Ste kot otrok imeli, kako plišasto živalco? Medveda, mačka,
slončka ali dinozavra? Plišeka torej. Mehko, ljubko stvarco, na katero vas je
vezela sentimentalna nota? Jaz moram iskreno priznati, da se ne spomnim, da bi
imela neko hudo omiljeno igračko. Ali, da bi vsaj katera izmed njih preživela
mojo hiper plat narave. Se pa dobro spomnim plišastega medvedka moje sestre-Medota.
Medo je bil prva igrača moje mami in je že precej zdelan prišel v sestrino
oskrbo. Iskreno rečeno, medvedek ni bil več ravno v najboljši formi. Ampak za
mojo sestro je bil to najlepši medved na svetu. Posedoval je vse človeške
lastnosti. Bil je zaupnik, vreča topline in prijatelj, ko ni bilo nobenega drugega
za igro. Spominjam se z kako nežnostjo in pažnjo, ga je prenašala. Kot, da bil
mali Medo živ. Brez njega ni mogla zaspati. In ne pričeti dneva. Medo je jedel
z nami. Šel z nami v park. In če ni bilo Medota, tudi Branka ni bila prava.
No in veste kaj je najboljše pri plišastih medvedkih? To, da so
točno takšni, kot si jih zamislimo. Medo je lahko neustrašen. Prijazen. Dober
sogovornik. Posluša. In te objame, ko potrebuješ malo nežnosti. Velika večina,
nas na dobrega starega medvedka pozabi, ko potrka teta puberteta. Ali pa se z njim srečamo še 1x, ko ugotovimo, da naš partner ne igra v isti »komediji«
kot mi. V bistvu je pričetek te enodejanke precej pocukrano, filmsko klasičen. Spoznamo
nekoga. Ukrešejo se iskre. Kaj iskre. Cel ognjemet zastarele pirotehnike. Ne
poznaš ga, a nekaj na njem/njej ti govori, da je pravi zate. V glavi se ti v
rekordnem času spleta 101 zgodba. Vsaka izmed njih z razpletom za katerega
partner največkrat ne ve. Ti pa lebdiš. Na velikanskem oblaku sladkorne pene in
ne opaziš, da v oblaku nastaja velika luknja in da boš vsak trenutek trčil z
vso silo na beton. Tvoj svet se pa vrti dalje.
Podobno kot medvedku, temu »nekomu« začnemo dajati vse.
Ljubezen, pozornost, toplino, 101 malo stvar, ki jo naredimo zanj. Nosimo ga
naokrog, kot malega plišeka. Skrbimo zanj. Tako zaposleni smo s projiciranjem lastnih želja, da ne opazimo da imamo pred seboj živo bitje in ne kup cunj, ki
ima svoj ritem in tok življenja. Šarada traja relativno kratko, kajti neizbežno
je pred vrati. Veeeeelik tresk. Upor. Redko se zgodi, da se poklopijo želje.
Povečini nastane velika zmeda. Naš Medo oživi in nas strezni. Nič več se noče
igrati. Naenkrat sploh ni več prijazen, neustrašen in nežen Medo. Ampak le kup
čustvenih cunj, ki so ostale potem ko jo je popihal. Razumljivo, še preden se je ohladila vsa
juha, ki smo jo (same) skuhale.
Sledi t.i. faza žalosti in spraševanja. Kako se je to lahko
zgodilo? Ali nama ni šlo dobro? Kje sem udarila mimo? Kako je mogoče, da je nekdo tako drugačen, kot
sem mislila? Kako sem prišla sem? Kaj se je zgodilo? Kaj ni bilo dovolj? Kako
sem bila lahko tako slepa? Ne bom se delala pametno kako dolgo traja ta faza.
Pri meni je trajala do trenutka, ko sem si bila pripravljena priznati, da sem
se zaljubila v plišastega medvedka. V mojo predstavo nekoga, ki je bila v moji
glavi tako vrhunsko dodelana, da nisem niti videla, da moj »medved« ni živ. Bil
je v celoti skrpan iz želja, pričakovanj in scenarijev, ki so bili vsi po vrsti
račun brez krčmarja. Danes sem neverjetno srečna, da je imel moj Medo vgrajeno
bolj razvito verzijo »inteligenčnega in čustvenega softwera«. Posedel me je in
mi iskreno povedal, da to ni to. Pika. Da nisva na isti frekvenci. Hvaležna sem
mu, da se nisva potem igrala neke brezzvezne igrice v nedogled in da sva ostala
vsak v svojem peskovniku.
Torej, plišasti medvedki. Igrica, ki je v otroških letih povsem normalna
in del razvijanja naših osebnostih, prehitro postane igra, ki jo igramo celo
življenje. Tako smo zavzeti v projeciranje naših želja, da pozabimo da v odnosu
nismo sami. In da se stvari nikoooooooooli ne iztečejo enostransko. Nekje sem
1x prebrala: »Da je ženska srečna z moškim, ga mora malo ljubiti in močno
razumeti. Da je moški srečen z žensko, jo mora močno ljubiti in je ne poskušati
razumeti«. Takole...Zdaj se pa lahko vrnem v svoj metuljčkast svet :)
