Jaz. Preveč delam in premalo spim. Nekako tudi preveč razmišljam in se premalokrat prepustim. Kar je včasih, kar kontradiktorno moji impulzivni naravi. Zadnje dneve, bi se kar v rit brcnila, ker se zalotim, da že doooolgo, ampak res dolgo nisem počela tega kar res rada počnem. Se zleknila v fotelj in brala. Brala. In odplavala. Pa novega Coelhota imam doma,, tako da je to skoraj pregrešno. Plan se je poboljšati. Enkrat :) Zdaj, ko sem to javno obelodanila sem že korak bližje :))
Običajno tukaj ne objavljam pesmi, a mi je ta preprosto tako simpatična, da si zasluži še posebno mesto. Izpovedna, pisana…prav anjuškasto zmedeno lepa. Vse pove. Da nikoli nismo prav zares sami. Zmeraj kdo zre v isto nebo, se sprašuje podobne stvari, išče iste stare, izpete odgovore na vprašanja, ki so tukaj odkar obstaja človek. V teži samotnih dni je včasih zelo težko verjeti v pravljice s srečnim koncem. Vse je eno večno iskanje sreče in tistega nekaj…ki pa običajno niti ni tako daleč. Je prav tam za vogalom. Čaka…Tiho…Potrpežljivo, da se nehamo ukvarjati z nepomembnimi stvarmi in se prepustimo...kaj pa ti?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar