Ko zmanjka časa ...

Nedelja. Budilka zvoni ob 6.30. Zalepljena se komaj zvlečem iz postelje. Zbiram vso možno motivacijo. Predvsem pa se trudim ignorirati notranji glas, ki mi pravi: Anjuška, pošlji Daniju sms, da te ne bo. Boš šla zvečer teči. Pridi nazaj pod odejico. Dajva še dve kitici odspat. Daaaaj no. Preslišim vsa  prigovarjanja »glaseka« in se zbrcam v rit. Optimistično se odpeljem do Stražuna. Povsem jasno mi je, da nisem v svoji stari formi. In da sem prekleto trmasta, da grem trenirat z njim. On vadi vsak dan. Fitnes in tek. Jaz pa... Sem malo spala. Pričneva teči. In potem se usuje iz njega. V četrtek  mu je umrla bližnja znanka. Kolegica. Dve leti mlajša od mene. Iz danes na jutri. In je ni več.

Da je umrla, je prebral včeraj v časopisu. Ob jutranjem čaju so ga oblile solze. Kako je to sploh mogoče? Kako umrla? Če pa jo je v torek še videl? In mu je obljubila, da gresta na kavo! Zdaj pa je ni več?!  Res se mu tistega dne ni več javila.Ampak... Njena sodelavka mu je povedala, da ji je tisti dan postalo slabo in so jo odpeljali v bolnišnico. Nihče prav ne ve, zakaj je umrla. Bojda neki krvni strdek. Več mesecev se je podila okoli zdravnikov. Ena preiskava na drugo. Dani jo je opisal, kot večno optimistko z nasmehom do obeh ušes. Še na dan njene smrti je poklicala v službo in rekla, da danes ne pride. Odpovedovati ji naj bi pričele ledvice. Sodelavki je rekla, da bo že kako. In da jo bolj kot zanjo samo, skrbi za očeta. Zlomilo ga je njeno stanje. Z Danijem nista šla na kavo. Ni odpisala. Ni je več. Vse kar je ostalo za njo je osmrtnica v Večeru, ki potrjuje, da je res ni več. Težko mi je bilo teči in tema najinega pogovora se mi je zažrla globoko v dušo. Ubogo dekle ni več dočakalo jutra. . Jaz je nisem poznala. Pa vendar mi je bilo ob njegovi pripovedi tako hudo. Ob vsem povedanem, se nisem mogla znebiti občutka, da je vedela kako resno je z njo. In da se je odločila, da zadnje mesece preživi kolikor more normalno.

Spomnila sem se včerajšnjega pogovora z mamo. Polna nekega besa, ki je v resnici ena sama velika žalost, je razpredala o težavah, ki jih ima z babi zaradi zapuščine po dedku. Obe sta tako zaverovani v svoj prav, da sploh ne vidita kaj si počneta in kako globoke so dejansko njune rane. Izbruhi besed, ki zarežejo in bolijo. Kot kost je vrgla, da tudi če je jutri več ne bo, ne želi odstopiti od svojega prav...Vsaka zase misli, da se ji godi svetovna krivica.  Kako smo ljudje. Brezbrižni in polni samih sebe. Ufff... Tako živo so mi med tekom  pred oči prišle njene besede. Sprašavala  sem se: Kaj pa če se to  res zgodi? Kaj če se res jutri dan drugače prevesi? In zmanjka časa? In vse, kar je bilo tako sila pomembno, obvisi nekje? Bosta res lahko živeli s tem? Jima bo žal za vse?

Zmagovalno sem preživela najin trening. Domov pa prišla z polno glavo. Spomnila sem se Klemena. Prijatelja, ki je umrl 3 leta nazaj. Zelo hitro. In med nama je vse  obviselo v zraku. Se vidiva drugič, sem mu rekla. Slaba dva meseca prej, nisva mogla na kavo, ker sem bila jaz v nekih svojih filmih in nisem našla časa. Potem pa ga ni bilo več. In jaz mu nisem mogla nikoli več povedati, kaj se mi dogaja. Nikoli več se ne bo smejal z mano. Ali šel z mano, kot otrok po Ljubljani. Mi pel pri Prešercu. Ukradel poljuba. Ker ga ni. In na to me ni nihče opozoril. Bil je mlad in ne bi smel umreti. Pa je. In tako bomo nekega dne vsi. Do takrat pa se povečini obnašamo kot, da smo nesmrtni. Živimo z motom: Misliti je potrebno na jutri, pozabiti na včeraj in ignorirati danes.Prelagamo stvari. Pustimo, da so neizrečene. Obremenjujemo se s stvarmi, ki jih ne moremo odnesti s seboj in konec dneva niso vredne nič. Bojujemo se s skritimi zmaji, ki naj bi tičali v drugih, pa so ti le v nas. Svojo srečo in dobro življenje hranimo za jutri. Kaj pa če jutri ne bo?

Nehote sem začela razmišljati, kaj bi storila jaz. Vem, težko je živeti kakor, da je vsak dan zadnji. Ljudje nas tako ali drugače vržejo iz tira. Ko sem premlevala,  mi je čez glavo šinilo vse. Bi bila kot dekle, ki je umrla, in bi se odpravila v službo? Smejala do konca? Bi poklicala družino? Bi res želela, da vedo in trpijo?  Ali bi spisala vsem dolga pisma? Naredila nekaj norega. Šla na konec sveta? Ali pa bi do konca živela, kot vsak dan? Pismo... Mislim, da pravzaprav tu ni nekega univerzalnega odgovora. Bistveno je, da v življenju pišemo svojo zgodbo. Z uvodom, jedrom in zaključkom.  Naredimo stvari in ne obžalujemo, da jih nismo. Gremo kamor si želimo. Objamemo prijatelje. Starše. Nasmejimo koga. Podarimo del sebe. Pomembno je imeti pogum in storiti stvari, ki se jih bojimo. Manj delati. In ostati zvest sebi. Se držati obljub. Se nehati obremenjevati s tem, kar mislijo drugi. Preprosto živeti tako, kot mi mislimo, da je prav. Se otresti nepomembnih stvari. Povedati ljubljenim, da jih imamo radi. In predvsem ne čakati, z življenjem svojega življenja, na jutri...  Ker se nam lahko zgodi, da zmanjka časa.

Foto: via Pinterest