Bill Shankly, škotski nogometaš in manager, je l. 1981
dejal: “Nekateri ljudje mislijo, da je nogomet stvar življenja in smrti.
Zagotavljam vam, da je mnogo več kot to.” Mislim, da je nekaj podobnega včeraj doživljal
mlad uradnik na občini. Urejala sem dokumente in prvič ( no mogoče drugič) v
tako resnem vzdušju padla v pristen in nekontroliran smeh. Polna pisarna. 5
žensk in ta revež. Medtem, ko sem čakala
da mi overi neko papirologijo, so ga sodelavke poskušale, (ampak res
poskušale) vprašati kako se urejajo neki specifični dokumenti. Bil je popolnoma
nezbran. In ko ga že v tretje sodelavka ni mogla priklicati, se on obrne k njim
in povsem resno reče: »Pa kaj vam ni jasno? Ni že dovolj to, da se moram
pripraviti na tekmo. Ki je mimogrede, TEKMA, pisano z veliko. Kaj res ne
vidite, da danes ne morem odgovarjati na take stvari. Pustite me«. Vse je
izrekel skrajno resno in odločno. Jaz se seveda nisem mogla zadržati in sem
bruhnila v krohot. Človek bi pomislil,
da je najmanj pomožni sodnik, ki trpi za skrajno nervozo in hudim pritiskm pred
tekmo. P.s. Ura je bila šele pol deset zjutraj in do tekme je bilo še dobrih 11
ur. Namesto nasvidenje me je pospremil s kratko strategijo, ki jo naj bi po
njegovem ubrali »naši« in z besedami: Danes gremo na zmago. Dajmo!
Da se z nogometom ne gre šaliti me je naučil bivši fant. En
tak mini kviz sva imela že na prvem zmenku. Nekateri pač klepatajo o vremenu in
hobijih. Pa filmih. Midva pa o nogometu. Nikoli ne bom pozabila tega. Sedela
sva. Pila čaj. In on potegne iz zadnjega žepa denarnico v kateri je imel ( nooo
sem prepričana, da še ima sedaj) malo slikico z grbom Reala. Pomolil mi jo je
pod nos in vprašal, če vem kaj je to? Oziroma je bolj preverjal, da bog ne daj, ne
navijam za Barcelono. Mislim, da bi mi bil v tistem trenutku in tudi kasneje,
zmožen marsikaj spregledati. Navijanje za drugo ekipo mi prav gotovo ne bi. Da
ne bo pomote. Ta njegov entuziazem mi je bil prav všeč. Prav hecna sva bila, ko
sva oba oblečena vsak v svoj dres, gledala tekme in se drla. Eden bolj kot
drugi... Ja. Tudi tekme gledam. V bistvu prav rada. Še bolj frajersko se mi pa
zdi igranje nogometa. Tega vedno igram proti sebi primernim nasprotnikom.
Berite svojim otrokom na animacijah. Itak me vedno povsem poškodujejo, kljub
temu da se zmeraj dogovorimo, da ne bodo namenoma faulirali. Počutim se najmanj
kot Casillas, ko branim in ubranim vsako tretjo podajo na gol :).
Eno veliko igrišče. Enajst fejst fantov na eni strani
in enajst na drugi. Ne bomo se zdaj spuščali v delitev na vratarja, igralce,
igralce sredine in napadalce,... Torej...Ena igra. Nogomet. Vsak, ki je včeraj
vsaj vdihnil vsaj o,5 štajerskega zraka je lahko začutil, da je v zraku bilo tisto
nekaj. Več kot zgolj igra.Trenutek, ko mesto diha za nogomet. Nogomet kot
najpomembnejša (postranska) stvar na svetu namreč ni le šport kot tak, je
hkrati proces obreda, ki združuje množice različnih narodnosti, religij,
prepričanj itd. Po domače takrat vsi stopimo skupaj. In jočemo, kričimo, jezimo
in navsezadnje veselimo. Štajerska prestolnica je že od zgodnje ure bila polna
teh in onih navijačev. Čutiti je bilo vse. Pričakovanje, vzhičenje, pozitivne
in negativne emocije.
Kljub nasprotujočim se mnenjem o nogometu pa ni mogoče prezreti
njegove masovne priljubljenosti, njegove globalne prisotnosti in njegovega
vpliva, ki pronica v številne pore družbenega življenja. Jah...Ljudje se tudi
ločujejo zaradi njega, iskre se krešejo in v »fuzbalu« je denar,zaradi česar je
prav, da se o nogometu razmišlja ne le v športnem kontekstu, temveč širše. Kot
o igri, ki s dogajanjem pred in potem, skriva v sebi zrcalo pomembnih družbenih
vrednot. In danes je sreda. Včerajšnja tekma je za nami. Vse kar je ostalo po
tekmi, so prazne plastenke, ki so jih zjutraj pospravili smetarji. Ostal je grenak
priokus izgubljene tekme in malo čudnega sojenja. Danes se v mestu govori o
koncertu RHCP. In cel Maribor hiti v Zagreb...
 |
| Foto: via Pinterest |
Ni komentarjev:
Objavite komentar