Sanjačev ni mogoče ukloniti

Škripanje starih koles in zavora na zaledeneli progi.

Neskončne poti.

Iskanje zadnje postaje.

Postan sendvič in prekisle kumarice.

Pozabljene sanje.

Igral je namišljeno vižo.

Tistim malim ljudem.

Vsem, ki so prodali pet minut svojega časa.

Nehvaležnežem in barabam.

Propadlim upom.

Preigraval je tisto pesem.

Niti sam ni več točno vedel.

Kdaj so se  misli v pesem zlile?

Od kod je prišel refren?

Melodija nova in stari verzi.

Je tiho zazvenela.

Najprej bojazljivo.

Nesigurna in mirna.

Kot postarana dama v novi obleki.

S plastičnimi uhani.

Bila je boljša kot prej.

Rdeči cvet na pogorelem polju.

Tisti hladen veter.

In tišina neizrečenih stvari.

Tiho igra srce na zarjavele strune.

Foto: Courtney Shreves

Prvikrat

Prvikrat

Priznam. Navdušena sem nad Pavčkom. Krasno ubesedi čustva in jih izpovedno prelije v pesmi. Ob vsem tem, pa jim doda še malo čarovnije in otroške nagajivosti. Danes me je prevzela njegova Prvikrat…ker je toliko stvari v življenju na nek način prvič. Prvič se enkrat zaljubimo, gremo v šolo,službo, … se potolčemo, pokrpamo, izgubimo, zrastemo, pademo…prvič in vedno znova poskušamo v življenju.  To je ves čar tega popotovanja. Poskušati znova in znova. Dokler nam ne uspe. In morda je res drugič, tretjič, miljontič.. je na nek način zmeraj prvič, ker smo takrat tudi mi drugačni, novi, boljši in večji.  Želim si, da bi vsi znali ob tem ohraniti smel pogled in vero, da bo šlo. Pa če ne ravno prvič, pa gotovo drugič. In ne bo zaradi tega nič manj magično. Ahhhh….Ljudem bi želela podariti več topline v očeh in več ljubezni v srcu. Prvič in vedno znova. Začenjam z velikim nasmehom. Prav sedajle.

Prvikrat, Tone Pavček

Enkrat je vse prvikrat
kakor v prvem razredu:
prvi otok, prva obala,
prva skala, prva korala,
prva riba, prvo drevo, prvi vrt
in iz ozadja
prva ladja
polna čudnega sadja
samoglasnikov in soglasnikov
črk in črt.

Enkrat je vse prvikrat.
Prva risba, prva naloga
in pod njo sonce
kot prva žoga.

Samo enkrat je prvikrat:
prva omama,
prva rana,
na belem listu prvi znak,
prvo čudo
in prvo hudo.
Vse drugo
je
drugo.

Kaj pa ti?!

Jaz. Preveč delam in premalo spim. Nekako tudi preveč razmišljam in se premalokrat prepustim. Kar je včasih, kar kontradiktorno moji impulzivni naravi. Zadnje dneve, bi se kar v rit brcnila, ker se zalotim, da že doooolgo, ampak res dolgo nisem počela tega kar res rada počnem. Se zleknila v fotelj in  brala. Brala. In odplavala. Pa novega Coelhota imam doma,, tako da je to skoraj pregrešno. Plan se je poboljšati. Enkrat :) Zdaj, ko sem to javno obelodanila sem že korak bližje :))

Običajno tukaj ne objavljam pesmi, a mi je ta preprosto tako simpatična, da si zasluži še posebno mesto. Izpovedna, pisana…prav anjuškasto zmedeno lepa. Vse pove. Da nikoli nismo prav zares sami. Zmeraj kdo zre v isto nebo, se sprašuje podobne stvari, išče iste stare, izpete odgovore na vprašanja, ki so tukaj odkar obstaja človek. V teži samotnih dni je včasih zelo težko verjeti v pravljice s srečnim koncem. Vse je eno večno iskanje sreče in tistega nekaj…ki pa običajno niti ni tako daleč. Je prav tam za vogalom. Čaka…Tiho…Potrpežljivo, da se nehamo ukvarjati z nepomembnimi stvarmi in se prepustimo...kaj pa ti?!

Silvestrovo vol.1

Tik tak… čas beži. In kar naenkrat bo leto naokoli. In jaz seveda…klasično povsem brez velikih načrtov za Silvestrovo. Nekako celo vidim scenarij, kako se na kavču zvijem v edinem primerku trenerke, ki jo premorem ( in neee to ni nobena politična izjava) in gledam nek brezvezen in skrajno posiljen Silvestrski program. Z vročo kavo v velikanski šalčki in vonjem po štrudlu. Sprašujem se če se, da naročiti nekoga, da ti ga speče in dostavi?! Ne bi bilo idilično, da bi lahko prišla ena stara mama, s velikim rožastim  predpasnikom in mi ga spekla. Potem pa bi nama skuhala domači lipov čaj in bi si podelili eno ali dve življenjski modrosti. Aaaa sanjarjenje...

Letos imam neke ekstremne novoletne želje in načrte. In so tako pisani, da še mene nasmejijo:  ( in pazi to…Anjuška tudi BO to naredila … )

-rada bi se naučila voziti traktor ( vsaka razlaga je odveč)

-imela svoj vrt ( čisto pravi…z zelenjavo in zelišči,..)

-posadila drevo ( ali tri,..)

-pretekla čisto pravi maraton ( brez heca)

-kooončno naredila to mojo otroško knjigo ( …)

-si kupila bormašino ( ker, bi jo pač rada imela. Pika)

Zadnjič sem dobila zelo dober kompliment, od enega fejst fanta. Mi je rekel: » Anjuška saj ne vem, kako te naj opišem. Ti si malo levo in malo nekaj desno. Čisto simpatično bitje. Vmes pa tornado.« Se ne bi mogla bolj strinjat. 

Torej Silvestrovo…Seveda bom potem zbrcala svojo rit in se spravila nekam. In vem, da bo super. Si bomo naredili tako, da bo….Ekole. Najprej pa pospraviti stvari.  Stanovanje. Svoje miselno podstrešje. Stran metat vso odvečno kramo, ki se je nabrala in tako ali tako ni dobra po feng šuju in vseh novodobnih guru zapovedih…in ker tako paše spravljati stvari v red. Vmes pa bom na glas navijala glasbo. Pa cel kuuup keksov bom pojedla zraven. Tistih domačih, ki sem jih dobila. Jahhh letos nisem nič pekla. Nisem imela časa. Čas?! Jap…tudi ta je na mojem spisku z naslovom:»Spravi v red.«  

Na koncu bom pa tako ali tako  ugotovila, da mi dejansko mora  samo en težek cigel na glavo pasti. Potem bo pa vse šlo. Mogoče ga mi Dedek Mraz prinese. 

Foto: Anjuška I.

Ena Božična...

No…November…Jahh nekako ni bil moj mesec. Moja glava. Že tako, ena avtocesta hitrih misli, emocionalnih nihanj in čustvenih izbruhov, resnično vrednih Hollywoodske maline, so bili potencirani. To nekako izgleda tako kot, da se v moji bučki podijo vprašaji, ki jih kot strogi policisti zasledujejo klicaji. Nekje za vogalom pa kot v črno belem filmu čakajo in prežijo alineje. V starem dežnem plašču, s cigareto se skrivajo za časopisom…in čakajo…ni tu milosti…

Ja saj vem…spet sem delala neko notranjo inventuro. Premlevala. Razmišljala. Lagala bi, če bi zmogla takrat pisat neke vesele zgodbice. Včasih pač ne gre. Pa to ne pomeni, da takrat jočem doma in čakam na sonce. Ne…nekako tudi jaz ( večni optimist, ki se ne da zlepa) rabim take dneve. In takrat ne morem drugače kot, da to sprejmem. Ponotranjim. In grem naprej.

In potem mine dan, teden…opppa in je kar naenkrat sredina decembra. Mene pa kar ne daje neko velikansko vzdušje. Moram malo popljuvati in reči, da mi je vsako leto bolj grozno to evforično hitenje. Saj ne vem …mogoče temu botruje zavedanje, kaj je res pomembno. Morda je samo krivo dejstvo, da nas že od sredine oktobra posiljujejo z Božičnimi jingli…in se jih najem še preden sem dejansko lačna.

Letos ne bom razmišljala o zaobljubah…kaj bi če bi…začela jih bom kar izpolnjevati. Sproti. Brez pardona. Prevečkrat se vrtimo v tem krogu: »…ko bo to…takrat bom pa jaz…«. Korak po korak. Mogoče bodo to majhne stvari, pa vendar. Žiga me je enkrat vrhunsko opisal, je rekel: »Veš Anjuška, ti res nisi tip punce, ki doma sedi križem rok in čaka, ti poskrbiš, da se stvari zgodijo in premaknejo.«. Bo že držalo. Tako . To je že moj prvi korak. Večkrat uživati. Biti tukaj. Se zavedati trenutkov takrat, ko se zgodijo in ne kasneje smrkati za njimi…ko jih že več ni. Trenutno sem srečna. Res iskreno. Dobro je to reči na glas. In ne …ni me strah od kod bo priletel nek udarec. In ne…res ne razumem zakaj se ljudje tako bojimo to ubesediti in lažje delimo žalost. No…ampak o tem drugič.

Moja tiha Božična želja je, da vsak odkrije v sebi tisto malo lučko. Veliko sonce, ki se skriva v nas in ima magične razsežnosti. Da bi znali pogreti premražene srčke. Zmožni podariti nasmeh. Toplo roko. In velikoooo objemov. Vsak dan. Ne samo ob praznikih. Želim si, da bi znali biti dobri. Predvsem pa da bi našli mir in odkrili, da se najpomembnejših stvari ne rabi kupiti. Imamo jih že v sebi.

Vse dobro ♥

Foto: Anjuska I.

V duši pa ivje

V škatlah sem pustila krpanke.

Neštetokrat zašite rane.

Vsakič majhen košček.

Gumbe in pižame.

Dolge nitke.

So se stvari izgubile.

Tam nekje na  poti.

V tisočih kovčkih.

V vseh novih začetkih.

Med tukaj in tam.

Sedim in prisluškujem.

Tiha je praznina.

Stara zgodba sili na plan.

Ji manjka širina.

Ščepec tebe.

Med smehom in bolečino.

Zmeraj ista pesem.

V prevodu zveni tako neiskreno.

Kratek zdrs in počena srca.

Iščem tišino.

Ostal je samo prazen lonec.

Klobčič želja.

In pisan kamen.

V duši se dela ivje.

Čaka toplo sonce…

Foto: Anjuška I.

Davki in smrt

Povej mi. Ja ti! Odgovori na to vprašanje. Koliko ultimatov potrebuje človek? Koliko prelomljenih obljub? Koliko vstran vrženih sklepov in začetkov? Kolikokrat lahko pretentaš sam sebe, preden si nehaš verjeti? Koliko je potrebno, da dosežeš mejo? Ja odgovori mi. Ti. Ja…kdo pa?! Bedak. Sama sva. Jaz in moj odsev. Pizda. Še v ogledalu si lažem.

Danes je zadnjič. Zaključek mora biti pompozen. Nocoj si še privoščim Vem, da se moram odmakniti od tega. Zmorem to. Pa kaj je to takega nehati. Vse je v volji.  Cel dan se tiho pripravljam. Kaj naj kupim? S čem si bom danes privezal dušo? Če je zadnjič, bo vino nekako premalo imenitno. Ne. Nocoj se bova pozabavala. Ti in jaz. Moj rabelj. Nocoj kupiva kaj močnejšega. Naj žganje preseka to mrtvilo.

Prvi požirek. Prija. Ko bi se le lahko brzdal in počasneje pil. Nekako ne znam več tako piti, da bi lahko v požirkih in okusu užival. Vedno bolj postaja to eno samo sinhrono goltanje in navada. Potrudim se in obrzdam svojo silo. Bojim se kaj bo, ko bo zmanjkalo. Bo želja močnejša od mene?! Bom zmogel reči dovolj pravi čas? Na plan že prihaja on. Demonček moj. Stari prijatelj osamljenih. Njemu ni dovolj. Počasi me prevzema in tolaži. Oh kako sladke so tvoje besede prijatelj dragi. Danes ti vse verjamem,…da zaslužim si še ta požirek. Jutri bova nehala. Danes ti kupim vse. Verjamem,da lahko kadarkoli preneham. Pustim se ti speljati v plet obljub in ne vidim tvoje mreže. Lažem. Kako lahko je lagati samemu sebi. Ne želim videti mreže, v katero me ovijaš. Ne želim ti priznati tihe premoči. Še enkrat si pljunem v obraz in natočim do roba. Kaj mi pa preostane drugega. Grobo me praskaš po vratu. Začutim zategovanje vozla.

Ura je tri zjutraj. Kateri bedak je pustil luč prižgano. Belina straniščne kopalnice spominja na bolnico. Sovražim bolnice. Cel svet pleše. Vonj po urinu in padlih nevestah se mi ostro zažira v nosnice in draži prepoln želodec. Zvok ventilatorja me opominja, da sem še tukaj. Lučke utripajo kot božično drevo. Je lahko še večja ironija. Božič in novo življenje. Jaz bi se v tem trenutku najraje pogreznil vase in za zmeraj zaspal. Prisilim se,da ostanem na nogah. Še par trenutkov naj me nosi. Bog daj mi še toliko moči preden mi vzameš vse in potisneš v hladno resničnost. Dekleta prodajajo ljubezen, ki se jo kupi za mali denar. Nasmehe in hladna naročja. Ne. Danes želim ostati sam.

Prešine me bolna misel. Edini gotovi stvari v življenju sta davki in smrt. Prvim se ne moreš izogniti, drugi pa ne ubežati. Na koncu te zmeraj postavita pred zid. Moje moraliziranje prekine prvi sunek slabosti. Šibkih nog se zvlečem do školjke. V sekundi se počutim kot največji izmeček. Sprašujem se kako dolgo bo trajalo danes. Koliko časa bom rabil, da se sestavim. Obtožbe padajo name kot udarci. Počutim se kot boksarska vreča za lastno vest. Bruham in si pritrjujem, da je danes zadnjič. Moram končati to morijo. Moj bog, mi odzvanja v glavi, kdaj sem padel tako nizko? Kdaj sem postal plehka žival, ki hira za te trenutke? Kam sem šel? Moralni maček nastopi že pred jutrišnjim tigrom. V glavi mi odzvanja. Danes si želim samo zaspati.

Zbudi me sonce, ki buta v obraz. Posledice včerajšnje noči so vidne povsod. Soba spominja na ostanke cunamija. Poslednji preživeli javite se na krovu! Cunje ležijo razmetane po sobi. Vonj ne laže. Pot in alkohol. Je lahko še kaj bolj ogabnega?! Premišljujem ali se naj zvlečem pod tuš ali si naj dovolim še pol ure obžalovanja in smiljenja samemu sebi. Izberem slednje. Ne upam se pogledati v ogledalo. Nekako vem kaj bom zagledal. Sebe in tebe. Tebe, ki me gledaš izza hrbta. Na obraz mi rišeš maroge in se hinavsko smeješ. Veš,da si spet dobil eno bitko. Slišim tvoj smeh in rezek zvok verige, s katero me vežeš. Pa ne več dolgo. Pripravljam se, da ti vrnem udarec. Da te zabodem pod tvoja pokvarjena rebra. Enkrat te bom za vedno utišal. In takrat se boš spremenil v prah in tiho bo spala moja duša. Presneti demon. Visok je tvoj davek. Sprašujem se, če nisi ti v resnici smrt?! Enkrat…slišiš prijatelj dragi. Enkrat bova končala to sranje. V velikem slogu. Tako kot sva pričela. Zdaj…zdaj pa moram ustaviti to prekleto zvonjenje v glavi.

Povej mi

Povej, kdo bo pazil nate, ko mene več ne bo?

Kdo te bo nežno pokril?

Zašepetal lahko noč?

Delil s teboj skrite sanje?

Gradil nove začetke?

Še mesto tiho spi.

Le vrane se zbirajo na stari njivi.

Meglice kot prvi sneg.

Puhaste in fine.

Padajo na utrujeno zemljo.

V zraku diši po zimi.

Objema me hlad.

So misli drugje.

Utrujeno je moje srce.

Veš, tanka je meja med jezo in bolečino.

Povej, kdo bo zate tu, ko bom jaz daleč proč.

Boš šel od začetka?

Tako kot zmeraj.

Listaš ljudi kot knjige.

Slabe izdaje gredo na police.

Arhivi se šibijo pod težo prahu.

Ti boš znal sam.

Tako kot zmeraj.

Povej, je kdaj osamljen ta tvoj svet?

Zima je tu.

Jaz sem že davno daleč proč.

Foto: Devon Puckett