Recesija grobo pomeni nazadovanje, oziroma upadanje gospodarske dejavnosti. Z vseh strani nam šepetajo, da je razlogov za krizo več. Vsi imajo pa skupen vzrok. Kapital. Ali po domače: Malo denarja, malo muzike. Ali tako kot pri Monopoliju. Tam se kupuje, najema, prodaja. Ko nimaš več denarja, si ga sposodiš v banki. Še malo, še malo več, največ …, Preko svojih sposobnosti. Potem začneš prodajati parcele. Če so na njih tovarne z delavci, prodaš ali enostavno zapreš tudi njih. Preden jih zapreš, si v imenu recesije izplačaš visoko nagrado. Kaj se zgodi z malimi pajacki, nikogar ne zanima. Ostanejo tam in so izgubljeni. Bodo že. Kriza je smešna gospa. Je stanje visoke kaotičnosti in negotovosti. In sedaj razmere zbujajo strah in prepričanje, da se je vse šele začelo in se zagotovo ne bo dobro končalo. Poznam cel kup ljudi, ki obupano čakajo na boljše čase. Jamrajo in negodujejo nad sistemom. Državo. Pomanjkanje služb. In magično rešitev, ki jo bo prinesla nova vlada. Jaaaa...In potem bo svizec zavil čokolado. Ali to počnejo veverice? Kakorkoli. Da človek preživi krizo mora osvojiti 3 stvari. Svaštarjenje. Distanco do določenih novic. In nalezljiv optimizem.
1.) Svaštarjenje, še sama ne vem kje točno sem pobrala ta izraz. Najverjetneje med zlaganjem in predalčkanjem svojega delovnega opusa. Pomeni pa vse. Tuttifrutti in še tisto nekaj malega za povrhu. Na primer, kako opisati delovne izkušnje nekoga, recimo na primer ene Anjuške. Vsaka podobnost z avtorico je povsem namerna in očitna. Naš osebek je v svoji karieri že: kelnaril, delal kot čistilka, stregel v italijanski restavraciji, bil akviziter, varuška, animatorka, prevajalka, promotorka, prodajalka oblek, čevljev, tržnica, inštruktorica, delal v biroju, pisal članke, uff...pa še verjetno smo kaj pozabili. Torej. Na črto lahko napišete. Osebek je do sedaj Svaštaril. Kar pomeni, da mu tudi v t.i. kriznem času ne bo problem poprijeti za kakršno koli delo. Ali... Predstavljajte si, da bi naš osebek ne bi bil takšen. Potem bi lahko doma čakal, da se zanj v enem biroju sprosti dobro plačano delovno mesto, ki mu bo omogočalo dostojno preživetje in razvijanje kreativnosti. Do tedaj pa bo naš subjekt živel od vode in ljubezni. Velika prednost uporabnikov t.i. metode Svaštarjenja je ta, da so njeni uporabniki že navajeni na manj medene čase in so pogosti doživljali krize. In je zanje še ena »velika«kriza zgolj prehodno obdobje. Toplo vam polagam na srce, da za osvojitev tehnike Svaštarjenje ne potrebujete posebnega predznanja. Pač pa veliko mero »delodiša«.
2.) Še ena prav tako preverjena, domača metoda, ki se je razvila v Anjuškini kuhinji je selektivno spremljanje novic. Kar ne pomeni, da vsakič, ko zaslišim poročila izklopim radijo ali tečem ugasniti TV. Preprosto ne kradem sebi živcev z iskanjem in vpijanjem slabih novic in ne pristajam na strašenje in pumpanje z negativo. In verjemite, da sem tako ali drugače na tekočem. Prav prijetno je, ko ne prebereš vsak dan: vse je slabo, plače padajo, kriza je vsak dan večja, politiki nimajo srca, bencin bo kmalu vreden več kot zlato... In predvsem ne nasedaš vsem teorijam zarote. Ali, če še bolj poenostavim. Tankat bom tako ali drugače mogla. Tudi delat bo treba. Če se Janša premalo smeji in Pahor preveč, spet meni dolgoročno ne pomaga prav veliko. In če že danes ne spim, ker so mi povedali, da je v zraku velika »pizdarija« si nisem naredila ravno velike usluge, kajne?!
3.) Zadnje in skorajda naj pomembnejše v času krize: NE PANIČARITE. Se spomnite kolikokrat se vam je kot otroku zdelo, da bo konec sveta? Pa ga ni bilo? No tudi sedaj ga ne bo. Se bo že obrnilo. Ker se mora. Mogoče ne znam boljše razložiti. Je treba biti optimist. Slednje pa je znanstveno dokazano. Mogoče vas kriza, kot kriza ne bo spravila na oni svet. Lahko pa vas negativnost. Zato se nasmejte. Bojda optimisti živijo dlje. Mogoče nam uspe živeti tako dolgo, da se bomo na koncu smejali vsemu temu. Življenje na dolgi rok poskrbi, da dobro zmaga. Vedno.
Kakorkoli. Oprostite sedaj izrazu. Jebat ga... Mogoče si jutri ne bomo mogli zgraditi vile s 4 wc-ji, ki jih še ob tako frekventnih obiskih stranišča, itak ne potrebujemo. Namesto 3-eh avtov bomo imeli enega. Narava nam bo hvaležna. Pa še sosed bo lažje spal. Ne bodo Kanarski, si bomo pa končno pogledali tisti hrib, ki je tam že od nekdaj. Pa še zanj ni bilo časa in motivacije. Pa bomo tam najverjetneje odkrili, da je povsod lepo, doma pa najlepše. Morda bomo manj delali in se več pogovarjali. Poskusili prihraniti pri elektriki in otroke nagnali ven. V gozd. Park. Se več pogovarjali. Pričeli kupovati tisto kar res potrebujemo. Postali odločni. Večkrat rekli ne. Namesto Europarka večkrat obiskali prijatelje in sorodnike. Hmmm.... Morda pa se tale Teta Recesija izkaže za nekaj dobrega. In nam bo prevetrila naše delovne navade. Pod vprašaj postavila deloholičnost. Na novo definirala prevzemanje odgovornosti. Morda nas bo naučila, da moramo biti najboljši v tem kar delamo, ne glede na to kaj delamo. Da je pomembno, da delamo z vzorom, z jasnim ciljem za jutri. In predvsem, da ne čakamo z življenjem in živetjem slednjega do konca krize. Sem vam že rekla, da bo vse dobro? Ali kot je rekel Frankl: »Na koncu bo vse dobro. Če ni dobro, potem še ni konec.«
 |
| Foto: Oleksandr Gnat Hnatenko |
Ni komentarjev:
Objavite komentar