Rumena rutica

Par dni si že grem rahlo na živce. No mogoče na živce ni ravno prava beseda. Čudim se sama sebi in predvsem temu, da razmišljam kot ena rahlo zasanjanja upokojenka. V Mladinski knjigi sem se par dni nazaj zalotila, da sem ljubeče listala delovne zvezke in mi je bilo toplo pri srcu ob vseh kupih knjig, zvezkov, pisal in pisanih torbic. Ponosno sem v ponedeljek gledala po ulici, ko so se mimo sprehajali mali in malo večji šolarji. Pustimo ob strani, da menim da je bizarno vso popisovanje po obrazu s alkoholnimi flumastri. In mi res ni jasno na kaj razmišljajo punce (in njihovi starši), da se v šolo odpravijo bolj pomankljivo oblečene kot zvečer ven. No, mogoče sem pa res stara ali pa vsaj stara v razmišljanju,... Kakorkoli, ne spomnim se, da bi v »mojih« časih take hodile naokrog.

Višek svojega nostalgičnega razmišljanja in obenem manjšo ekstencialno krizo, sem doživela v nedeljo, ko sem se jasno in glasno zavedla dejstva, da gre moj mali bratec v srednjo šolo. Pokavec, ki sem ga še jaz previjala. Vozila v vozičku. Gledala, kako si je improvizirano naredil lestev iz 3 avtomobilčkov in kanglice za pesek, da je lahko »rabutal« višnje. Zdaj pa je že tako velik in ohh in sploh odrasel. Srednješolec. Kot pav ponosno, sem ga včeraj peljala na kavo v Mariboru. Verjetno sem res delovala rahlo prismuknjena, ko sem še sladoledarju razlagala, kako ne morem verjeti, da čas tako teče in da je Jan že srednješolec. Mali pa nič. Flegmatično je odgovarjal na moja vprašanja, kako je v domu, kaj jedo, kaki so sošolci in ipd,.. S kul  obrazom in izrazom: »Halo, pa nisem več tisti otrok, ki je skrival bonbone in neskončno zalogo sladkega pod posteljo«, me je gledal in se pogovarjal, kot pravcati mladostnik.

Tako se spomnim, ko sem bila na njegovem mestu. Tistega toplega občutka in vrtinca v trebuha. Rahlega straha in radovednosti, ki je bila večja od vsega. Silne energije in prepričanja, da so se stvari šele zares pričele. Srednja šola. Nov začetek. Prva lastna izbira poti. Prvič res sama nekje. Na strehi sveta. Ja...Šola. Zadnjič sem našla tako lepo misel Lona Watersa: » Šola je zgradba s štirimi stenami in prihodnostjo vmes«. Prvič v šolo. Hmmm..Se še spomnite tega?! Jaz se spomnim svojega hrepenenja in pričakovanja kako bo, ko bom dejansko šla v šolo. Z velikimi očmi sem čakala na ta trenutek. Moja starejša sestra je že bila šolarka in smo jo na  njen prvi šolski dan pospremili v novo šolo. In takrat so vsem prvošolcem podarili rdeč nagelj. Tudi jaz sem ga dobila. Jaz, mala malinovka. Vrtevčski otrok. Takrat sem se sama sebi zdela tako pomembna. Velika. Ponosna, da so mislili, da bi že lahko šla v šolo. Vso malo šolo sem čakala, da grem v pravo šolo in se naučim brati. Pisati. Postanem šolarka. Še danes trdim, da je največje darilo, ki sem ga kdaj koli dobila to, da sem se naučila brati. In se na koncu zaljubila v knjige. Nasmeh imam do obeh ušes in vse nekje do srčike svojega bistva, ko se spomnim rumene rutice in vzravnane hoje proti šoli. S torbo, ki je bila 2x večja od mene. In bistveno pretežka. Urejanja zvezkov. Risanje robov v zvezke (veliki 2.5 cm, mali 1.5 cm). Moji so pa imeli še obvezno porisano prvo stran. 101 sem preložila vse stvari, ki sem jih dobila pred novim šolskim letom. Še zdaj se spomnim kako dišijo. Po radovednosti in vedoželjnosti.

In že ko mislim, da se mi je povsem skisalo, se spomnim pesmice, ki smo si jo brundali: Prvi razred bere bere, drugi razred mačke žere, tretji razred gospodar, četrti razred pa mesar! Peti, šesti, sedmi, osmi pa so vsi po vrsti osli! :)) Ja čas teče. Moji nečakinji sta že v drugem in petem razredu. Povsem preveliki za cartljanje. Jan je srednješolec. Jaz... Mene pa še tudi čaka nekaj učenja. Oktober bo hitro tukaj. Torba že čaka tiho v kotu. Zdaj moram še samo preživeti rojstni dan, moje vsakoletno bivanjsko moraliziranje in dramatiziranje okrog njega...Pa bo. Ne bom si nadela rumene rutice. Samo nasmeh in metulje v trebuhu bom vzela s seboj.