Ko imam animacije in športno »mučim« moje, male poredneže, velikokrat opazim, da otroci ne uporabljajo, besede hvala. Tako enkrat, točim jabolčni sok in me izza druge strani mize, nepotrpežljivo gleda, sedemletni malček. Ker je miza dolga in je bilo pred njim še 15 drugih otrok, prav tako žejnih, je revež moral malo počakati (Anjuška ima, vendarle, samo dve roki). Točim jaz sok, frajer pa prične prav jezno udarjati z lončkom po mizi. In ker je red red (tukaj niti slučajno ne odstopam), se lepo obrnem k njemu in mu obrazložim, da ni v gostilni in da pač mora malo počakati, in ko nato prihitim do mojega dehidriranca in mu skoraj začnem točiti, se mu nasmejim in pravim: »Kaj pa čudežna beseda?« Pa me mali pogleda in povsem prepričano reče: »Takoj«. (o.a. Ste tudi vi morali sedaj malo globje vdihniti?! Potem si predstavljajte mene!) No, pred sokom, sva imela še hitro lekcijo, pravilne uporabe besedic HVALA in PROSIM. Včasih mi je žal, da so te moje animacije tako kratke in, da ne morem še malo staršev poseseti. Ampak o tem drugič...
Kar nekaj časa sem v svoji tuttifrutti karieri, delala tudi v trgovini. Trgovina je taka dosti rutinirana služba. Stranka vstopi v trgovino, ponudiš svojo pomoč, postrežeš, zapakiraš, zaračunaš, stranka plača in oddide. Recimo, da bi lahko bilo tako preprosto. Nekje, v enem paralelnemu vesolju. Pa ni. Trgovine so dobro zrcalo lepega vedenja. Zakaj? Gremo po vrsti in začnimo izza pulta. Kolikokrat ste prišli v trgovino, pa vas niso niti pozdravili, ogovorili, pogledali. Ali pa se je prodajalec/prodajalka pogovarjala po telefonu? S sodelavko? Hmm...Pa vi? Rečete dober dan? Odzdravite? Kolikokrat rečete, po opravljeni storitvi, hvala? Ste prijazni in vljudni? Resda za opravljeno storitev plačamo. Velikokrat preplačamo njeno vrednost, vendar to ne pomeni, da nam to daje pravico, da na ramenih prodajalke pustimo slab dan, teženje šefa in še vso kramo, ki se nam je nabrala čez teden. Jaz ... Kako naj to povem...Včasih ne morem iz svoje kože in se čutim moralno obvezano, da pomagam, vzgajam, odsevam,... Spomnim se enkrat ene stranke. Simpatične gospe, ki je že prišla pošteno razkurjena v trgovino. Noooo, ta gospa je prišla precej podobna puranu. Našopirjeno pripravljena na boj. Nič ji ni bilo prav. In bolj, kot je tečnarila in stresala svoje nezadovoljstvo, bolj ji jaz nisem prilivala olja na ogenj. V sekundi dvajset, mi je bilo namreč jasno, da zajec tiči drugje. No, moja dama, je tako rogovilila po trgovini, robantila in na koncu pristala z izbranim na blagajni. Jaz ji zaračunam in v trenutku, ko ji vračam drobiž, jo povsem zavestno pogledam v oči in ji lepo rečem, PROSIM. Gospa pa je zmrznila, itak, da mi ni pred tem rekla hvala, kaj šele bila prijazna. Pogleda me in nič ne reče. Šokirano gre. Jaz pa prijazno odzdravim. In delam naprej. Čez slabih 15 minut se vrne dotična gospa in k meni pomoli listek. V sosednji kavarni, mi je plačala kapučino in tortico. Pravi, da je za njo katastrofalen dan in da do mojega »prosim« niti ni pomisla, da je sitna, kaj šele, da to dotiče koga drugega, kot njo. Zahvali se mi za lepo postrežbo, jaz pa ganjeno za tortico. Gospa je kasneje dostikrat prišla k meni Večkrat zgolj na čvek in 0,3 terapevskih storitev. Povem vam, da je bila tista tortica ena boljših. Namesto smetane, ob strani porcija prijaznosti.
Andrej me je včeraj dobro spomnil na besedo OPROSTI. Pogovor je bil seveda v povsem drugem kontekstu, pa vendar... Hvala in prosim, še nekako spravimo skupaj. Potem pa se pri oprosti, konkretno zatakne. Je res tako zelo težko? Zbrati pogum in požreti malo ponosa ter se opravičiti, če veš da si naredil napako? O.k. Gremo tako... Opravičimo se šefu, ko smo ga »pobiksali«. Pa recimo, da na hitro spacamo tisti »počmrkjeni« oprosti, ko nekoga pohodimo. Kaj pa tisti pravi oprosti, ko smo nekoga prizadeli? Storili napako? Razlika v uporabi besede je, ali je beseda podana le kot obliž na rano ali prihaja resnično iz srca. Kdaj ste se nazadnje opravičili svojemu otroku, ko ste vi nekaj storili napak, ga razočarali? Se vam zdi, da se otroku pa res ni treba opravičevati? Ker ste vi starš? Potem pa sedaj iskreno oprostite meni, kajti kar vam bom povedala, vam najverjetneje sploh ne bo všeč. Odrasli smo res čudni tiči, sploh nimamo težav, kadar je treba reči oprosti nekomu, ki že sodi med odrasle. Se pa ta kriterij kar nekam izgubi pri mladoletnih, čeprav po moje med krivico, storjeno enim ali drugim, ni prav nobene razlike. In najpomembnejše ob vsem tem je, da smo odrasli otrokom zgled in jim moramo pokazati, kako je treba ravnati. Mislim, da imam prav. Vprašnje je sedaj, koliko vam trma pustila, to prebaviti. Ampak tudi o tem drugič. Je danes nedelja. Vseeno pa se opravičite, če ste ga včeraj »pobiksali«. Slednje ni časovno pogojeno. Tudi nedelja je pravi dan za sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja.
Teta Wikipedija pravi, da je pravil spodobnega vedenja ni mogoče vsesplošno definirati, ker so odvisna od kulture, časa, družbenega sloja. In pod vsa ta »pravila« štejemo: Pozdravljanje, predstavljanje, kramljanje in vedenje za jedilno mizo brez zadrege, sodobno sporazumevanje, bonton na zabavah, posebnih življenjskih dogodkih, kulturnih prireditvah, športno obnašanje,... Mogoče je res težko pravila lepega vedenja, ozko definirati. So pa neka pravila, ki veljajo povsod. IZVOLITE, kratek primer. Predpostavljam, da smo vsi že bili na kakem krajšem potovanju, ki zajema vsaj to, da ste zapustili domač kurnik. Pomislite, kaj zmeraj poleg prvih vtisov poveste? Jaz običajno začnem, nekako tako: Nooooro je bilo. To moraš doživeti. Pisanost kraja, pa znamenitosti, ljudje so prijazni in te sprejmejo odprtih rok,... Vidite, kam Anjuška, taco moli? Ja. Naše obnašanje in odnos do soljudi nas močno zaznamuje. In, če za trenutek ali dva uporabimo obratno psihologijo. Pomislite, kaj si nekdo misli, ko tako opazuje vas. Bi rekel? Bil/ bila je tako odprta in prijazna oseba. Mi je bilo prijetno. Ali pa bo prosil za čimprejšnji odhod? Razmislite o tem, kako se boste dobro počutili v družbi, da bo vaše obnašanje opaženo kot kulturno, elegantno, s stilom in ne bo vznemirjalo ali podcenjevalo drugih. Ekole zato jaz, (med drugim), tako rada potujem. Ker vedno znova spoznavam, da je beseda hvala univerzalno vnočljiva. In da kamorkoli človek pride, v kolikor si ti dober, bodo dobri ljudje okrog tebe. Hvala za to, drago vesolje.
Naslednjič, ko boste silili svojega otroka pred drugimi, da naj reče: hvala, prosim, se opraviči ( ker res ne želite, da izpade, da imate nevzgojenega malčka), pomislite ali sami rečete hvala, ko je potrebno. Pa ne samo prodajalkam v Sparu, šefu v službi, policistu, ki vam je danes pogledal skozi prste. Ampak svojemu partnerju. Mami, sestri, babici, sosedu, sodelavcu,... Stari gospe, ki vam tu in tam pobere pošto, ko ste vi na dopustu. Simpatičnemu bitju, ki vam skuha kosilo. Prijateljici, ki vas pokliče, ko ste na tleh in vas posluša,... Pa ne samo hvala. Tudi prosim in oprosti, ko je potrebno. Ne samo njim. Temveč tudi sebi. Izvolite prosim: Nedeljska lekcija bontona. Hvala.
 |
Foto: Anjuška I. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar