In potem svizec zavije čokolado v folijo

V srednji šoli smo imeli profesorja psihologije. Doktorja, Ivana Blazinška. Skrajno čudnega tiča. Bil je tako poseben, da je bil eden tistih ljudi, ki jih maraš ali pa ne. Profesor Blazinšek, je bil po mojem mnenju, zelo brihten osebek, ki pa je svoje znanje specifično razdeljeval. Ali po domače. Po liniji, najmanjšega odpora. Tistim, ki jih je zanimalo je povedal, vse ostale pa... Ja. Gladko odpravil s kontrolno in klasičnim spraševanjem. Jaz in profesor, sva se dobro razumela. In sva velikokrat, cele ure predebatirala in modrovala. Mislim, da sem bila ena redkih, ki njegovih ur ni (pogosto) špricala. In, da preidem k bistvu, profesor Blazinšek, je zmeraj govoril, da je moško-žensko prijateljstvo, nemogoče. Nerealna fikcija. In naj si dekleta, ne mečemo peska v oči. Kajti,  ko nas moški povabi na kavo, v resnici ne želi z nami govoriti o naših težavah. Niti ga slednje, ne zanimajo. Povabilo na kavo, naj bi po besedah prof.Blazinška, bilo odprto vabilo, na seks. Kajti v nasprotnem primeru, bi moški veliko raje šel na pivo s kolegi, ki naj bi bilo mimogrede, še veliko ceneje in bolj blagodejno. 

Recimo, da pri sedemnajstih, nisem jemala njegovih besed, preveč pod drobnogled. Ognjevita in borbena, kot znam biti, sem celo imela nešteto tez in argumentov, kako bi lahko takšna prijateljstva, povsem funkcionirala. Recimo. Vse zgolj teorija in prazna praksa. Resno sem se zadeve lotila šele slab mesec nazaj, ko sem prišla iz kosila s prijateljem, povsem poklapana. Jaz in kolega sva imela » pogovor«. Pogovor, vseh »tistih« pogovorov. Saj veste, pogovor v smislu: Ti si krasna oseba, ampak midva, sva lahko samo prijatelja, ker ______________. Prazen prostor, dopolnite sami, z neustreznimi karakterističnimi lastnostmi, ali pa ga preprosto, pustite praznega. Včasih enostavno ni kaj dodati. 

Sediva, torej jaz in moj prijatelj, na kosilu. V prijetnem vzdušju jeva in se smejiva. Šala in 101 debata. Čvekava, kot  dve najstnici in debata nanese na žensko-moška prijateljstva. Padeva v diskusijo, zakaj je slednje, težje izvedljivo, oziroma praktično nemogoče, ko je vključena kemija in kakršnakoli čustva na eni ali drugi strani. Strinjava se. In še preden, natakar prinese sladico, se on obrne k meni in pravi, da se ne moreva več dobivati tako. Kako? Pravim jaz, z zaprepadenim pogledom. Tako, na kosilih, kavah, pravi on. Lahko se druživa, enkrat mesečno na primer. Ne moreva pa se tako, dobivati. Jaz, ne morem tega. Ker, si mi simpatična. In ne gre. Malo sem padla v šok. Prvi trenutek, sem se iskreno rečeno počutila kot, da me je moj prijatelj dal na čevelj. Grozno. Dvakrat sem morala vdihniti, da sem razumela težo povedanega. Ja. Seveda se strinjam, je bil moj kasnejši komentar. Pa vendar mi je bilo malo težko, ko sem prišla domov. 

Po eni strani sem se počutila kot, da sem ravnokar izgubila prijatelja in sem se zato, počutila opeharjeno. Super sva se  razumela in veliko družila. Potem pa buuum. Iz zasede me preseneti z izlivom čustev. Recimo, da se smatram za brihtno, tukaj pa sem vseeno, udarila mimo. Ali pa si vsaj nisem hotela priznati očitnega. Ampak pustimo to. Po drugi strani, sem mu pa bila iskreno hvaležna, za zrelo razmišljanje. Itak bi slej, ko prej prišla do tega pogovora. Mi je pa razplet dogodkov, dal pošteno za misliti. Ali so moško-ženska prijateljstva, res fikcija?! Najprej, si rečem ne. In pričnem tuhati, moji prijatelji?!  Moji prijaaatelji...Saj jih je kar nekaj. Ali pač?! In potem jih klasificiram. Fantje mojih prijateljic, bivši fantje, prijatelji, ki so v zvezah, prijatelji mojih prijateljic, moški sorodniki, sodelavci, prijatelji +... Pod prijatelji + se  štejejo vsi, s katerimi sem tekom druženja, že imela t.i. » pogovor«. Šment je to težko. Poskušala sem se spomniti enega samega osebka, ki ne bi bil klasificiran, med zgoraj naštete pogoje. Do dandanašnjega dne, neuspešno. 

Pristno prijateljstvo, se rodi med zrelimi ljudmi, ki znajo ločiti osebno, intimno in prijateljsko razdaljo, oziroma bližino. In pri tem intimne, nikoli ne preskočijo. (o.a. zadnji del je zelo pomemben). Pravo prijateljstvo, vključuje vrednote, kot so na primer: medsebojno spoštovanje, skupno preživljanje prostega časa, konstruktivni pogovori, zabava in podobno. Skoraj si upam trditi, da neki podobni interesi, dolgotrajno druženje, pogovori, deljenje v duhu, ipd.,.. Slej ko prej pripeljejo, do točke, ko si eden ali drugi, zaželi nekaj več. In potem, v kolikor ni prisotne simetričnosti v kljukicah na seznamu »mora imeti« in  kemije, hitro pristanete pri odnosu  prijatelja +. 

Sama žal poznam zelo malo dolgotrajnih, močnih, pristnih prijateljstev med moškim in žensko ( berite, poznam dva osamljena primera). Priznajmo si očitno. Prijateljstvo med moškim in žensko, ki sta samska, je precej drugačno kot prijateljstvo, med osebama istega spola. Če sem povsem odkrita,  sem tudi rahlo skeptična do tega, da sta lahko partnerja, če prekineta razmerje, pozneje tako dobra prijatelja. Vsaj eden ima v takem primeru (običajno) večja pričakovanja, kot je le prijateljstvo, in je seveda zato prej ali slej razočaran. Razočaranje in nerealna pričakovanja, pa niso dobra osnova za nobeno vrsto prijateljstva. Opomba. Nisem pa rekla, da je popolnoma nemogoče. In bolj kot kot razmišljam, bolj prihajam do sklepa, da da sem mogoče narobe začela. Bolj kot vprašanje, ali je prijateljstvo med moškim in žensko mogoče, bi se morala vprašati ali je  smiselno, tako prijateljstvo, sploh začeti? Za odgovor še enkrat danes, puščam prazno črto_________________. Prosim, sami dopolnite.

Bor, mi je enkrat rekel, da moram biti dosledna pri tem, kaj želim na koncu bloga povedati. Priznati moram, da mi je danes, res težko. Najraje bi rekla, da mita, žensko-moškega prijateljstva ni mogoče povsem potrditi, ali povsem ovreči. Pa ne morem. Lahko vam pa povem, kaj bi bilo fino... Idealno bi bilo imeti prijatelja, ki bi poslušal moje jamranje čez moške, mi svetoval in z mano kofetkal. Obenem pa bil toliko » ded«, da mi ne bi želel, pokrasti vseh krem. Morda, je nekje tam. In med nama, ne bo niti kančka kemije. In se  bova nato družila na vseh protokolarnih, familiranih zadevah. Najini partnerji, pa bodo povsem odobravajoči, glede skupnega stikanja glav. In bomo skupaj dopustovali, ter pekli na žaru. Otroci pa bodo,  živahno brcali žogo. In vse bo tako kot mora biti. Jaaaa...Valda... In potem svizec zavije čokolado v folijo.