Za svoje kure se brigaj

Zunaj je taka lepa nedelja. Po nekaj srednje do pretežno jesenskih dnevih, imamo v štajerski prestolnici, celo sonce. Tako sramežljivo sonce. Pa vendar. In tako polna nalezljivega optimizma, priskakljam iz mesta domov. Medtem, ko v predimenzionirani torbi iščem prave ključe, z levim očesom opazim v smetnjaku, svoj napis iz poštnega nabiralnika. Moj nabiralnik je, recimo malenkost drugačen. Seveda ne bi bila to jaz, če nabiralnika ne bi »anjuškasto dodelala«. Tako sem ga prebarvala, svoje ime pa sem namestila v en star okvir, ki se je valjal med mojo umetniško robo. Imam torej luškan nabiralnik, ki je malenkost izstopajoč. Verjemite mi, da bi med vsem zarjavelimi nabiralnik v naši hiši, bil vsak »drugačen«. No...Da nadaljujem...Moj napis, se je skupaj z okvirjem, znašel v smeteh. Moja prva misel je bila, da je najverjetneje padel dol in ga je nekdo pobral, zamešal za smeti in vrgel proč. Kasnejša, natančna preiskava je pokazala (prav v CSI-stilu, sem se lotila pregleda), da je bil napis, nemarno in grobo odtrgan. Kar potrjuje velika luknja v papirju in sledovi trganja.

Malo smešna sem bila videti. Otovorjena z vrečkami iz trgovine, ključi v drugi roki in srednje zaprepadenim obrazom. Nisem niti bila toliko jezna, kot sem bila žalostna. Komu pri bogu, pade na pamet, da demolira poštni nabiralnik? In še pomembnejše zakaj? Sama nisem neka problematična oseba. Načeloma nimam glasnih obiskov, zvečer poslušam glasbo na primerni jakosti. Ne puščam stvari na hodniku, ne parkiram pred vhodom. In še pridno pometam stopnišče. Z izjemo moje predvselitvene zabave, ki se je iz stanovana prestavila  že pred deseto, nisem bila nevzgledna. Pa še ta zabava niti ne šteje prav, ker takrat še sloh nisem stanovala tukaj. Torej, po vseh pravilih, to ne more biti vzrok? Ali pač?

Preden sem odklenila vhodna vrata, sem se ozrla na vse naše nabiralnike. Cel kup imen, ki jih niti ne poznam. Pozdravim se s starejšo gospo, ki živi nad mano. In s spodnjimi sosedi, ki jih dejansko tu in tam srečam. Vsi ostali so imaginarne osebnosti, ki jih prepoznavam po korakih, in  glasnosti njihovega vsakdana. In da vendarle hiša živa, me tu in tam opomni kolo, ki je nastavljeno na hodniku tako, da se obvezno spotaknem čezenj. Gledala sem vse te nabiralnike in razmišljala, če naj napišem kak listek. Obvestilo. Majhno pritožbo. V smislu: Dragi sosedje, ne vem komu ni bil všeč moj nabiralnik. Ker bi rada tudi v prihodnje dobivala pošto, prosim da ga pustite pri miru. Z lepimi pozdravi, Anjuška. Seveda, ne naredim tega. Prvič, ker se mi zdi, da tako ravnanje samo odpira nove spore. Sumim, da ima »nekdo« tiho zdraharsko veselje in da bi mu s tem dala, željen zagon. In drugič, ker to preprosto ni moj stil. In se ne bom spuščala na ta nivo. Pika. Že, ko sem se vpenjala po stopnicah, sem sosedu/i odpustila. Verjetno ne morejo vedeti, da mi nabiralnik z mojim imenom, pač veliko pomeni. Zame je to neki znak, da pa jaz tukaj živim. In ker je dom zame velika vrednota, je pač lepo imeti svoj »kaslc«. Verjetno naključni prestopnik ni razmišljal o tem. Vprašanje, kaj je ta osebek sploh razmišljal?!

Ljudje že od pradavnine živimo v takih in drugačnih skupnostih. Škoda, da jamske slike ne pričajo zgovornejše o odnosih znotraj, takšnih bivanjskih ureditev. Jaaa....Saj vem, da sedaj malo grobo karikiram. Ampak,  vse odkar se je človeštvo zavedalo sebe, svojega bivanja, odkar je uveljavilo stike med ljudmi, se združilo v rodove, v plemena in kasneje v države, se je spraševalo, kaj je dobro, kaj je vredno za kvalitetno življenje v skupnostih. Zdi se mi, da se tako že od nekdaj ljudje vrtimo okoli t.i. sosedskega vprašanja. Kaj so dobri sosedski odnosi? In še pomembneje, kako jih doseči? Za dobre medčloveške odnose se na individualni ravni odločamo hitro. Zaplete se, ko gre za t.i. sosedske odnose. Življenje v  skupnosti, ki je nismo izbrali sami, smo pa v njej posredno in neposredno udeleženi, nas postavlja pred preizkušnjo. Kako bivati v dobrih odnosih z ljudmi različnih interesov in želja?

Hmmmm... kako že gre tista lepa, stara misel? Dom si lahko izbiraš, sosedov si ne moreš. Glede na današnji stil življenja, je povsem pogosto, da živimo v bloku z več nadstropji in so v vsakem nadstropju povprečno tri družine in kak osamljen samec. In tako naletimo na takšne in drugačne karakterje, ter zgodbe. Eni sosedje so čisto prijazni, drugi se držijo zase, eni so takšni, ki pogledajo v tla, ko jih pozdraviš, vse do tistih ki ti uidejo z dvigalom, ko odklepaš vežna vrata. Potem sta seveda tukaj še obvezno Envelikposebnež in Enševečjiposebnež, ki sta že nešteto let na smrt skregana in si razbijata nabiralnike, si stresata smeti pred vrata, praskata avtomobile… Vsak blok ju ima, v taki ali drugačni obliki.

Kakorkoli obračam, dobri soseski odnosi so nekaj vredni, so vrednota. Zame so lepi odnosi zavedanje, da je nekje sosed, ki ga lahko obiščem in brez neprijetnega občutka pozvonim na vrata in prosim za skodelico sladkorja. Soseda, ki mi zjutraj prijazno odzdravi. Natakar iz sosednje kavarne, ki mi vsak dan z nasmehom, polepša dan. Mir, ki ga imam, ko pridem domov. Varnost. Pripadnost. Vrednostni sistemi, ki  določajo dobre sosedske odnose, se mogoče res spreminjajo, ostajajo pa ob tem nekatere vrednote, kot stalnica. Dober medsebojni dialog, poštenje, pravičnost in odgovornost. Trenutno sem v fazi popravila nabiralnika. Ne jezna, ne žalostna. Zgolj v razmišljanju, da bi bilo fino, da bi se ljudje večkrat za »svoje kure brigali«. Verjamem, da bi že z njihovim kokodakanjem, imeli dovolj dela.  

Foto: via Pinterest