Ti si ziher Kanglerja volil?!

Po zadnjem protestu sem sklenila (nekako sama pri sebi), da do nadaljnjega ne bom napisala nobenega političnega bloga več. To je bil moj prednovoletni sklep številka 345.  Najedla sem se vseh političnih pomij, ki so me že kar nekaj časa silile na bruhanje. Po dolgem času, sem decembra povsem nerazpoložena za praznovanje, obdarovanje, lučke in ostale fine decembrske stvari. Še potica je letos povsem brez okusa. Težko se je mastiti, ko ti nekateri želijo, lačnemu servirati golobe. Ognila sem se vsakršni diskusiji o koncu sveta. Pa o zadnji vse slovenski vstaji. Še včeraj sem se grizla v jezik, ko je naša mala državica praznovala dan samostojnosti in enotnosti. O slednji že dolgo ni duha in sluha. Pa nisem rekla nič. Noo skoraj nič. Navsezadnje sem to jaz.

Nedavno sem zaradi reklamnega balasta, ki je pridno polnil moj nabiralnik kupila rumeno nalepko »brez reklam«. Za 0,42 € naj bi mi Pošta Slovenije zagotavljala, da v moj kaselc romajo samo dejansko relevantne zadeve. Priznam, da pri pregledovanju nabiralnika nisem najbolj vestna. Prvič zato, ker razen računov, ne dobivam ravno veliko pošte. Drugič pa, ker mi že nekaj časa ključ slabše odklepa in imam zato zmeraj Don Kihotske boje z nabiralnikom. V soboto sem skozi malo linico zagledala pošto. Naivno sem se razveselila decembrskih voščilnic, skritega darilca kake pozabljene duše ali pa vsaj česa lepšega. Namesto tega me je pa na formatu A3 gledal črni kozel, Franca, obraz ki smo se ga že vsi prenagledali. Sama se smatram za osebo z dobrim smislom za humor. In sem mnenja, da se je sladko smejati sam sebi in še posebej  nasmejati na svoj račun, a šele ko res razumeš šalo. In mislim, da je Franca spet ni.

Občanom in občankam je poslal manj »simpatični« časopis z naslovnico, ki naj bi bila parodija na slike uporabljene v protestih. Sliko »Gotof je«.  Ob vsej vsebini me je še najbolj zmotil njegov končni nagovor, ki je poln »budelavščin«. Če jih na kratko povzamem: Iz njega so (po Francovem mnenju) mediji, ljudje, ki so jih zavedle množice in mi vsi, ki nam je odpovedal razum, naredili črnega kozla. V bistvu sem ob branju samo čakala na stavek ali dva o tem, kaka škoda je za Maribor, da odhaja tak županski talent. Svoje božične in novoletne želje je naš »dragi« Franc uspel zapakirat v lasten slavospev in jokav, ter predvsem žnodrast izliv, kvazi čustev. Za zbruhat se. Ne bom se opravičevala za besede ali jih poskušala lepše zapakirati. V mesecu, ko naj bi štela iskrenost in pristne želje nimam volje in nikakršne želje poslušati balast nekoga, ki v kotu cvili medtem, ko njegove podgane bežijo v luknje. Jah... ko se ladja potaplja na plan prileze vsa golazen. Jaz. Miroljubno bitje, bi ga dala čez koleno in bi ga par krat po tazadnji plati. Konkretno. Kako nam lahko nekdo, ki očitno nima ne moralnih kaj šele družbenih vrednot, govori kaj je prav in kaj ne. In kaj nedopustno.

Pa me še ni niti tako vrglo to pismo. Bolj mi je danes nasmeh narisala nova Francejeva izjava. Dragi moji, jaz sem res verjela, da sem za letos že slišala vse butaste izjave. In ideje. Potem pa treeeesk. Franca bo ponovno kandidiral za župana MOM. Na tem mestu upam res trditi, da je izgubil vsak stik z realnostjo. Resda, da besede v naši državi že dolgo niso vredne več kot počen groš, a v situaciji v kateri se je znašlo naše mestece, se s takimi stvarmi ne gre šaliti. Lučk letos v mojem Mariboru skorajda ni. Ne vprašajte me zakaj. Vem samo, da sem se nekaj dni nazaj, Jerneji malodane opravičevala zaradi okrasitve mesta, ji kazala tisto siroto od jelke in ji poskušala s verbalnim pretiravanjem, vsaj malo naslikati neko praznično vzdušje. Vesela sem, da je recesija vsaj  odnesla tisto navzgražno kitajsko raketo/ smreko. December je v štajerski prestolnici v znamenju poklanjanja kock...pa ne čokoladnih. Letos se delijo granitne. Te letijo bojda lepše, kot novoletne rakete. Žalostno je, da smo namesto prižiganja lučk upanja, cel mesec zapravili v ugašanju nečesa, kar nikoli ne bi smelo priti tako daleč. V Mariboru  je zadnje čase ena izmed hujših žaljivk ta: »Ti si ziher Kanglerja volil?!«.  Kaj še moram kaj dodati?

Moram pa priznati, da Franca v svoji božični voščilnici, ne zaključi povsem neumno. V letu, ki prihaja nam želi, da mesto Maribor dobi župana, kot  si ga bo izbralo. Nisem povsem prepričana, da je razumel težo povedanega. Pa vendar. Politikom dajemo oblast volilici.. Hmmm... Alan Coren je enkrat rekel: »Demokracija je v tem, da izbereš svoje diktatorje, potem ko so ti povedali tisto, kar ti misliš, da hočeš slišati.«. Sledi sklep 346. V zadnjih...koliko še je do 2013? V zadnjih 4 dneh ne bom več bentila čez politiko. Niti malo. In ne bom uporabljala besede Gotof si, niti omenjala Franceja. Sem si že naredila mali šparavček, kamor bom metala »kazenske evre«. Recimo, da bodo slednji za kak deci ob novem letu. Da bo letos, res prelomno leto. Pa srečno Kekec. Mislim Franca. 

Oblikovanje: Anjuška I.

Seznam vseh seznamov

Dragi moji. Povem vam, hudič je biti v današnjih časih  ženska. Na neki stopnji namreč ugotoviš, da si mnogotera osebnost. Borka za pravice vseh zatiranih, neodvisna poslovna živina, mama, frajerka, ki srka lokal v finem baru, športnica, gospodinja in še seks zverinica, ki ima vedno kak trik v rokavu. Vse lepo in prav, dokler vse tvoje osebnosti ne trčijo skupaj in se utrujena sesedeš, ter si  želiš zgolj poležavati na kavču. V razvlečeni trenirki in s kozarcem dobrega vina. V tišini. In na en tak tihi večer se je rodil » seznam vseh seznamov«. 

»Seznam vseh seznamov« je lista osebkov nasprotnega spola, ki naj bi bili top deset. Nastal je iz modrovanja ob steklenici kaberneju  in usodni kombinaciji dveh, občasno preveč razmišljajočih žensk. Napisati ultimativni seznam. Hmmmm...Lažje reči, kot storiti. V moji miselni avtocesti, je namreč naenkrat zavladala tišina. Verjemite mi v tej glavci se zmeraj nekaj dogaja. Naenkrat pa prazno. Strmim v bel, prazen list. Razmišljam: Kdo je meni res » hud«, seksi in nevarno lep? Razmišljaj, mi govori glasek. Na plan prihajajo posamezni predlogi. Poskušam jih potiho ocenjevati. Naaaak. Nič pametnega. Da, me ne bi preganjala praznina na list po vrsti zapišem številke od ena do deset. Dodam pikice na koncu številk. Strmim in grizljam konico svinčnika. Končno mi uspe stuhtati prvo ime. Zapišem Ryan Gosling. Še preden, napišem zadnjo črko, mi skozi misli švigne pojasnilo, sama sebi, da seznam niti slučajno ni urejen po pomembnosti. Pripišem še tri modele. Presneto je to težko. Ugotovim, da nanje ne gledam zgolj, kot na neke objekte, oziroma lepe embalaže, ampak jim nehote, pripisujem karakterne lastnosti in jih zmeraj znova črtam s seznama, na podlagi le teh. 

V sekundi se zavem, da sem že v štratu zgrešila bistvo igrice in da je pred mano trši oreh, kot sem mislila. Vmes občasno poškilim k Barbari. Ne samo, da je že končala, na svoj seznam je dopisala še dve dodatni imeni. Tako imenovani rezervi za vsak slučaj. Slučaj česa, se vprašam? Če slučajno prvih 10 nepričakovano izgine? Pustimo to. Vrnimo se k meni. Jaaaz. Jaz pa sem gladko obtičala pri številki 4. Ne znam vam povedati, kaj vse mi je šlo po glavi: Anjuška ti nimaš določenega tipa človeka, premalo slediš Hollywoodskim scenam, preveč si izbirčna,... Mislim, da bi prej končala seznam, zakaj ne morem sestaviti seznama, kot dejanski seznam. Dva kozarca kasneje z veliko mero truda sestavim ta presneti seznam mojih desetih subjektov. List papirja, je dobil videz šolskega testa. Poln popravkov in prečrtanih povedi. Še enkrat ga ošvrknem in vdihnem. Spijem požirek prastarega kaberneja in se zamislim. Zakaj preprosto ne morem napisati seznama desetih moški? Tako iz glave? Zakaj uspem vse filtrirati, skozi šablono karakterja? In »videza« potencialnega očeta, mojih nerojenih otrok? 

Seznam vseh seznamov je bil zanimiva igrica, ki mi je dal miselnega materiala za nekaj dni. Pod drobnogled sem vzela sama sebe. Fascinantno se mi zdi, da se nekomu kot sem jaz, povsem zalomi pri sestavljanju liste 10 top osebkov. Naj v svoj zagovor rečem, da smo ljudje tako naravnani. Vsi iščemo nekega ustreznega parterja. Med množico ljudi iščemo nekoga, ki bi ustrezal vsem kriterijem (ali pa vsaj veliki večini). Osebe premerimo na sto in en način, na vsakem področju mora biti nekdo dovolj ustrezen, da sploh vzpostavimo prvi stik, začnemo vlagati čas in energijo v spoznavanje človeka in predvsem v gradnjo odnosa. Nekje sem prebrala, da se enemu »seznamu kriterijev« pri iskanju partnerjev reče sito. To sito je zgrajeno iz 6 podzvrsti ali kriterijev, ki naj bi jih partner izpolnjeval. Na primer geografska bližina, privlačnost, socialna primernost oz. podobnost, skladnost, komplementarnost osebnostnih značilnosti med partnerjema in pripravljenost na razvoj stalne partnerske zveze. Seveda nihče izmed nas ne skače naokoli s sezam na katerem dela križce in kljukice. To ženske (no in tudi moški) naredimo v svoji glavci. Kaj vse se pa tam dogaja, pa tako veste. 

Nooo. Danes sem ponosna lastnica spacanega seznama 10 osebkov. Ljudi, ki jih verjetno ne bom nikoli srečala. Noooo razen, če odštejem tistega enega slovenskega estradnika. Pustimo to. Moj »seznam vseh seznamov« visi na Barbarinem hladilniku in je tihi opomin, da so človeški odnosi večplastni. Če nam  je bilo v nekih zaletavih mladostniških letih dovolj vizualna plat in neko splošno ujemanje, mora sedaj sovpadati več kriterijev. Seznam stvari, ki jih želimo in ne želimo je daljši in le te, se morajo prilegati, kot lego kocke. Saj veste, kako hitro pade hiška, ko kaka kocka (ali več) ne ustreza?! Morda sem res pogrnila pri sestavljanju vizualnega seznama osebkov, mi je pa precej jasno kaj želim od življenja. Hmmm...Tako.... Zdaj, ko imam ta dva seznama pod kapo pa lahko pričnem pisati tistega za Božička :)

Foto: Via Pinterest 

Anjuška in zmenki

Kakorkoli poskušam začeti ta blog, nekako čudno zveni. Najprej sem začela tako: »Jaz nekako, nikoli nisem bila daljši čas (kar  je v grobem prevodu nekaj let) samska in sem svoje bivše fante spoznala precej naključno«. Že množina tukaj katastrofalno zveni. Ampak, kako napisati nekaj, kar je več kot dva? Pa niti slučajno bivši in številke niso tema. Ker bi s tem začetkom težko prišla do bistva, sem ga opustila.  Potem sem poskušala začeti z: »Kdaj vas je nazadnje, kdo povabil na zmenek? Z natanko temi besedami? Vzel telefon, ali še boljše, vas osebno povabil na  zmenek? Direktno brez ovinkarjenja?«. Nop.  Ni zvenelo dovolj »anjuškasto«. Nato pričnem pisati: Včeraj sem razmišljala, jaaaaaa. Spet sem imela notranje monologe. O zmenkih. Tistih prvih. Polomijah. In tistem nečemu, za kar sploh nisem vedela, da je bil zmenek in se je na koncu izkazal zanj. Noooo. Pa saj mi gre. (o.a. Avtorica je nagnjena k dolgovezenju in se pogosto zaplete v razlage »okoli riti v žep«).

»Zmének -nka m (ẹ̑) 1. dogovorjeno srečanje, navadno prijateljev, zaljubljencev: iti na zmenek; dogovoriti se za zmenek / imeti zmenek s kom / ljubezenski zmenek 2. star. dogovor: skleniti zmenek; po zmenku bo on njegov dedič ● star. sta že v zmenkih dogovarjata se za poroko; sta zaročena. Da o zmenkih nimam pojma, kažeta dva  dejstva. Prvič da sem mogla pogooglat zadevo, da sem prišla do jasne definicije in drugič, da sva z Barbi razvile teorijo, da bi meni verjetno mogel včasih »cigel« na glavo past, da bi videla da me nekdo vabi na zmenek in ne na prijateljsko pijačo. Včasih sem res sladko naivna. Da se vrnem k razmišljanju. Torej zmenki. Tisti pravi. Pijača, dogodek, kosilo, sprehod, ipd. z osebkom nasprotnega spola (lahko tudi istega, če vam to sede), ki ni mišljena v prijateljskem smislu in je odraz medsebojne naklonjenosti. Ne bom klobasala. Včeraj sem poskušala miselno sestaviti seznam najboljših in najslabših zmenkov. Ne preveč presenetljivo, sem se prej spomnila največje polomije oz.vsaj največjega šoka. Pri ta dobrih pa do sedaj še nisem povsem uspela zoožiti seznama. Začnimo torej pri zadnjem mestu.

Torej, moj najbolj bizaren zmenek. Moj šok zmenek se je začel z potrditvijo, da če si nekaj res želiš, vse stvarstvo strmi k temu, da se ti to zgodi. Z opombo, da pazi, kaj si želiš. Ali, če skrajšam. Na enem koncertu mi je v oči padel glasbenik. Nima smisla olepševati,  imel je neko energijo in jaz sem bila kratko malo navdušena. Jasno in glasno sem izrazila željo, da bi ga spoznala. Po sosledju nekih naključij  se je to zgodilo že naslednji dan in on me je povabil na pijačo. Ki se je raztegnila v dolg popoldan. Recimo, da bi še vse šlo skozi, če mene ne bi fant v času najinega zmenka, spremenil v sokrivko pri posedovanju drog. Meni nič, tebi nič, sva se v času najinega druženja odpravila po njegov paketek belega čarobnega prahu, ki ga je frajer skonzumiral pred mano. Marsikaj sem že doživela, tukaj so se mi pa prižigali še rezervni alarmi. Mislim, da ne rabim posebej poudarjat, da se je v moji glavi že tukaj zaključila vsa zgodba. Vrhunec polomije pa je bila njegov »kraljevi govor«. Pogledal me je s svojimi sinje modrimi očmi, me prijel za obe rameni in resno rekel: Anjuška, rad bi bil iskren s teboj. Jaz trenutno ne iščem nič resnega. Veš?! Jaz pa sem iz prve bleknila: Halo, srce ti tudi nisi ravno za oženit. Sledil je pogled, ki ga najbolje opišem z primerjavo: Pogledal me je, kot vol pred odstrelom. Fant, ki je pred mano skonzumiral zajetno količino droge in mi zrecitiral svoje namene, je bil užaljen. Jaz pa v šoku. Kaj nisva midva bila na istem zmenku?! Verjetno ne rabim posebej poudarjat, da je bil prvi in zadnji?!

Dobrih je bilo kar nekaj. Ufff, tudi to nekako ne zveni prav. Pa vendar. Všeč mi je bilo, ko sem prišla na taki uraden zmenek in mi je en fant kuhal. Prosim lepo, popoln meni. Juhica, glavna jed s solato. Nooo sladica je bila izpod rok njegove sestre. Pa vendar, spomnim se, da me je popolnoma očaral njegov trud. Madonca, pa presneto dobro je kuhal. Da ne bom krivična. Še nekaj fantov mi je potem kuhalo in se mi slednje še zmeraj zelo dopade. Enkrat sem bila na pijači, ki se je naknadno izkazala za zmenek. In sem, kot zmeraj, bistveno preveč govorila. Moj sogovornik me je gledal in recimo, da koliko toliko sledil. Nakar me je v nekem trenutku prijel za šal, odločno potegnil k sebi  in poljubil. Sredi polnega lokala. Od silnega šoka sem utihnila. Povsem. Vzelo mi je dar govora in sapo. Ja. Všečno. Veliko presenečenje sem doživela, ko mi je fant na kavo, malo iz heca, malo za res prinesel rožo.  Spomnim se, kako sva se s srednje šolsko ljubeznijo »kao« skrivala in je bil vsak zmenek akcija. Hmmmm...Pa všeč mi je bilo, ko me je en fant enkrat namesto na čaj, peljal na pohod. In to ne na kako Piramido. Konkretno me je našetal in mi že pred zmenkom rekel, da naj si obujem pohodne čevlje.

Kakorkoli obračam. Če sem iskrena sem že razmišljala, kako bi bilo, če bi na zmenku vsi igrali na odprte karte. Jaz bi svojemu partnerju pred samim veselim dogodkom poslala v branje moj blog. Potem bi pa šla na kavico. Noooo, če bi po prebranem še želel (in upal) z mano na kavo. Nato bi s seboj prinesla »seznam«. Anjuškine največje karakterne napake. No tistih enih par zaznamkov. Lepo bi vrgla karte na mizo. Tudi tiste izpod mize in rokavov. Jaz njemu on meni. Pa bi si prihranila igre in šarade. Aaaa iluzije. Saj vem, da ne gre. Ampak, enkrat samo enkrat, bi pa poskusila to. Mogoče malo zaradi dramatičnega učinka. Si predstavljate, da pridem na zmenek. Recimo, da taka lepo urejena in nasmejana. Ga pogledam v oči in rečem: »Moram ti povedati,da sem otrok ločenih staršev. In nisem imela do nedavnega stika z očetom. Kar mi je verjetno pustilo posledice in morda zaradi tega težko spustim nekoga blizu. Pa emancipirano samozadostna sem. Aja in ne likam. Potem pa pomežiknem in ga nežno vprašam kako vino bo? Belo ali rdeče?«. Ker se včasih (berite večino časa) zasanjano obnašam in zgledam kot, da živim v nekem svetu  Amélie Poulain, Sapramiške in ostalih bitij, morda nisem prava oseba za deljenje nasvetov o zmenkarjenju. Mislim,da je Cosmopolitan že razvil 5000-i  način kako ga/jo očarati. Noooo.  Jaz imam en način. Tak bolj staromoden. Bodite vi. Taki, kot ste. Takrat, ko ste res vi. Brez fasad. Šarad. In ostale krame.  In če je oseba prava, ne bo pomembno ali sta šla na hot dog ali v  fenci šmenci gostilno. Jaaaaaaaaaaa.... Pa ne pozabite se smejati. 

Foto: via Pinterest

Revščina v praksi

Se tudi vam zdi, da ko se sprehajate čez mesto, le to izgleda malo drugače? V Mariboru so v zadnjem pol leta zrasle nove trgovinice. Pa ne kakšni "fenci šmenci butiki". Na Gosposki ulici, kjer so se nekoč bohotile drage in prestižne trgovine, iz izložb pa je prav nesramno kukalo krzno, so sedaj diskontne trgovine in t.i. second hand shopi. Mislim, da jih imamo sedaj že kar nekaj. Kitajske trgovine pa tako ali tako rastejo kot gobe po dežju. Hmmm...Da o t.i. "en evro" trgovinah niti ne izgubljam besed. Tudi, če si ne priznamo, se je revščina zagrizla globoko v družbo. Ljudje nimajo. Nekoč, bom rekla v mojih osnovnošolskih časih, se je vedelo kdo res nima. Danes se vse skriva pod maskami. Sramom in mnogokrat pod bolečo zgodbo, ki je preprosto preveč delikatna, da bi se lomila v družbi, kjer šteje samo to koliko imaš. In kjer po njihovih zakonih, brez vsega, nič ne veljaš.

Smešno je...Ne prečrtajte smešno. Žalostno je da, če ne vidimo bosih, prašnih nog, razcapanih oblačil, lačnih pogledov ali iztegnjene, drobne ročice, se nam zdi, da to že ne more biti “prava” revščina. Televizija in raznorazni mediji so nam naslikali nek obraz revščine, ki ga vsi nosimo seboj. V praksi pa je revščina in njena podoba mnogo bolj prikrita in zavajajoča. Ne dolgo nazaj sem imela na eni animaciji deklico, ki je bila oblečena po zadnji modi in nazven ni delovala nič kaj izstopajoča. Ta punčka mi je rekla, da letos ne gredo nikamor na morje, ker ni denarja. In da se mami in ati samo kregata, ker mami ne ve kaj bo dala na mizo. Revščina je danes bolj kot s čimerkoli drugim, povezana s kakovostjo življenja posameznika. Z možnostmi, ki jih lahko starši ponudijo otrokom. Z kakovostno in zdravo prehrano, s prvovrstno zdravstveno oskrbo, kvalitetnimi oblačili in obutvijo, ter  z zdravim načinom življenja. Vezana je na kakovostno preživljanja prostega časa, na znanje, ki se generira v domačem okolju in pogovorih s prijatelji. Včasih se zdi, da je bolje, da o revščini ne govorimo, sploh če ni zares očiten problem. Zato je tako pogosto stigma.

Ko sem jaz hodila v osnovno šolo se je vedela, da doma nimamo. Ker pač ni bilo. In ne glede na to, da je to bilo tako "javno" znano to ni omililo zadeve ali je zmanjšalo. Spominjam se kake krize sem doživljala sama, ko sem kot otrok razmišljala ali bo dovolj sredstev, ko bo treba plačati položnice. Katerega izmed 1001 izgovorov in zgodb, bom uporabila, ko ne bo denarja. Menim, da za otroka ni hujše stiske, kot je ta da veš kje je problem, ne moreš pa prav nič narediti, da bi ga rešil. Lačni doma nismo bili nikoli. Je pa res, da smo ko ni bilo, jedli precej enolično. Pa smo preživeli. Zrasli. Prav zaradi tega postali močnejši. In prav gotovo toliko bolj občutljivi na krivice. Spomnim se kako so bolele zbadljivke otrok, včasih postrani pogledi odraslih, ki niso znali pomagati ali pa se jim včasih pač ni ljubilo ukvarjati s tem. Stisne me pri srcu, ko danes ko je vse to za mano, gledam utrujene starše, ki se tako trudijo, da bi sledili. Nudili otroku vse. V resnici se pa utapljajo. Revščina je postala sramotna. Velikokrat se jo nepravično povezuje s nezmožnostjo in nesposobnostjo upravljanja življenja in financ. Veste, kako malo je v resnici potrebno, da pristanemo na dnu? En trenutek. Izguba partnerja in  dolgovi, ki ostanejo. Bolezen. Napačna odločitev. Slabi predpogoji. Včasih pa zgolj sosledje nesrečnih situacij.  V Sloveniji po podatkih s statističnih uradov, živi kar 273 tisoč Slovencev. Brez socialnih transferjev pa bi bila revnih četrtina Slovencev. In to ni revščina v smislu: Joj letos ne grem na smučanje v Italijo in na dopust k južnim sosedom, ker nimam. To je skrajno stanje, ko v trgovini ne kupiš mleka, ker boš tisti evro potreboval za hčerkino malico. So mame, ki nimajo za vložke. In očetje, ki ne jedo v službi, da prihranijo še tisti evro ali dva.

Slab mesec nazaj je v javnosti odmevalo pismo učiteljice, ki je zgroženo pisala o tem, da so letos v šolah namesto tradicionalnega slovenskega zajtrka, (ki so ga otroci zmeraj dobili zastonj), otrokom so razdelili samo  brošure. Šola je sicer  lahko na lastna pleča prevzela financiranje zajtrka ali pa ga je zaračunala staršem s položnico za prehrano. Ker pa vemo, kako je s financami v javnem šolstvu, je večina šol letos delila SAMO BROŠURE, ki jih želodci slovenskih otrok zaenkrat še niso sposobni prebaviti. Delili so priročnike. O zajtrku. Kaj jesti in kaj ne. Lačnim otrokom so delili brošure. Priznam, da vladata dve skrajnosti. Nekateri imajo preveč. Ti otroci mečejo proč. Njihova hrana ostaja napol pojedena in v ogromnih količinah roma v koš. Na drugi strani pa so res lačni otroci. Tisti, ki so do četrte v šoli in jim je edini obrok v tem času malica. S kosila so jih starši že davno odjavili, ker niso zmogli pokriti stroškov. V meni je vrelo, ko sem brala o tem ukrepu vlade. Kako je to mogoče? Kako? Spomnim se, kako smo nekoč zbirali za revne otroke v Afriki. Zdaj pa pred našimi očmi otroci skrivajo pomanjkanje. Prijateljica psihologinja, mi je pripovedovali o mami, ki je s svojo hčerko prišla vidno podhranjena do nje. K njej jo je napotila šola, ki je pri deklici opazila vidno pomanjkanje zbranosti pri pouku. Obe sta že spominjali na Kenijske maratonce. Mama se je po tretjem pogovoru zrušila in priznala, da že nekaj dni nista jedli. Pomislite. Skrajna revščina, ki ostaja skrita in zabrisana do skrajnosti. Učitelji pa so videli samo nezbranost.

Ja, včasih je bila delitev sveta takšna, da smo se delili na revne in bogate. Danes je drugače. Na eni strani smo polni lepih besed o enakosti, enakih možnostih in pravičnosti, na drugi pa se soočamo z veliko revščino, leporečenjem o pomoči in licemernostjo. Biti reven, tudi v bogatem svetu, pomeni ponižanje, napad na človeško dostojanstvo, identiteto. O revščine se ne govori odkrito in se na žalost zmeraj prikriva realno stanje. Dovoliti si pomagati je psihološko gledano, občutljiva tema. S tem, ko sprejmemo pomoč na nek način priznavamo s svojo šibkost. Popolnoma razumljivo je, da je ljudem nerodno in da jih je sram, da nekaj dobijo. Da bomo lahko res pričeli pomagati, bomo morali najprej spremeniti sebe. Naše razmišljanje. Namreč dajati tudi ni tako enostavno, dajati na način, da ne boš prizadel tistega, ki mu daješ. Morali bomo začeti rušiti tisto obvoznico, ki smo jo zgradili okoli srca. Predvsem pa se bo bomo morali nehati sprenevedati in se obnašati, da mi ne moremo storiti nič. Verjemite, da boste nekomu najbolj pomagali, če mu boste dali občutek, da je pomemben. Da šteje. Poznate tisti pregovor: "Nihče ne more narediti vsega, toda vsak lahko naredi nekaj."

Zdravo, jaz sem Anjuška in še zmeraj nimam veliko. Sem lastnica povsem "razklumpanega" avta, telefona, prenosnika in neprecenljivega (izredno srčkanega) mačka. Ne posedujem delnic in obveznic. Zlatnine nimam nobene in prav tako ne bom ničesar podedovala. Ne računam na to, da me bo nekoč poklicala teta iz Amerike, ki bo v meni prepoznala nek neodkrit biser. Torej sem ena velika vreča Anjuške. To je vse kar imam. In veste...kaj to je veliko. Kajti še zmeraj lahko nekaj dam. Ponudim pomoč. Naredim nekaj brezplačno. S svojim dolgim jezikom in organizatorskimi sposobnostmi, zbobnam skupaj ljudi. In kot najpomembnejše lahko ponudim topel objem, iskren nasmeh in uho, ki je pripravljeno poslušati. Verjemite jaz vem kaj pomeni reči nimam, lagati in si zatiskati oči, zakaj je temu tako...In tudi vem koliko je vredno, da nikoli ne kloneš in vedno obdržiš glavo nad gladino. Dragi moji...Bliža se december. Bodimo v tem evforičnem mesecu vsi lučke, ki bodo prižigale upanje. Z malimi stvarmi. Jaz vem, kaj bom storila. Kaj pa vi? Odprite oči? Šteje samo to, kar prihaja iz srca. Vse ostalo je eno veliko pehanje za stvarmi, ki se slej, ko prej spremenijo v prah. 

http://www.aninazvezdica.si/

GOTOF JE ali 2.mariborska fstaja

Včeraj se je v Mariboru odvil največji EPK projekt. Ali pa vsaj njegova največja sramota. Krepko čez 10.000 jeznih, žalostnih in vsesplošno razočaranih Mariborčanov se je zbralo na trgu svobode. Svobode pišem namerno z malo, ker dogajanje že dlje časa odslikava,  precej bedno sliko razmer v tako zvani kulturni prestolnici. Ni potrebno posebej poudarjati, kaj je beseda dneva. Stavek GOTOF je, se nam je že vsem  zarinil globoko v besedni zaklad. Postaja vsesplošno uporabljena fraza. Vsem je jasno, da je dejansko gotof, le dupleškemu grofu ne. Moje nezadovoljstvo in na trenutke jeza, se od včeraj ni zmanjšala. Čeprav sem upala, da bo spanec prinesel vsaj toliko miru, da bom svoje misli strnila v (koliko toliko) umirjen zapis.

Stala sem na trgu. Okoli mene velikanska množica, ki je bolj ali manj zgolj mirno vzklikala, tisto kar nam vsem roji po glavi. Bili so tam vsi. Mladina, študentje, mamice z vozički, očetje s mladiči v rokah, kulturniki in starejši. Skratka vsi. Slika je na trenutke spominjala na silvestrsko zabavo. Le, da Alfi ni pel: »Spet bo vse kot je prej bilo, neizprosen je življenja tok...«. Ker ne more biti. In ker  tudi nikomur ni bilo zabavno kaj šele pretirano prijetno. Mene je bilo na trenutke malo strah. Nek živčen občutek se mi je zasadil v trebuh. Občutek, ki se je mešal z grenkobo in venomer ponavljajočim se vprašanjem: Kam smo prišli? Ljudje, kam smo prišli? Pred občino sem stala med več tisoč glavo množico, ki je vzdigovala transparente, policijo, ki je stražila zgradbo, ki je davno presegla osnovno funkcijo in se je spremenila v trdnjavo nekoga, ki daje razjarjeni množici občutek, da na svetu ni pravice. V zraku je bila »velika pizdarija« in strah, da je ne bo skupil nekdo, ki je za nastalo situacijo še najmanj kriv. Mesto je vibriralo. Grotesken prizor je bil, ko se je med stoječo množico zagnala policijska konjenica. Iz vseh strani je glasno pokalo. Glasovi kar niso pojenjali. Ena za drugo so se prižigale bakle in gasilske sirene. Mariborske vzklike je poskušal preglasiti helikopter, ki je filmsko pozival ljudi k mirnemu razhodu. Glasnejši so bili vzkliki jezne množice:« Kdo bo sedaj plačal to.« Solzivec je padel prvič. Toliko daleč sem bila, da sem lahko samo videla kako se je množica usula. Grozen prizor. Ljudje pa nikamor. Bučanje se je samo stopnjevalo. Ljudje ne morejo več tako. Kmalu je še drugič padel solzivec. Tokrat bojda iz helikopterja. Zgodilo se je tisto, česar smo se najbolj bali. Skupili so jo nedolžni. Družine. Po nekaterih podatkih naj bi v bolnišnici pristala celo 7 letna punčka, ki se je z očetom vračala iz šole. Stvari so prav gotovo ušle iz nadzora.  Popolnoma. Ne po krivdi protestnikov.

Včeraj, ko sem opazovala dogajanje okoli sebe sem se nehote spraševala kako naj vse to razložim svojim otrokom? ( o.a. svojim nerojenim otrokom pripisujem nadpovprečno inteligenco in zmožnost logičnega povezovanja). Kako naj stopim pred njih in jih učim poštenega življenja, trdega dela in vere v dobro, ko pa je odsev današnjega časa povsem drugačen?! Kako naj jih spodbujam v študij, ko pa si nekateri kupujejo diplome? Naj jim lažem in govorim, da se trdo delo splača? Jim naj rečem, da je poštenost prava pot? Jim naj govorim, da je šiba enako dolga za vse? Kako jim naj odgovorim, ko mi bodo nato s prstom pokazali na članke o »Balkanskem bojevniku«.  Jim bo tesno pri srcu, ko bodo gledali ljudi v primežu drog, največji dilerji kokaina pa bodo pomiloščeni. Kako jih naj naučim, da je njihov glas pomemben, ko pa naši politiki še podpise kopirajo kot, da je to povsem normalno. Kriv pa nihče. Kako jim naj pomagam, ko bodo praskali za najemnino za stanovanja, ki so jih zgradili Zidar in Hildica, ter njima podobni. Njim se smeje. Moji otroci pa bodo jokali. Kam bodo bežali moji otroci, ko jih bodo prišli rubit zaradi malih zneskov? Na Ciper? Jim naj rečem, da naj gredo Grkom reči, da jim sedaj oni dajo kruha. Sprašujem se kako jim naj pokažem, da živimo v demokratični državi, ko pa Franca dokazuje, da je totalni absolutist, ki se nikogar ne boji. In se še huje, smeje se  vsem v obraz  in nam je v sramoto. Že zaradi etičnih in političnih razlogov bi se moral  umakniti iz svojih političnih funkcij. Ampak ne. Njega potrdijo še za državnega svetnika. Kako jim naj razložim, da je narobe krasti? Ko otroci na eni strani nimajo za malico in šolski prevoz, na drugi strani pa nekateri ne znajo razložiti izvora svojega premoženja in prodajajo floskule o vele-kmetovanju. Jim naj rečem, da to da trdo delo? Res?! Mi bodo verjeli?! Kako naj svoje otroke učim spoštovanja do oblasti, ko pa državna oblast, ki naj bi to ljudstvo varovala in mu zagotavljala človeka vredno življenje, udriha s pendreki in floskulami. Kaj naj jim odgovorim, ko me bodo vprašali kam to vodi? Grdo bo zvenelo. Ampak včeraj sem si malo oddahnila, ko sem domov stopila samo pred mačka in ne pred radovedne oči, ki pričakujejo odgovore.

V mojem Mariboru je bilo včeraj čutiti razočaranje, zgražanje in ogorčenje. Žalostno. Dejstvo je, da organizirani sindikalni protesti niso nič v primerjavi s tistimi, ki jih spontano vodijo jezne in divje skupine razočaranih, ogorčenih in obupanih državljanov. Scenarij bi torej lahko bil hujši. Ljudje ne iščejo nemira. Ljudje iščejo pravico. Tisto, ki smo jo izgubili, ko smo dovolili, da je naša mala državica postala igra Butalcev. Včeraj je na ulice šlo 10.000 ljudi. V mestu, ki z okolico šteje 150.000. Naslednjič bo število trojno. Ne bo se končalo tukaj. Ker, ko ni kruha,  ljudem tudi do iger ni. Sploh ne do takih v monodrami z večimi maskami. Predaleč je šlo. Ahhh... Žalostno je, kam smo prišli. 

Foto: Anjuška I.

Krivo je vreme...

Se vam je kdaj zgodilo, da ste po svetu hodili kot, da vas nosi luna? Nekako tako zgledam jaz zadnji mesec. Zmedena sem. Ne zgolj zmedena. Povsem »razštelana«. Počutim se kot, da moj dobro utečen »Anjuška vse zmore stroj« malce šepa. Pozabljam stvari. Pa vse mi iz rok pada. Na trenutke nepovezano govorim. Povrhu vsega pa mi še možgani malce počasneje delajo (berite precej počasneje). Žal pa jezik deluje z enako hitrostjo in potem iz mojih ustec priletijo kronske bedarije. Če bi bila pomlad bi vse zvalila nanjo. Sedaj krivim november in to presneto vreme.

Ko sem že mislila, da sem doživela vrhunec svoje razdrobljenosti, se mi v torek zgodi filmska scena. Filmska, ker je spominjala na prizore iz komedije: Stari, kje je moj avto. Kot zmeraj sem parkirala v Europarku. Roko na srce, kot velika večina Mariborčanov. Čez dan me je moj malček lepo in varno čakal na parkirišču. Zvečer se peš odpravim po njega. In ga tam tudi pozabim. Ja pozabim. Ne vem, kaj sem razmišljala. Verjetno nič, kajti iz Europarka sem se odpravila peš. Za piko na i sem še na poti jasno in glasno razmišljala, kako fino se je sprehajati in kako lepa noč je....Pa Drava je danes posebej lepa...In lučke. Mogoče situacija ne bi bila tako komična, če bi se jaz spomnila, da nimam avta. To sem ugotovila sredi noči, ko sem se v grozi zbudila ob treh zjutraj z mislijo: »Faaak, kje je moj avto«. Tudi zgodba ne bi bila nič posebnega, če ne bi rabila biti ob 5.30 (o.a. zjutraj) v Konjicah na Radiu. Sledilo je reševanje Malčka. Ne sprašujte kako sem zgledala ob 3.15 zjutraj, ko sem iz parkirišča z rampami skušala spraviti svoj avto. Konec dober, vse dobro. Jah... Imela sem več sreče kot pameti. Ena izmed ramp (pri skrajno marginalnem izvozu) se samodejno odpira. Ufff... Krivim vreme.

Ko sem nato malo analizirala svoje t.i. vremenska nihanja, sem ugotovila, da imam cel kup svetlih trenutkov, ki bi jih bilo mogoče bolje zamolčati. Ali pa vsaj zanikati. Tako sem naprimer svojemu šefu na poti v Celovec razlagala, kaka popularna destinacija je madžarski Balaton. In ga nato suvereno vprašala, če pa ve kako je kaj na Blatnem jezeru? Sledil je njegov pogled in ocenjevanje, kdo koga sedaj heca?! Jaz namreč nisem vedela, da gre za eno in isto jezero. Naslednji 2 urci sem poslušala vice na to temo. Včasih imam celo obdobje ne blond trenutkov, nato pa se mi v enem dnevu zgodijo x krat. Pogovarjava se z Luko na sejmu o Martinovem in nato jaz namesto vprašanja: Na kateri dan pride 11.11, bleknem kateri je 11.november datumsko? Pol ure kasneje pa mu veselo razlagam, kako dobra fora bi bila, če bi posneli reklamo za njihovo firmo s koreografijo Gangam style in v naslednji sekundi iz mojih ust zleti: Na kateri komad pa bi plesali?! Jaaaaa saj vem... Za  večino mojih svetlolasih trenutkov je krivo vreme. Za preostalo polovico pa utrujenost. Enkrat se tako povsem zmozgana ob treh zjutraj sprehajam po stanovanju in iščem očala. Povsem resno se obrnem k mojemu mačku n ga vprašam, če je videl moja očala?! (Tega ne morem niti resno opravičiti. Včasih sem res prava opica.) Noooo...Zmaga pa prav gotovo, ko sem kot otrok nekje pobrala besedo prostata. In nekako mislila, da je to del čela. Predstvaljate si kako se je režala naša socialna delavka, ko sem ji razlagala, da je moja babica umrla od raka na prostati in ob razlaganju cel čas kazala na čelo, kjer naj bi po mojem, slednja bila. 

Ko tako razmišljam, se mi skoraj ne zdi zgrešeno, da za svoje »miselne spodrsljaje« krivim vreme. V bistvu je zadeva precej dobra pogruntavščina. Začnem že novembra. Decembra se bom izgovarjala na decembrsko evforija. Nekje februarja pa tako ne bo več nič čudnega, ker bo vse trkala pomlad. In sem varna do poletja.  Moja mami je nekoč izrekla slaven stavek: »Ne priznaj, pa če te zraven dobijo!«. Tako, da nikakor ne priznam, da so za mojo zmedenost krivi povsem drugi vzroki. Krivo je vreme. Še znanstveniki so nekje dokazali, da vreme vpliva na ljudi. Celo, da približno polovici ljudi vreme vsaj občasno povzroča težave. In jaz sem vremensko zmedena. Pika. Kot sem rekla: Krivo je vreme. 

Kastracija ali primer brezJajčnikov

Naj prve vrstice posvetim v zahvalo vsem, ki ste mi neumorno ponavljali, da mačja kastracija ni nek velik postopek (vi, že veste kdo ste). Pred samo odstranitvijo Dexterjevih kraguljev je pri meni vladalo neko napol žalostno stanje, polno sočustvovanja. Nisem si še povsem na jasnem kaj me je tako žgalo. Ampak, a ne zveni tudi vam precej močno, če jaz,... Ja... JAZ rečem, da peljem nekoga na kastracijo. Še mojemu očetu se je to zdelo blazno smešno in skorajda ikonično početje. Ne razumite me narobe. Povsem se zavedam zakaj je pametno mačke, ki živijo v stanovanju kastrirati. Bolj me skrbijo vsa ostala bitja, ki so bila povsem neprostovoljno kastrirana. Poimenujmo jih brezJajčniki.

Ne bom debatirala kam so poniknili pravi dedci, če prav veste, da imam povsem na konici jezika. ( o.a. Avtorica vstane, gre po kavo in pobrska za piškoti. Vse z namenom odvrnitve misli od nepredvidenih tem). V torek je moj maček postal čisto pravi evnuh. V eni urci je v simpatični ordinaciji, pustil svojo moškost. Med čakanjem na končanje posega sem prosto urco izkoristila za skok v bližnjo trgovino. In tako sem se znašla pri »Najboljšem sosedu«. Na oddelku sadja in zelenjave je moj nakup banan ( o.a.slednje nimajo v zgodbi prav nobene falične vloge) zmotil bližnji pogovor. Simpatična mlada promotorka je gospodu v očitno dragi obleki predstavljala nov izdelek. Nek izboljšan okus paštete. Gospod, je kot pridna stranka vse poskusil in na koncu pristal na nakup. Zgodba verjetno ne bi bila nič posebna, če se ne bi taisti gospod že čez slabe 3 minute vrnil s tisto eno pašteto in rekel, da bo moral doma preveriti ali žena kupuje to pašteto ali ne. Zahvali se in odide. Naj samo dodam, da ta ubogi namaz stane manj kot evro. Kar je tako na eno oko grobo preračunano bistveno manj, kot ena njegova kava. Promotorka se je samo nasmejala in postavila konzervo nazaj na prodajno mesto. Meni pa nekako ni bilo čisto jasno. Kaj se je zgodilo? Kako lahko nekdo, ki očitno na službenem področju dnevno sprejema bistveno bolj pomembne odločitve, nato povsem zmrzne pri nečem takem? Za njegovo dobro upam, da je žena alergična na polovico klasičnih paštetnih znamk. Vseeno boljša novica kot to, da je njen mož brezJajčnik. Malo zmedena sem opravila svoj nakup in se s tistima dvema bananama usedla na kavo. Tema mi absolutno ni dala miru. Kratek sprehod po mojem zaprašenem miselnem podstrešju je na plan privlekel še nič katero zgodbo, ko so možje morali za dovoljenje vprašati partnerico (seveda je bilo tudi obratno). Ob majhnem nakupu, običajno povsem banalnih stvari, so se vedli kot na minskem polju, kjer bi ena samcata poteza lahko bila usodna. Absolutno najboljši so pa bili naslednji dan, ko so se kot General Maister zmagoslavno vrnili, rekli da je žena rekla, da je tako super in potem plačali s takim veseljem, da bi jim človek najraje kupljeno zavil v celofan.

Kar bom zdaj rekla me lahko stane glave. Ampak bom vseeno bleknila. Jaaa, drugače to ne bi bila jaz. Večino t.i. brezJajčnikov smo naredile prav ženske. Oziroma smo krive za dobršen del stanja. In kaj je najhuje. To nam gre sedaj blazno na živce. Se ne strinjate? Vprašajte katerokoli žensko, kaj pogreša pri dandanašnjih moških. Odgovor bo po večini: » To, da je ded«. Moškost se danes nekako izenačuje z družbenimi vlogami moškega. Skozi vloge moža, očeta, partnerja, ljubimca, delavca, direktorja, ekonomista, kmeta, politika... Recimo, da so to neke vloge, ki so znane od pamtiveka. Le da se od moškega danes pričakuje  večjo angažiranost na polju zasebnih in  družbenih vlog. Obenem tudi več nežnosti, empatije, poslušanja in čustvene odprtosti na ravni njegovega značajskega obnašanja. Moški je tako v zadnjih desetletjih (bolj ali manj zavedajoč se tega) začel koketirati s svojo nežno jin platjo, zavzemal se je za izenačevanje družbenih vlog oziroma vsaj ni več (v tolikšni meri) temu nasprotoval, značajsko je ponežil svoje obnašanje. Njegovo preobrazbo se je sprva doživljalo kot želeno, mehko moškost. Stanje mleka in medu seveda ni dolgo trajalo in kaj kmalu se je pričel porajati dvom (predvsem s strani nežnejšega spola). Mehka moškost je tako dobila prizvok poženščenega, mehkega moškega. Znanko, ki je nedolgo nazaj svojega partnerja prevarala z zame totalno primitivnim moškim ( o.a. oprostite izrazu, kljub besednemu zakladu, ne morem povedati lepše), sem vprašala zakaj. Veste kaj je bil njen odgovor...Hmmm. Zato, ker sem lahko. Ker moj nikoli ni udaril po mizi in rekel ne. Ker je bil vedno sladek in topel. In tako sem samo prestavljala meje do kod lahko grem. In sovražila sem vsak delček tega. Mislila sem, da si to želim. Da je tak. Pa sem videla, da mi samo manjka en konkreten ded. Pustimo sedaj ob strani njeno dejanje in se skoncentrirajmo na to, da je iz reveža ( takim pravim jaz prostovoljni kastrat) naredila čustvenega invalida, ki ga je nato zavrgla takoj, ko mu je potekel rok uporabe.

Če vam še zmeraj ni jasno kje smo ga ženske pihnile mimo naj na kratko osvetlim dogajanje. Predvsem z obnašanjem do naših partnerjev, ki mnogokrat spominja na tretiranje nesamostojnih otrok. V trgovini mu govorimo, kaj naj kupi. Če enkrat udari mimo, gladko  prevzamemo vse nakupe. Verjemite, da se vsak lahko nauči ločiti med kumaricami in bučkami. Prav gotovo ne pomagamo s konstantnim soljenjem pameti pri vseh stvareh. Niste take?! Hmmm. Jaz pa sem se že zalotila, da sem poskušala mehaniku razložiti, kaj je zares narobe z motorjem. Prevzemanjem osnovnih odločitev. Malodane skorajda oblačenju. S mešanjem vseh vlog. Kdo ne bi bil zmeden?!  Od njega pričakujemo, da nam gre v trgovino po tampone. Gleda, kako si brijemo noge. Zvlečemo ga na vse premiere vampirskih in ostalih pocukranih filmov. Od njega zahtevamo,da loči med tonikom, dnevno in nočno vlažilno kremo. Po drugi strani pa bi rade, da udari po mizi, ko je potrebno. Ženske z iskanjem enakopravnosti želimo spoštovanje. Nismo pa pripravljene prevzeti vseh moških vlog. Priznajmo si, da nas še zmeraj privlačijo tradicionalne spolne značilnosti, kot so pogum, varnost in predvsem suverenost. In tukaj naletimo na manjši konflikt. Od moškega tako pričakujemo, da spremeni svoje tradicionalne vzorce in se približa ženski, po drugi strani pa da ostane tako kot je.

V torek sem ugotovila, da sem kar malo »softič«. Za mojim mucem mi je bilo tako hudo, da nisem v ordinacija mogla niti ostati tako dolgo, da bi mu dali injekcijo. Sem nekako mislila, da sem bolj čvrsta in da bo to mačji kašelj. Pa sem vseeno bila povsem poženščeno fertik. Kar je po eni strani prav odrešujoč občutek. Za nekoga kot sem jaz. Bom na kratko strnila mojega očeta, ki vedno znova poudarja, da je izredno vesel, da sem punca, ker bi me moral v nasprotnem primeru konstantno iz nekih »pizdarij« reševat in da bojda nisem najbolj mila. Mogoče res nisem pocukrana damica. Sem pa vseeno ženstvena. In mogoče dovolj britna, da ne želim ob sebi neke mevže. S takim konkretnim »štiklom babe« kot sem jaz, zadeva niti ne bi funkcionirala. Noooo in, ko smo ravno pri jajcih. Nekako tudi zaključujem z njimi. Se spomnite filma Pobegla nevesta, kjer igra Julia Roberts? No slednja postavi zelo brihtno vprašanje: »Kako lahko veš, kakšnega moškega želiš, če ne veš, kakšna jajca imaš rada? Mehko kuhana, na oko, pražena, …« Vse jasno?! Če nimate rade trdo kuhanih jajc, jih pač ne kuhajte tako dolgo.  Pa dober tek.

P.s. Dexter po posegu dobro okreva :)

Kdo je rekel radar vol2-realizacija

Včeraj nisem bila na protestu. V bistvu sem na njega malo...Ampak samo malo pozabila. Nekje v Mengšu, ko sva se z Juretom že drugič izgubila, s kombijem polnim robe, me je v realnost zbudil prejet mms. Slikica izpred občine. Več petsto glava množica in kadeče se bakle. Iz prejete slikice je na prvi pogled delovalo kot, da občina gori. Slika ni potrebovala zvoka. Energija, ki je vela iz nje je kričala: »Gotof je«. Ja. Ni me bilo tam. Hmmm... Eden izmed mojih bralcev je v komentar na moj prejšnji blog Kdo je rekel radar  zapisal : »da bi pa spotoma skočila do RK ali posameznika, ko bi šla na demonstracije, kjer bi s prisotnostjo in podporo tudi javno izrazila svoj misli zapisa in prispevala množici, ne le posamezniku, pa je verjetno neizvedljivo, ali kako.....« No dragi moj Don Marko M, če bi bila  doma bi se prav gotovo najbolj drla in skurila še tiste malo glasilk, kar mi jih je ostalo od prejšnjega tedna. Hmmm... če se spomnite, sem bila prejšnji teden glasna in sem udarila po mizi in sebe in še nekaj posameznikov povzvala, da dajo tisto kar lahko. Sebe in mali košček tistega, kar ne potrebujejo in s tem pomagajo. Tistim, ki res nimajo ničesar. Razen upanja, da bo boljše. 

Za razliko od določenih vse slovenskih veljakov smo (in sem) stala za izrečenim. Saj sploh ne vem kaj naj rečem. Tako sem polna vtisov, da se jaz (rojena lapežkišta) komajda izrazim. Počutim se kot balon hvaležnosti, ki ga samo rahla utrujenost prejšnjih dni zadržuje, da ne poleti v nebo. Odzivi na akcijo so presegli vse meje. Krajevne, prijateljske in logistične. Kar naenkrat nam je uspelo zbrati toliko robe, da sem potrebovala kombi. Sedaj, ko razmišljam ugotavljam, da sem bila verjetno kar optimistka, da sem mislila, da bom spravila vse v mojega malčka ( o.a. simpatičnega twingota). Klici so deževali iz vseh strani. Vse do Gorenjske je segel vaš glas. Če bi logistika dopuščala bi skočili še na morje. Na tem mestu bi se še posebej rada zahvalila Radiu Rogla, ki nam je tako velikodušno priskočila na pomoč. Za en dan so nam sponzorsko posodilo kombi. Ga napolnili z bencinom in celo uredili voznika. Jure hvala, da si z menoj vandral križem kražem. Hvala tudi društvu Sladki Nasmehi, ki je za stanovalce  Materinskega doma speklo res vrhunske piškote ( o.a. smo bili celotno pot v skušnjavi in je na koncu zmagala morala :)  )

Zlateki ste. Najraje bi vas še enkrat prišla objeti. Vsakega posebej in reči hvala. Hvala,da ste si vzeli čas. Se pripeljali do vseh marginalnih lokacij. Nabrali stvari. Navdušili prijatelje. Hvala ker ste dokazali, da se vse da, če se hoče. Hvala za vse prijazne besede in objeme. Za vzpodbudna sporočila in prijazne misli. Hmmm...Vam nekaj priznam. Še, ko sem se odpravljala iz Konjic nisem točno vedela, kaj pričakovati. V mislih sem nekako računala, sicer matematika res ni moja močna stran, pa vendar sem imela v mislih nekako 20-30 paketov. Z vsako obiskano lokacijo je pa številka naraščala. Veste kaka energija se sprosti, ko v ljudeh vidiš in začutiš tisto iskrico, da želijo in bodo pomagali. Opazovati otroke, ki sami nosijo pakete stvari, ki so jih nabrali za vrstnike, ki imajo manj kot oni. Videti  nasmehe na obrazih ljudi, ki so se potrudili in obiskali babice,prijatelje, sosede in zbrali zvrhane avtomobile stvari. V zraku je bilo nekaj..Iskrica upanja in pristno navdušenje. Občutek, da je vse mogoče. Z Juretom sva na trenutke kar obnemela. Preveč je bilo izrečenega v tišini, da bi bile besede sploh potrebne. Poln kombi. Preko 100 paketov. Oblek, čevljev, odej in igrač. Vse lepo shranjeno, oprano zloženo in predano s spoštljvostjo do prejemnika. Želela bi, da bi tudi videli hvaležnost v očeh prejemnikov. Kako lepo so nas sprejeli na Karitasu in v Materinskem domu. Prepričana sem, da bodo prav vse stvari romale v prave roke.

Dragi moji...Zaključujem z mislijo Recla: »Kar si ohranil zase, si že izgubil. Kar pa daš, je tvoje za zmeraj.« Zatorej dajte vsak dan košček sebe. Bodite sonce. Objemite tiste, ki potrebujejo vaš objem. Podarite nasmeh. Verjemite, da se vam bo življenje hitro nasmejalo nazaj.

Kdo je rekel radar?

Jaz se opravičujem. Ampak meni je vse to malo hecno. Ne razumite me narobe. Nič kaj se ne bom smejala, ko bom domov dobila položnico, ker sem itak vozila preko dovoljene hitrosti. Lepo vas prosim, kdo se pa vozi 50 km/h po Meljski cesti?!  Noooo... Res zanimivo se mi zdi, kako nas take stvari povežejo. Kar naenkrat je glavna tema VSEH pogovorov zgolj to kak kreten je F. Kangler  Ja rekla sem, da je Franca pravi šerif. Zdaj pa naj te besede na svoje radarje obesi. Cel teden že vsi kujejo diabolične načrte, kako sabotirati te presnete radarje. Na Facebooku dobim dnevno 3456 povabil v skupino: »Franc Kangler naj odstopi kot župan.«  Še na kavi nimam miru in sem zaradi jakosti pogovora za sosedno mizo,  primorana poslušati kako 2 stara strica, ki že gotovo slabo desetletje ne vozita, pametujeta o najnovejši mariborski pridobitvi, ličnih radarjih in kako je to prav, da se bodo mladi vsaj naučili voziti. Neeee..Tega niti ne bom komentirala. 

Mislim, da smo o teh radarjih do zdaj že slišali res vse. Prvi dan nas je nabasalo kakih 10.000 Bojda ne bo kazni. Zgolj opozorila. Zdaj če malo računam. 10.000 opozoril. To je treba stiskat, pa poštnina. Pa seveda je treba plačati pošti, pa nekomu, ki bo te zadeve pakiral in nato raznosil. Noooo...Saj mogoče bo še kdo iz Zavoda dobil delo?! Ahhh, komu lažem. Spet se bo zaposlil kak bratranec od bratranca iz drugega kolena familije Kangler. Na tem mestu se  resno sprašujem o smiselnosti vsega. Itak vse skupaj smrdi po neki kuhinji. Mogoče bi moral biti moj podnaslov »Francova kuhinja išče šefa«, pa je itak tudi to nesmiselno. Povsem jasno se ve, kdo je za zadevo in v kateri lonec ko kanilo največ proračunske juhe. Žalostno se mi zdi, da so zadeve sploh prišle daleč. 

Sprašujem se, zakaj ljudje nismo tako udarili po mizi, ko so se pričeli določeni vladni ukrepi. Ko se je ukinila brezplačna malica in brezplačni vrtec za drugega otroka. Jaz nimam otrok, vem pa kako presneto težko vzdržuje svoja dva otroka moja sestra. Otroku pač ne moreš reči, veš danes ne bo kosila, ker ga ne moremo plačati. Štipendij ni. Znižali pa naj bi tudi višine subvencij za bivanje študentov. Za nameček bodo mlade družine še težje prišle do stanovanj, saj se v letu 2012 naj ne bi izvedel razpis nacionalne stanovanjske sheme, od leta 2012 naprej pa bi se ukinila subvencija mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj, je zapisano v predlogih vlade. Moram še res kaj dodati?! Sprašujem se kje so bili vsi protestniki tukaj? Nooo... Saj so se ljudje pritoževali ob vseh ukrepih. Pa je šel kdo dejansko kake svečke prižigat? Ustanovil 35689x skupino? Se kdo vpraša, kako sedaj preživijo vsi dijaki brez štipendij? Če bi zadevo uvedli v mojih časih bi jaz presneto težko končala srednjo šolo. Ali pa kako preživijo vsi upokojenci z bornimi 600 euri penzije. In to sedaj, ko prihaja zima in je potrebno preživeti kurilno sezono? ? Mlade družine?  ...

Sprašujem se sedaj, kje smo vsi? Kdo je sedaj glasen? To so stvari ob katerih bi morali VSI stopiti skupaj. Se povezati. Dihati kot eno. Žalosti me vso bedasto zažiganje radarjev. Kaj si res mečemo pesek v oči, da bo neko nasilje karkoli rešilo in da konec koncev ne bomo rabili mi  plačati povzročene škode.  Lepo vas prosim. Dajmo energijo vložiti v stvari, ki so res pomembne.  Naš mariborski projekt je ocenjen  na 29.953.776,10 EUR. Hmmm...kar dosti evrčkov. Za kazni, ki jih ljudje ob tako nizkih plačah, tako ali tako ne bodo zmogli plačati. Začaran krog, ki bo še enkrat znova zredil svinje. Se opravičujem šparavčke tistih pri koritu. Dragi Franci in vsi ostali župani, kaj če bi se enkrat za spremembo sprehodili čez mesto, ki mu »vladate«. Ne samo čez vse »fency šmenci« ulice in drage restavracije. Čez kak park, kjer že leta spijo isti brezdomci. Čez železniške postaje, kjer se je vonj urina vgrizel v ploščice in še kar smrdi po socializmu. Pojdite v šole in poglejte slabo oblečene otroke in jim recite, da danes ne bo kosila, ker vaše mesto potrebuje še eno nesmiselno pridobitev. Obiščite kakega starostnika, ki so ga svojci vzeli iz doma, ker ne morejo več plačati oskrbe. Na žuljavih rokah svojcev poglejte, kako je rezati od posušenega hleba. Potem pa le spijte kavo pri kakem študentu, ki kelnari ker si ne more plačati študija in dostojnega življenja. Priporočam, da si jo sladkate, ker bo presneto grenka. Morda pa na sprehodu še obiščete kako veliko družino, ki z velikimi očmi čaka na boljše čase. Verjamem, da če bi kdaj odgrnili svoje zavese bi bila slika povsem drugačna. 

Prosim ne mi več pošiljati prošenj na Facebooku za odstop Franca Kanglerja ali pa za kako množično prižiganje sveč za te presnete radarje. Jaz bom danes šla spraznit svojo (itak) prepolno omaro. Oprala bom bunde in pogledala kaj od vseh stvari lahko podarim. In namesto na množični protest bom odšla do Rdečega križa ali pa prvega, ki mu bom lahko pomagala. Ne bo, veliko bo pa več kot brezciljno nabijanje kako je vse nepravično. 

Dve črki..NE

Zdravo...jaz sem Anjuška in sem nagnjena k deloholizmu. Zdaj pa vsi v en glas... Zdraaaavo Anjuška. Ne vem sicer (točno) kdaj so se začeli kazati prvi zametki tega mojega nagnjenja. Ali je to bilo v osnovni šoli, ko sem si uspela na glavo nabasati 101 obšolsko dejavnost. Zjutraj dodatni pouk. Vsega razen matematike. Popoldan pa vsak dan en ustvarjalni krožek. Polno sem bila zaposlena od ponedeljka do nedelje. Ali pa je moj nabit tempo, preprosto povezan z vsem viškom energije. 

V sredo sem se zavedla, da sem res zaposlena. Nee...Nisem doživela vse nebeškega razsvetljenja. Bolj mini  trenutek resnice. Cel dan sem bila v gneči. Služba. Pa maili in telefon, ki kar ni želel utihniti. Po službi fitnes. Iz fitnesa domov, hitro pod tuš in nato na dogovorjeno pijačo. Recimo, da mi je kar dobro uspevalo. Stuširana sem sedela za računalnikom. 20 minut do dogovorjenega zmenka. Če bi me kdo lahko videl, bi se verjetno valjal od smeha. Zavita v nek kvazi primerek kopalnega plašča. Za računalnikom. V levi roki sušilec za lase. Z desno roko pa sem še odgovarjala na maile. Recimo, da bi mi moj delovni model še nekako šel skozi, če mi v tistem ne bi zazvonil telefon. Že zvonjenje me je rahlo znerviralo. Izklopim fen in dvignem. Na drugi strani pa prijateljica, ki kliče če bi danes imela kaj časa, da bi ji pobarvala lase. Jutri naj bi imela razgovor za novo službo in želi biti reprezentativna. Povem ji, da ne bo šlo in da mi je res žal. Odložim in pričnem dalje sušiti lase. V moji glavi pa se oglasi nek tihi glasek, ki je začel mlet: »Nooo pa saj res ne gre skozi. Nisi ji mogla sedaj pomagati. Nimaš časa.«  In njemu se pridruži še eden, ki z malo globljim tonom govori: » Anjuška  ne pomeni ne. Kdaj se boš res naučila reči ne?! In zakaj pri hudiču imaš sedaj malo slabo vest? Kaj je s tabo?!«. Seveda zmaga drugi. Res nisem mogla. Stara Anjuška bi verjetno še ta opravek nekam stišala. Me je pa to spomnila, da je težje reči ne, kot da. 

Preden se obesite na mojo štorijo, se spomnite kolikokrat sami niste rekli ne in ste se nato tepli po glavi? Nikoli? Kaj res? Kaj pa takrat...Ko vas je sodelavka prosila, da še nekaj naredite namesto nje. In ji niste rekli ne, ker se ji seveda niste želeli zameriti. Nato pa ste v petek delali kot bedak in se tolkli po glavi. Ali pa takrat, ko vas je tašča (spet) prepričala v nekaj, kar niste želeli. Vse situacije, ko ste šli nekam čeprav vam ni bilo. Ali pa, ko ste na primer nekomu nekaj posodili in  ste že vnaprej vedeli, da se ne bo izšlo. Kolikokrat so vas otroci zavrteli okrog prsta, ker niste udarili po mizi in rekli ne. Sem sodijo vsi trenutki, ko ste šli preko sebe in to nato jasno in glasno obžalovali. Noooo... Verjamem, da se nam je že vsem zgodilo, da nas je neka prošnja, ki je nismo mogli zavrniti, prisilila, da smo spremenili svoje načrte, žrtvovali svoja načela in delali kaj, česar nismo še nikoli prej, in to samo zato, ker smo kot po navadi sami v kaj privolili.  Na koncu pa smo bili samo jezni nase, na svojo slabost in na tistega, ki je natančno vedel, da prošnje ne bomo odklonili. Poleg tega pa je ostal občutek krivde, ker tega nismo naredili. 

Kar nekaj časa sem rabila (in še zmeraj se učim), da sem razvozlala ali pa vsaj malo bolje razumela problem in globino tega, da včasih ne znam reči ne. Ali pa da vsaj besedice »Ne«, ne  uporabljam (vedno) pravilno. Opazila sem namreč, da gre enim prav dobro gre z jezika. In ob uporabi teh dveh črk, nimajo niti malo slabe vesti ali kakršnih koli pomislekov. Rečejo jasno in glasno NE. Seveda ne bi bila to jaz, če se ne bi želela dokopati do srčike zadeve. In če sklepam po sebi in drugih s(m)o ljudje, ki drugim ne znajo odreči usluge, po navadi pridni, pretirano ustrežljivi in prizadevni. Za vsako ceno skušajo ustreči in ugajati, da bi dobili pohvalo in sprejemanje. Kaj o njih mislijo drugi, je njihova velika skrb. Pri tem velikokrat pozabijo nase in se privedejo do neusmiljenega stanja, ko jih izkoriščajo doma in v službi, ko izgubijo zaupanje vase in končajo popolnoma izčrpani ter izgoreli. Ljudje, ki ne znajo reči ne, navadno sebe in svojo vrednost doživljajo izključno prek drugih. Ustreči drugim zanje pomeni potrditev lastne vrednosti, kajti nezavedno pričakujejo, da bodo na tak način prišli do ljubezni in spoštovanja.

Neeeee...Nisem sama šla čez vse te faze. Čez veliko večino pa. Čez vse trenutke, ko sem bila tako utrujena, da se mi je zdelo, da sem pomagala vsem, le sebi ne. Šla sem čez vse zgodbe, ko sem se počutila razgaljeno, raztrgano in izgorelo. Čez trenutke, ko sem potrebovala take potrditev, da sem se počutila ljubljeno. Čez vsa razočaranja, ko nisem dobila pričakovanega odziva od drugih in sem bila zato razočarana. Če si ti do nekoga dober, pričakuješ enako, kajne?! Šla sem čez veliko hribčkov. In ovinkov, ki so me konkretno vrgli iz poti. Hmmm... Potem pa prideš do točke NE. Ne iz danes na jutri. Do tja te  pripelje zavedanje, da tako ne gre več. Opaziš da se vrtiš v začaranem krogu. Povsod se na primer začnejo kopičiti  naloge. Več ko človek naredi, več se od njega pričakuje. Bolj ko se trudiš, več delaš. Pohvala pa pride ali ne. Gre za eno veliko prizadevanje, dokazovanje, potrjevanje. Ja... Tako se človek zlepa ali zgrda nauči reči NE. Ko ti je enkrat dovolj. Ko te izkušnje in v najslabšem primeru zdravje pripeljejo do tega, da rečeš ne. Jasno. NE.

Z asertivnim (o.a. beseda  pomeni sintezo odločnosti in empatije) vedenjem se ne rodimo. Postaviti se zase in ohraniti dostojanstvo sogovornika je umetnost, ki se je učimo celo življenje. Jaz sem iskreno zdaj nekje na pol poti. Še zmeraj zakopana v obilico dela. Pa mogoče ne zato, ker ne bi znala reči ne, bolj zato ker sem taka. Rabim tisti »žvunk«. Se pa učim reči ne, ko ne gre. Kadar nekaj ne želim. Ko enostavno nimam časa. Ali pa, ko je to preprosto skregano z mojimi načeli. Naučila sem se razlikovati med zavrnitvijo človeka in zavrnitvijo njegove prošnje. Sedaj bolj poslušam sebe. Svoje telo. Včasih tudi izklopim. Večinoma mi uspeva brez slabe vesti. Vsake toliko se mi še zmeraj vklopi kaka kontrolna lučka. Gre pa na bolje. Da pa zaključim s svojo »sredino štorijo«, ki lepo povzame vse. Kolegica je seveda z lahkoto našla nekoga, ki jo je pobarval. Službe sicer ni dobila. Vse se je dobro izšlo. Ni bila užaljena, da jaz nisem mogla, jaz pa nisem že 105-ič šla preko sebe.  Konec dober, vse dobro. Kaj naj rečem...Dve črki...NE. Jasno in glasno. 

Foto: via Pinterest 

Vse...ali nič

Poslušala sem jo in si nisem si mogla izbiti iz glave misli, da skuša biti močna. Zame. Zase. Ne pokazati čustev in tega, da se je že zdavnaj zrušila. Če bi to izrekla bi pomenilo, da je res. Poslušala sem jo. In se trudila ne eksplodirati. Njena bolečina se je v meni mešala z jezo. Besede so se sestavljale. Druga za drugo so odmevale v meni in me spominjale nase pred dobrim letom. Spomnila sem se, kako sem bila sama na tleh. Nemočna in ranjena. Spomini so kljuvali. Njene besede so bile malo moje. Samo glas je bil drug. Tako hudo mi je bilo, ko je pripovedovala. 101 razlaga in izgovor zakaj ne gre. Tudi jaz sem slišala vse. Pomislila sem, da bi ji tako rada odvzela to bolečino. Pa vem, da ne gre. Pripovedovala je naprej. Vzdih in zaskrbljen izdih. Zadrževala sem se, da ne bi pametovala in dajala praznih besed. Svojo pripoved je zaključila z stavkom, da je sama kriva. Da se je preveč veselila. In da drugič, ko ji bo nekaj obljubil bo počakala in ne dovolila, da v njej vzbrsti upanje. Tako me je zapekel ta stavek. Kolikokrat sem nekoč sama pomislila na to?!

Ljubezen. Hmmmm...Nekje davno nazaj sem nehala verjeti v epsko ljubezen o gospodu Popolnem. Ljubezen zame ni med in mleko in obljuba sijoče prihodnosti. Prav tako ni rešitev za osebnostne krize in velike čustvene primanjkljaje  Ljubezen je podelitev dveh, ki si želite skupaj na pot. Temelji na medosebnem odnosu, ki se postopoma gradi in poglablja ter raste v vedno večjem medsebojnem zaupanju. Ohranja in gradi se vsak dan z drobnimi izrazi pozornosti, s katerimi dragi osebi izkazujemo poseben položaj, ki ga ima v našem življenju. Seveda na zdravem temelju sožitja in poštenega odnosa. Ljubiti pomeni sanjati z odprtimi očmi. In nekaj najlepšega je topel občutek, ki se ti razlije po trebuhu ko se veseliš. Pričakuješ. Zaupanje in varnost. Zanesljivost. Ljubezen je darilo, ki ga svobodno podarimo. In pri tem ni nobenega pritiska, ni manipulacije, ni lakomnosti in ni prikritega motiva. In če sem se kaj naučila je, da ko smo prepričani v nekaj smo zmožni premikati gore. Ljubezen nam, da neko »Samsonsko« nadnaravno  moč. Ne obstaja klasično pojmovanje časa. Utrujenosti. Vse se da.  Če se seveda hoče. To me je naučil nekdo, ki mi je pokazal, da je vse mogoče. Da kdor hoče, bo našel način. Kdor pa ne, pa bo našel pameten izgovor. In zato mi je tako hudo, ko poslušam 1000001 opravičilo, zakaj ne. Kako čas ni pravi. Pa on ni pripravljen. Potem pa je tukaj še kopica t.i. ovir, ki naj bi stale na njuni poti. Vsa čustvena prtljaga in ostale bedarije. 

Dobro leto( in še malo nazaj) nazaj bi verjetno tudi jaz  rekla nekaj podobnega kot ona. Verjela in poslušala še en nov izgovor, ki je iz enega koraka naprej, naredil dva nazaj. Dovolila, da se še enkrat zlažem sama sebi. Se delala, da sem bolj močna kot sem. Dovolila, da greva neko srednjo pot. Ne skupaj. Ne narazen. Ne naprej in ne prav nazaj. Takrat me je ona poslušala in stala ob strani. Bila močna za obe. Slišala sem vse kar mi je govorila. Samo srce ni hotelo razumeti. Srce se je moralo samo sestaviti in spoznati, da je preveč dragoceno, da bi se dajalo po delcih. Spomniti sem se morala, da sem punca za oženit. Iskrena. Dobra. Poštena. Preprosta. Da imam preveč za dati, da bi dajala to nekomu, ki ni tega vreden. Da si želim vse ali nič. In si zaslužim samo najboljše in da na manj ne pristanem. In  ko sem 1x spet to videla so se mi vse zgodbe in veliki izgovori ter razlogi zdeli zmeraj manjši.  Na koncu so se razblinili v velik nič. In z njimi on. In vse kar lahko jaz danes naredim, da jo poslušam. Stojim ob strani. Čeprav me ima resno, da bi vzela nek velik kol in ga z njim natreskala. Pa ne morem. Kot ne morem odvzeti njene bolečine. Se odločiti namesto nje. Niti izmiti njenih solz.  Moja zgodba me lahko samo spomni, da vse v življenju rabi svoj čas. In da je v ljubezni res vedno samo...Vse ali nič. 

Foto: Anjuška I. & Tim

FakOff nalepka ©

Ljudje smo različni. To je 1 x 1. Medtem, ko nekaterim hitro zavre in vrže pokrov dol, pri meni traja. Zato lahko krivim svojo vero v ultimativno dobro v vsakem človeku. Velikansko sprejemanje in dajanje druge priložnosti (berite in še tretje, četrte,..). Ali pa lahko vse skupaj zgolj pripišem nekemu mazohističnemu mini mučenju. Jaz vztrajam. In vztrajam. Pustim. Čakam.  Potem pa mi na neki točki, ki je običajno točka brez povratka, enostavno preklopi. Osebek, ki je vzrok premlevanja, na tisti točki dobi t.i. »FakOff nalepko«. Obliž, ki je opisu in lastnostih, najbližji veliki tetovaži sredi čela. Tako vidni in opazni, da jo je praktično nemogoče zgrešiti, kaj šele odstraniti. Barva je tako super kulska, da se celo sveti v temi
.
Mislim, da sem prvo uradno »FakOff nalepko«  prilepila nekomu, ko enostavno nisem mogla lepše povedati, kaj si mislim o vsej stvari. Najin scenarij je šel nekaj v tem smislu. Sicer precej nenavadno, se spoznata dva. Recimo, da z podobnimi interesi. Dobro se razumeta. In ko se stvari pričnejo postavljati na svoje mesto in situacija jasno izrisovati, sledi velik pogovor.  Kaj pa midva? Kaj se greva? Kam vodi to? V žaru pogovora, osebek 1 reče osebku 2, da je trenutno v taki situaciji, da zaradi službe in začrtane poslovne poti, ne more sprejemati prevelikih kompromisov. Osebek 2, da jasno vedeti osebku 1, da potem takem ne bo šlo naprej, saj si slednji ne želi zgolj nekega odnosa »prijatelja z bonitetami«. Osebek 1 zagotovi, da v njunem primeru ne gre (zgolj) zato. In nato se osebek 1 sploh ne javi več. Osebek 1 v tem trenutku (še) ni dobil slavne »FakOff nalepke«. Čeprav bi jo upravičeno lahko. Nalepko si je prislužil čez nekaj mesecev, ko se je galantno pojavil v življenju osebka 2. Slednjega je povabil na kavo. Osebek se je odzval iz čiste radovednosti in mogoče majhnega občudovanja samozavesti osebka 1. Moraš imeti jajca, da povabiš osebek 2, na kavo po vsem tem, ko jasno veš da se ti lahko zgodi, da te slednji kastrira. Kratko malo  osebek 2 je želel slišati kaj ima osebek 1 povedati. Le ta je svoj govor začel nekaj v smislu  da je pa on sedaj dosegel svoj poslovni vrh. V dokaz je ponujal izpis bonitetne ocene njegovega podjetja. Pustimo ob strani, da mu je osebek 2 že takrat želel odtrgati glavo. FakOff nalepko si je pridobil, ko je vztrajno zatrjeval, kako naj osebek 2 dobro premisli. Saj je on  zelo dobra naložba. In če bo osebek 2 pameten, bo v njem prepoznal inteligentni parat. In da je vse skupaj zelo podobno situaciji prodaje Telekoma (o.a. uporabljena je bila dejansko ta primerjava). Potrebno je vedeti, kdaj so delnice na vrhuncu in cena najvišja, ker drugače se ti zgodi, da prodaš pod ceno. Blizu nalepke je bil, ko je osebek 1 vztrajno uporabljal dvojino. In midva to, midva ono in bil 1000%, da mu bo osebek padel v naročje. Ker si je on tako zamislil in so mu do sedaj stvari šle precej premočrtno. Nop. Ne bo šlo... FakOff nalepko je osebek dobil, ko si dejansko ni dal dopovedati, da iz te moke ne bo kruha. In, da je on  zamudil najvišjo vrednost. Nalepka je priletela tako trdno in jasno, da  mu je zalepila tudi usta. Če pomislim jo je še lepo odnesel. Lahko bi naredila punčko iz njega.

Za FakOff nalepko so situacije, ko vam nekdo prodaja poceni izgovore v smislu: Oprosti tako gnečo imam, da niti do telefona nisem prišel. V službi pa uspe objaviti 234 novih FB statusov. Ali pa vse tiste situacije, ko je nekdo po telefonu ali kakem socialnem omrežju glasen in neverjetno pogumen. Daje tak občutek, da je najmanj Casanova in da imaš ti mala čisto srečo, da ga ni sedaj tukaj, ker bi te najmanj... Potem pa v živo odpove. Ali se sploh ne pojavi. Na kratko, pes, ki laja,... Za nalepko so tudi vsi izgovori v smislu sem trenutno v iskanju samega sebe, kar zgleda tako, da se osebek nato sprehaja z vročo osebno terapevtko.  Za nalepko je prav gotovo vso nategovanje časa in zatrjevanje, da se bo nekaj spremenilo, a sedaj je trenutno toliko faktorjev, ki preprečujejo to. Potem so tukaj vse situacije, ko je prisotna velika neiskrenost, manipulacija, emocionalna zloraba, nedoraslo obnašanje. Majhne, bele laži, ki se kopičijo in kopičijo, obljube (drugih in tistih, sami sebi), ki nikoli ne postanejo resničnost, ipd. Težko je pravzaprav opredeliti kaj vse zajema »FakOff nalepka«. Ta  je tako osebno obarvana, da lahko povsem variira. V glavnem gre za vse točke, ko vam enostavno srce, um in še neka višja sila (in ostala polovica  vesolja) govori: Daj no, kaj res?! Kako dolgo še? Zresni se. Ni vredno! In potem se zgodi. V vas naredi klik. In roka sama poseže po nalepki. Bummm in treeeesk. Pripopate jo na glavo nekoga oz.nečesa.

Hmmmm... Vsak imam svoj prag tolerance, ki mu določa kako dolgo, oziroma do katere meje bo prenašal zadeve. Ali po domače, kdaj se bo pričel dreti, živčkat, nekomu jasno rekel ne! In ga postavil na realna tla. Nalepke gor ali dol. Ne rabite nekomu reči, da ima FakOff nalepko. Lastnik le te, jo začuti podobno kot uboga krava, pečat po ožigosanju. In vi veste, da je to to.  Točka brez povratka. No....Mogoče se lahko popravi oziroma malce izmije nalepko. Samo presneto težko. Močno priporočam,da se izognete situacijam, ki bi vas pripeljale do lastništva FakOff nalepke.

P.s. In če se sedaj ob branju teh stavkov sprašujete ali imate FakOff nalepko, jo najverjetneje imate. Že veste zakaj :)

__________________________________________________________

*FakOff nalepka -e ž (ẹ̑) nalepka, etiketa, čustvena tetovaža, opis za posebne situacije, ki izražajo močno negacijo situacije, dejanja ali osebka, ki nalepko prejema. 

Kako preživeti krizo v treh korakih ?!

Da je v zraku res čutiti krizo, mi je postalo jasno oni dan, ko sem se po celodnevnem delu na sejmu v Celovcu, sestradana usedla na sendvič v en mali lokal. Prijazen prodajalec/šef/lastnik/vljuden Turk mi je prav očetovsko prijazno, naredil tak Vegi/ekstra zelenjavni/vseNoterMix sendvič. In jaz ne bi bila jaz, če se ne bi konkretno začvekala. O tem in onem. V žaru pogovora, me stric Turk povsem resno pogleda in vpraša: » Ti, kaj pa je s tem vašim J.J-em?  Kaj on je resen? Mislim, kam vse to vodi?« Ogorčen se je obrnil k enemu gostu, ki je mirno žvekal svoj kebap, in mu (boljše, kot bi mu jaz) v pičlih 6 minutah razložil stanje naše male državice. Sama nisem vedela ali naj bom ponosna, da tudi drugod poznajo dogajanje pri nas ali naj se skrijem pod mizo.

Recesija grobo pomeni  nazadovanje, oziroma upadanje gospodarske dejavnosti. Z vseh strani nam šepetajo, da je razlogov za krizo več. Vsi imajo pa skupen vzrok. Kapital. Ali po domače: Malo denarja, malo muzike. Ali tako kot pri Monopoliju. Tam se kupuje, najema, prodaja. Ko nimaš več denarja, si ga sposodiš v banki. Še malo, še malo več, največ …, Preko svojih sposobnosti. Potem začneš prodajati parcele. Če so na njih tovarne z delavci, prodaš ali enostavno zapreš tudi njih. Preden jih zapreš, si v imenu recesije izplačaš visoko nagrado. Kaj se zgodi z malimi pajacki, nikogar ne zanima. Ostanejo tam in so izgubljeni. Bodo že. Kriza je smešna gospa. Je stanje visoke kaotičnosti in negotovosti. In sedaj razmere zbujajo strah in prepričanje, da se je vse šele začelo in se zagotovo ne bo dobro končalo. Poznam cel kup ljudi, ki obupano čakajo  na boljše čase. Jamrajo in negodujejo nad sistemom. Državo. Pomanjkanje služb. In magično rešitev, ki jo bo prinesla nova vlada. Jaaaa...In potem bo svizec zavil čokolado. Ali to počnejo veverice? Kakorkoli. Da človek preživi krizo mora osvojiti 3 stvari. Svaštarjenje. Distanco do določenih novic. In nalezljiv optimizem. 

1.) Svaštarjenje, še sama ne vem kje točno sem pobrala ta izraz. Najverjetneje med zlaganjem in predalčkanjem svojega delovnega opusa.  Pomeni pa vse. Tuttifrutti in še tisto nekaj malega za povrhu. Na primer, kako opisati delovne izkušnje nekoga, recimo na primer ene Anjuške. Vsaka podobnost z avtorico je povsem namerna in očitna. Naš osebek je v svoji karieri že: kelnaril, delal kot čistilka, stregel v italijanski restavraciji, bil akviziter, varuška, animatorka, prevajalka, promotorka, prodajalka oblek, čevljev, tržnica, inštruktorica, delal v biroju, pisal članke, uff...pa še verjetno smo kaj pozabili. Torej. Na črto lahko napišete. Osebek je do sedaj Svaštaril. Kar pomeni, da mu tudi v t.i. kriznem času ne bo problem poprijeti za kakršno koli delo. Ali... Predstavljajte si, da bi naš osebek ne bi bil takšen. Potem bi lahko doma čakal, da se zanj v enem biroju sprosti dobro plačano delovno mesto, ki mu bo omogočalo dostojno preživetje in razvijanje kreativnosti. Do tedaj pa bo naš subjekt živel od vode in ljubezni. Velika prednost uporabnikov t.i. metode Svaštarjenja je ta, da so njeni uporabniki že navajeni na manj medene čase in so pogosti doživljali krize. In je zanje še ena »velika«kriza zgolj prehodno obdobje. Toplo vam polagam na srce, da za osvojitev tehnike Svaštarjenje ne potrebujete posebnega predznanja. Pač pa veliko mero »delodiša«.

2.) Še ena prav tako preverjena, domača metoda, ki se je razvila v Anjuškini kuhinji je selektivno spremljanje novic. Kar ne pomeni, da vsakič, ko zaslišim poročila izklopim radijo ali tečem ugasniti TV. Preprosto ne kradem sebi živcev z iskanjem in vpijanjem slabih novic in ne pristajam na strašenje in pumpanje z negativo. In verjemite, da sem tako ali drugače na tekočem. Prav prijetno je, ko ne prebereš vsak dan: vse je slabo, plače padajo, kriza je vsak dan večja, politiki nimajo srca, bencin bo kmalu vreden več kot zlato... In predvsem ne nasedaš vsem teorijam zarote. Ali, če še bolj poenostavim. Tankat bom tako ali drugače mogla. Tudi delat bo treba. Če se Janša premalo smeji in Pahor preveč, spet meni dolgoročno ne pomaga prav veliko. In če že danes  ne spim, ker so mi   povedali, da je v zraku velika »pizdarija« si nisem naredila ravno velike usluge, kajne?!

3.) Zadnje in skorajda naj pomembnejše v času krize: NE PANIČARITE. Se spomnite kolikokrat se vam je kot otroku zdelo, da bo konec sveta? Pa ga ni bilo? No tudi sedaj ga ne bo. Se bo že obrnilo. Ker se mora. Mogoče ne znam boljše razložiti. Je treba biti optimist. Slednje pa je znanstveno dokazano. Mogoče vas kriza, kot kriza ne bo spravila na oni svet. Lahko pa vas negativnost. Zato se nasmejte. Bojda optimisti živijo dlje. Mogoče nam uspe živeti tako dolgo, da se bomo na koncu smejali vsemu temu. Življenje na dolgi rok poskrbi, da dobro zmaga. Vedno.

Kakorkoli. Oprostite sedaj  izrazu. Jebat ga... Mogoče si jutri ne bomo mogli zgraditi vile s 4 wc-ji, ki jih še ob tako frekventnih obiskih stranišča, itak ne potrebujemo. Namesto 3-eh avtov bomo imeli enega. Narava nam bo hvaležna. Pa še sosed bo lažje spal. Ne bodo Kanarski, si bomo pa končno pogledali tisti hrib, ki je tam že od nekdaj. Pa še zanj  ni bilo časa in motivacije. Pa bomo tam najverjetneje odkrili, da je povsod lepo, doma pa najlepše. Morda bomo manj delali in se več pogovarjali. Poskusili prihraniti pri elektriki in otroke nagnali ven. V gozd. Park. Se več pogovarjali. Pričeli kupovati tisto kar res potrebujemo. Postali odločni. Večkrat rekli ne. Namesto Europarka večkrat obiskali prijatelje in sorodnike. Hmmm.... Morda pa se tale Teta Recesija izkaže za nekaj dobrega. In nam bo prevetrila naše delovne navade. Pod vprašaj postavila deloholičnost. Na novo definirala prevzemanje odgovornosti. Morda nas bo naučila, da moramo biti najboljši v tem kar delamo, ne glede na to kaj delamo. Da je pomembno, da delamo z vzorom, z jasnim ciljem za jutri. In predvsem, da ne čakamo z življenjem in živetjem slednjega do konca krize. Sem vam že rekla, da bo vse dobro? Ali kot je rekel Frankl: »Na koncu bo vse dobro. Če ni dobro, potem še ni konec.«

Foto: Oleksandr Gnat Hnatenko

Status: V resnem razmerju

Ste že kdaj poskušali komu pojasniti, da ste srečni? Ne trenutno zadovoljni ali tako hipno, ekstatično, navdušeno veseli. Zares srečni. Tiste vrste srečni, ko v sebi čutite toplo rumeno sonce, ki greje vsak košček. Še tista razbolela, stara rebra. Občutek, ki se sam oplaja in zraste v vas. Ne kot slučaj, ampak bolj kot nagrada za delo na samem sebi. Torej srečno Srečni. Zmeraj, ko komu rečem, da mi gre dobro, dobim precej podoben odziv. Najprej me osebek pogleda in analitično skuša oceniti moje stanje. Iz besed in tona glasu razbira kakršnekoli zametke cinizma. Neuspešno. Nato se mu obrv narahlo privzdigne. Najprej ena, nato druga in na obrazu se zariše rahlo začudenje, ki mu sledi vprašanje: Kako to misliš srečna? Tako zares? V ravnovesju? Zadovoljna? Si prepričana, mi pravijo? Ja, odgovarjam jaz. Dobro mi gre. Po dolgem času se počutim polna. Res živa. Umirjena in z eno besedo JAZ. Moj odgovor jih sicer trenutno utiša, pa vendar slutim, da kot oblak prihaja še nekaj.

Običajno nato dobim ploho izjav v smislu, da res ni dobro biti preveč srečen. Češ, da ljudje rabimo določeno mero ne ravnovesja in takega in drugačnega nihanja. Ne gre jim v račun, da za moje počutje ni kriv kak princ na belem konju. Ali pa kar konjenica njegovih bratrancev. Ljudje s(m)o prav zanimivo psihološko in sociološko obarvani tiči. Ko se nekomu dogaja nekaj slabega, znamo pokazati veliko mero razumevanja in sočustvovanja. Z  dotično osebo znamo prebiti dolge urice v posmrkovanju in iskanju smisla in bistva. Povsem v trdi temi pa se znajdemo, ko nam nekdo reče, da je srečen. 

Ker je moj blog v zadnjem času postal (precej) osebno obarvan nima smisla karkoli olepševati. Povedala bom tako kot gre. V zadnjih dneh na mojih » kavarniških« terapijah poslušam bolj kot ne ene in iste zgodbe, ki variirajo zgolj  v malih podobnostih. Spreminja se spol glavnih junakov, njihov kraj bivanja in tu in tam intenzivnost dogajanja. Zgodba je zmeraj ista. Ona in on. V iskanju sreče. Drug na drugega stavita vse karte. (Ne)zavedajoč se, da imata oba bolj slabo partijo v rokah. Z poker izrazom na obrazu, da se bo že izšlo. Ker se mora. Seveda izgubita oba. Sebe, mir in še tisti mali delček sebe, ki sta ga priigrala v zadnji igri. Ker ne znata drugače igrata dalje. Z drugimi nasprotniki. Iste karte. Pa ne gre. Zdaj bi bila kronska lažnivka, če bi rekla da nisem tudi sama tako igrala. Ker nisem znala drugače. Iskala srečo nekje izven sebe. V njemu. Položila nanj vse. In potem bežala, ko se ni izšlo. 1, 2, 3, x-krat... Ker je nekaj manjkalo. Tisto nekaj. S prstom sem znala pokazati na vse. Samo nase ne. Kako, če pa sem se tako trudila. Naredila vse. V presežkih. Zanj, naju in njegovo družino. Prijatelje. Znance in neznance. Za vse. Samo ZASE ne. In potem je počilo. Precej olepšano lahko rečem, da sem si razbila nos na steni z napisom: Kaj pa ti? Vprašala sem se: Hmm... Če sebe ne poznam, če si ne prisluhnem, če si ne zaupam, če mi ni lepo biti sama s sabo, s kom drugim bom lahko shajala? Buuuum!!!  Tresk je presneto zadonel.

Najprej sem si morala zlizati rane. Oviti nos in pošteno vdihniti. Ko sem se za silo pokrpala pa sem začela popravljati miselno podstrešje. Saj ne, da nisem »razmišljala« in delala na sebi že prej, ampak sem nekako veliko stvari pozabila. Malo sem spala. Nekatere stvari pa preprosto kot, da nisem želela sprocesirati. Preveč globoko so se zarinile pod ves tisti prah, ki sem ga nalagala čez vsa leta. Morala sem samo nehati pritiskati nase in pustiti, da stvari odmevajo v meni. Si prisluhniti. Za kar je bilo potrebno utišati vse tiste glasove, ki so govorili »morala bi, kaj pa zdaj in predvsem tistega, ki je glasno kričal zakaj in kaj pa če.« Potem, ko sem preživela realno soočenje s tem, da so vsi moji odnosi bili predvsem veliko zrcalo MENE same, mi je marsikaj postalo bolj jasno. Počasi sem se začela zlagati nazaj. Kot veliko sestavljanko. Iskala manjkajoče koščke. Tokrat v svoji škatli »puzzlov«. Stik sama s seboj. Niti slučajno še nisem gotova. Tako fino se mi je zdelo, ko mi je zadnjič očim rekel, da sem zrela za psihoterapevta. Saj sem. Zdaj bi lahko vsaj imela konstruktivne debate. Sem se pa pri svoji ½ Abrahama naučila razmišljati o svojih dejanjih in jih analizirati. Razumeti, zakaj sem sprejela take in ne drugačne odločitve. Razvila sem kritičnost do sebe in ne iščem krivcev in nepotrebnih potrditev v okolju. Seveda je pri tem zelo pomembna tudi  samopodoba. Večkrat si rečem, da se imam rada. In, da sem zadovoljna sama sabo. 

Oscar Wilde je nekoč zapisal: »Ljubiti samega sebe pomeni začeti romanco za vse življenje.« Kako prav je imel. Nee ne ne... Ni se mi skisalo. Niti ne mislim, da se bom postarala sama s svojo mačko. Hmmm...Jaz sem v resnem razmerju sama s seboj. In sem zadovoljna. To, da pa sem zadovoljna pa ne pomeni, da si ne želim rasti. Nasprotno, verjamem da bom s trdnim delom na SEBI izboljšala svoje pomankljivosti in pokukala še v tiste ne pometene kotičke. Hvaležna sem, da sem si sposobna na tej poti odpuščati spodrsljaje in napake. Sprejeti sebe, svoje iskrene želje, svoje iskrene strahove, svoje šibkosti, svoje moči. In na tem potovanju sama k sebi imam vrhunsko družbo- SEBE. Vse ostalo... Hmm... Ostaja opcijsko :)