vse in vse bolj uhajajo k razmišljanju o trenutkih…o tistih lepih. Malih in velikih. Tistih, ki so se že zgodili in tistih, ki me še čakajo. Včasih se mi zdi,da tako nepotrpežljivo čakam na nekaj…na nekaj….saj veš…tisto nekaj…in potem zaprem oči in ne vidim,da so okoli mene male, velike, srednje, kvadratne, okrogle, pisane in črtaste stvari, ki so lepe…ki so fantastične…neponovljive. Muriel Barbery, v knjigi Eleganca ježa, te trenutke poimenuje » kairosi«, zanjo so to minljivi trenutki, ki so nekega dne vzklili, a jih nismo znali zgrabiti in so se za vedno potopili v ničnost. …oddaljeni za mišjo dlako.
Sprašujem se koliko takih momentov doživi posameznik v svojem življenju…ta misel se porodi povsem brez grenkega priokusa,…zgolj kot trenuten vzgib…neka želja,da se stvari dajo v premislek….da jih tudi sama začutim. Ovrednotim. Premeljem. Sprejmem.
Med današnjim tekom sem premlevala prav to…o tem kaj lahko naredim. Kaj mi je dano. Kaj ne morem…in kako sprejeti to. Trstenjak, v svoji knjigi: Po sledeh človeka, tako fantastično opiše človekovo hojo za srečo. Del, ki se mi je vtisnil govori o tem,da je potrebno sicer delati načrte, imeti vizijo prihodnosti, upe, pričakovanja…a da ti bore malo pomagajo če ne znaš živeti. Potrebno je danes ljubiti, dihati, upati, sanjati,…danes moramo delati za svoj lepši jutri. Danes. Ker pred vsakim jutri pride danes!
Medtem,ko ti moj naključni bralec to prebiraš se meni na kuhinjskem pultu že hladi prva letošnja marmelada…ja…nekje je treba začeti. Pa naj bodo to začimbe v improviziranem vrtu, spečeni piškoti, topel nasmeh nekomu…ni veliko…je pa še zmeraj več kot nič…in vsak korak je korak bližje vrhu…je pa lažje če te ob jutranji kavi razvaja malo domačnosti s dodatkom ljubezni…
Ni komentarjev:
Objavite komentar