V francoski pravljici, (o.a., ki je bila prvič objavljena že leta 1740) lepo, mlado, nedolžno dekle sreča odbijajočo, strah zbujajočo pošast. Pripravljena je živeti s strašno zverjo samo zato, da bi rešila svojo družino pred njeno jezo. Ko pa zver bolje spozna, premaga naposled svoj naravni odpor in jo kljub njeni živalski podobi vzljubi. Tadaaaaaa. In ta ljubezen naredi čudež, zver se spremeni v svojo prvotno podobo. Seveda ni navaden smrtnik, temveč pravcati kraljevič. Zdaj spet prevzame svoj podedovani položaj in je hvaležen, zvest zakonski mož, kakršen spada k takšni ženi. Tako sta njena naklonjenost, ki mu jo je izkazovala, tisočkrat poplačani. Kot si seveda zasluži, bo poslej živela v sreči in zadovoljstvu. ( o.a. Sedaj sledi precej neklasična razlaga konca pravljice. Popravek dveh koncev in veliko vmesnega balasta oz. snovi za predelat. Bili ste dobro namerno opozorjeni.)
Konec pravljice št.1. Lepotica in Zver. Pravljica, ki se pripoveduje že stoletja. Preprosta. Ampak ste kdaj res razmišljali o njej? No, jaz sem. V pravljici Lepotica in Zver, je v napeto pripoved, kot v svetleč celofan, zavita globoka duhovna resnica. Hja, na kratko. Bistvo pravljice lahko razumemo, kot sporočilo, da ženska lahko spremeni moškega, če ga le dovolj ljubi. Težko mi gre z jezika, a naša kultura nekako tiho soglaša, z zgornjo miselnostjo. Preden me napadete. Vzemite v roke eno tipično žensko revijo. Ne rabite je niti odpirati. Ošvrknite naslovnico: Kako lahko pomagate svojemu možu,.. da bo postal... ali kako ga prepričati da....Kako postati boljša....In ženske kupujemo te revije, jih listamo na kavi, pri frizerju, se poskušamo ravnati po nasvetih in upamo, da bomo znale pomagati partnerju, da bo postal mož, kakršnega si želimo, potrebujemo in si po našem mnenju zaslužimo. Če na tem mestu ne dihate globoko, in vam možgani ne procesirajo starih ali pa sedanjih zadev, potem čestitam, Nikoli še niste šli čez fazo: ORRP ali po domače operacije reševanje ranjene ptice. Sledi trenutek ali dva za premislek. Ste kdaj pričeli opis svojega partnerja tako: On/ona je super veš, ampak njegovo družinsko ozadje in vsa prejšnja zgodba, sta mu pustila posledice. Ne zna izražati in kazati svojih čustev. Ampak sem prepričana, da če mu bom dovolj kazala ljubezen in se bo počutil varnega potem,... Verjamemo, da mora biti najprej prepričan o naši neomajni ljubezni, potem se bo lahko spremenil v svoj resnični jaz. Tiho si lažemo, da je utrpel neko škodo in smo zato prostovoljno pripravljene nadomestiti primankljaj. Tisto kar je v življenju pred nami zamudil. Vse njegove slabe lastnosti, si razlagamo povsem poenoteno, gre za jasno znamenje, da ni bil dovolj ljubljen. In tukaj smo me. Rešiteljice. Verjemite mi, problem imate, če se že nasploh igrate njegovega terapevta, zavračate veliko slabih značajskih potez, pogledov, načinov razmišljanja in obnašanja ter se tolažite, da se bo vam na ljubo spremenil, če boste dovolj razumevajoče, potrpežljive, privlačne in ljubeče. Hmhmm....Zveni sedaj znano?!
Konec pravljice št.2. Na prvi pogled se res zdi, da je pravljica Lepotica in Zver, ena izmed zgodb, ki razširjajo prepričanje, da lahko ženska z vdano ljubeznijo spremeni moškega. Če jo tako razumemo in vzamemo, grem težko mimo tega, da vzpodbuja zatajevanje in nadzorovanje, kot primerni in pravi poti k sreči. S tem, da Lepotica brezpogojno ljubi strašno in kruto pošast (zatajevanje), dobi potrebno moč, da reši Zver (nadzor). Ekole, to je ena verzija te brezčasne pravljice. Skriva pa pravljica v sebi še en življenjski biser. V Lepotici in Zveri, gre za zmožnost sprejemanja. Sprejemanje je pa čisto nasprotje, nadzora in zatajevanja. Pomeni pripravljenost spoznati, brez potrebe po manipuliranju in spreminjanju. Lepotica si ne želi spremeniti pošasti. Vidi ga takšnega kot je. Ne poskuša iz pošasti narediti princa. Ne spomnim se, da bi mu kdaj rekla: Zver, ker si žival in boš zmeraj samo žival, te ne morem ljubiti. Ker ga sprejema, postane to tudi to bitje končno tako svobodno, da ON naredi iz sebe najboljše, kar more. Tukaj se pa sedaj jaz tolažim, da je potem po naključju on princ (in popoln partner zanjo).
Življenje pa ni pravljica. In slej, ko prej treščimo z nosem na trdna tla. Težko priznamo, da smo v resnici zaljubljeni v naše sanje. V utvaro, da lahko z močjo naše ljubezni obudimo v partnerju vse pozitivne lastnosti, kot so ljubezen, skrb, pozornost, spodobnost in dostojanstvo, ki so po našem mnenju zakopani nekje pod vsem prahom. Tistim slojem, ki mu preprečuje, da bi zablestel. Te pravljice ne bom zaključila z mislijo, da ga vaša »brezpogojna« ljubezen ne bo nikoli spremenila. Saj to veste, kajne?! Ali modrovala, od kod in zakaj to pride. Kar bom povedala, ne bo nič bolj »luškano«. Želja po spreminjanju nekoga in vsa naša prizadevanje po tej preobrazbi, ter predvsem osnovanje naše sreče na podlagi tega, je rahlo sebično dejanje. Ne pravim, da je sebično, da si želimo biti srečni. Toda, če iščemo vir sreče izven sebe, če polagamo srečo v roke drugega človeka, tedaj se kratko malo izogibamo svoji sposobnosti in odgovornosti za pozitivno spreminjanje lastnega življenja. Življenja za katerega smo odgovorni mi sami. Samo, če drugega človeka sprejmemo, mu dopustimo, da se spremeni, če se on sam zares želi. Verjemite mi, da z reševanjem »Zveri«, njemu ne delate prav velike usluge. Kvečjemu mu dajate potuho. Ampak o tem v drugi pravljici,...
Ni komentarjev:
Objavite komentar