Udobno zleknjena je napol ležala v velikem naslonjaču...obrabljen je že, je pomislila sama pri sebi in nežno božala tkanino. Velike rumene rože so že zdavnaj izgubile svojo barvo. Zdi se kot,da tiho čepijo na modrem vzorcu in čakajo na pomladni dež.
Kot včeraj se spomni dneva,ko sta našla ta sedež. Bila je ena izmed njunih prvih skupnih nedelj. Takrat sta še stanovala v bornem študentskem stanovanju, ki je bolj kot na stanovanje spominjalo na večjo sobico, ki razen kopalnice, kuhinje, ležišča ter omare za najnujnejše stvari ni premoglo ničesar. Na obrazu se ji izriše nasmeh ob misli, kako takrat pravzaprav nista nič pogrešala. Vsako nedeljo sta se že zjutraj odpravila v mesto, kjer sta v mali kavarnici jedla sveže rogljičke, srkala kavo ter brala časopis. Vsak svojega. In zmeraj znova prekinjala skupen mir z entuziastičnim komentiranjem prebranega. To je bil njun mali obred. Nekaj kar je pripadalo le njima. Tudi tiste nedelje sta se peš odpravila proti mestu,ko sta na koncu ulice zagledala svojega kasnejšega zvestega tolažnika in udobno skrivališče v marsikaterem težkem trenutku. Rožast naslonjač. Nekako ne umeščen je stal med kupom ostalih kosovnih odpadkov. Kot bi ga nekdo spoštljivo odložil tja v upanju, da najde ljubeč dom. Takoj sta se zaljubila vanj. V ogromno modro gmoto z velikimi rumenimi rožami. Na prvi pogled ni bil nič kaj prida...imel pa je nekaj...dušo...obema se je zdelo,da pripoveduje zgodbe. In tako sta ga kot dva poletna sanjača odnesla seboj ter mu dodelila častno mesto sredi njune male sobice. Vse od tistega dne, ga kot nek amulet vlačita seboj kamorkoli gresta. Sedaj nosi tudi njuno zgodbo.
Potrebno bi ga bilo zakrpati. Z roko je zdrsela preko žametne prevleke in s njemu tako poznano kretnjo dvignila skodelico kave s omarice. S skoraj nerodno kretnjo ponese šalico dišeče tekočine k ustom, Opazuje jo je,ko zamaknjena popije prvi požirek, Zmeraj se počuti kot majhen tat,ko je skrivoma gleda kako se je polašča prikriti užitek. Nikogar ne pozna,ki bi gojil takšno strast do pitja kave. Za njo je to svojstven mali obred...prava, turška kava s malo sladkorja. In on, njen junak, jo pripravi tako kot je njej ljubo. Zmeraj mu pove,da samo on zna tako. Na obraz se ji prikrade droben nasmeh. Usta le za spoznanje odpre. Pripne oči, kar počne zmeraj,ko se izgublja v nasladi. Globok vdih. Ponovno srkne kavo. Odpre oči, odloži skodelico s kavo ter ponovno prične brati. Za trenutek se mu zdi,da jo branje tako odnese,da sploh ne opazi njegove prisotnosti.
V starih, ponošenih copatih nežno podrsa mimo nje, trudi se čim tišje priti do svojega kotička. Novega, usnjenega dvoseda,ki sedaj kraljuje na drugi strani njune lično urejene dnevne sobe. Še par korakov, razmišlja pri sebi.Ko se takole vleče mimo nje, ga preseneti in prime za roko. V naglici spusti knjigo in ga potegne nase. Z vso svojo težo, nepripravljen štrbunkne nanjo. Ona pa kot spretna cirkuška mačka najde pozicijo in se mu privije v objem. Glasno ga cmokne na čelo in reče. „ sploh veš kako te imam rada...ne...mislim,da ne veš...tako te imam rada...ne še bolj te imam rada...kot.. kot vse zrele rumene hruške v jeseni,...bolj kot poleten dež...ja...veliko bolj kot snežinke na oknu...in ja...celo bolj kot prvo pomladno cvetje spomladi...naguba čelo...kar počne,ko se trudi izgledati resno in učeno...njen prifrknjen nos prav otročje nagajivo kuka izpod cela in je v pravcati posmeh narejeni resnobi. Ne morete se več zadržati in tako skupaj bruhneta v smeh. Si pa res prava bučka ji reče z vso nežnostjo,ki jo premore … tako…dovolj imaš…mu reče ona in ga v smehu spodi iz naslonjača.
Ponovno zavzame svoj prestol in se loti branja. Po nekaj straneh dvigne svoj pogled k njemu. Smešen je tako si misli. Kot majhen otrok povsem zavit v lahko odejo,ki mu je kupila ker ga zmeraj rahlo zebe. Oblečen v staro razvlečeno trenirko,ki jo ima v lasti že odkar sta se spoznala. Tako izprani,da je že davno izgubila prvotno barvo. Sprašuje se kakšne barve je sploh bila. Je res mogoče,da je bila nekoč rumena?! Nasmeji se ideji,da jo je želela že večkrat zavreči, a on vztraja,da edino v njej lahko kreativno razmišlja. Grizlja konico svinčnika,ki jo ima zmeraj ob sebi kadar bere. Vsake toliko časa se zasliši zvok pisala na papir,ko si izpiše kaj pomembnega. Opazuje ga kako se mu spreminja izraz na obrazu...zdi se da bere s celotnim telesom. Le vsake toliko priviha obrv in zamomlja...bolj vase kot njej. Gleda kako v enakomernem ritmu potrkava ob rob knjige, odloži svinčnik in si gre skozi lase. Obožujem njegove vranje črne lase, pomisli. Prav zaradi njih ga je takrat opazila v kavarni. Zdeli so se ji prikupno neukročeni, kot da so kljubovali njegovemu resnemu izrazu.
V gosti tišini se srečata njuna pogleda. Nasmehne se ji in ji zarotniško pomežikne. Ona mu kot podivjana frklja pokaže jezik. Zmaje z glavo in se ji nasmeji. Kako rad imam to afno, tuhta on pri sebi, neverjetno je kako uspe ohranjati to otroško nagajivost. Rad ima to pri njej. Všeč mu je,ko ga zjutraj zbudi s smehom ter sto in eno domislico kaj bi lahko naredila. Ali ko mu zvečer pred spanjem govori pravljice,ki jih pripoveduje tako kot,da bi trgala rože, povsem brez repa in glave. In prav vse s srečnim koncem. Obožuje,ko kuha zanj. Se tako preprosto jed spremeni v kulinarično doživetje. Samo zanj na toast narise smešen obraz in mu obreže skorjico ker ve,da je nima pretirano rad. In ko je utrujen, se potrudi zanj in mu pripravi velik zrezek, čeprav sama sploh ne mara mesa. Kako ceni te male stvari pri njej, tuhta in jo malo zamaknjen opazuje.
Med njima pa samo tišina in rumena svetloba iztekajočega se dne. Udobno nameščena vsak v svojem kotičku. Kot bi bile vse velike besede odveč. To je ljubezen, razmišljata vsak v svoji zamaknjenosti. Ko lahko zraven nekoga samo si. Ko tišina pove tisoč besed. In v sebi čutiš mir ter toplino. Ko veš,da si našel nekoga,ki vidi stvari v enakih barvah kot ti, in pogled govori kar čuti srce. Takrat duša boža dušo.
Njuna dnevna soba se potihoma potopi v še en poleten večer in vse, razen njiju postane nepomembno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar