Anjuškina borza dela

Priznam, da sem že resno razmišljala o odprtju posredovalnice dela. Ali pa vsaj delovnem mestu »povezovalca«. Saj veste, osebka, ki pozna vse mogoče ljudi, ki vam lahko pomagajo. Iskreno rečeno v vlogi prav uživam. Včasih sem bolj, spet drugič manj uspešna. Brez pretiravanja pa lahko rečem, da tedensko obravnavam od 6-10 tovrstnih prošenj. Vse lepo in prav. Do mojega zadnjega primerka. Kliče me znanka. Študentka s svežo diplomo v žepu. Moj letnik. Pridno bitje, ki je svoj smisel posvetila študiju in življenju na plečih staršev. Slednje povsem samoumevno in brez kančka slabe vesti. Hiper ekstatično vesela me pokliče in navdušeno zdrdra, da je pravkar diplomirala. Bolj iz vljudnosti, kot iz zanimanja, še mene vpraša, kako napreduje moja diploma, in nato nadaljuje. Kako je sedaj ona končala študij in pri iskanju dela potrebuje mojo pomoč. Namreč, poslala je že nekaj prošenj za delo in vse so ostale brez odgovora. In sedaj ne ve, kako naprej. 

Prav, rečem jaz, brez pričakovanja sunka mrzle vode, ki prihaja. V želji po ustvarjanju širše slike jo malo povprašam po dosedanjih izkušnjah, kaj je že kaj počela? Kako to misliš, odvrne ona meni? Jaz pa ponovno, jaaaaa draga moja, delo ob študiju. Izkušnje? Kaj znaš? Kaj lahko pokažeš delodajalcu? Tišina in nato odrezav odgovor: Kako pa naj ob študiju še delam? Faks mi vzame absolutno preveč časa. (o.a. Moj primerek je končal pedagoško fakulteto/izredno). Torej, sem imela pred seboj osebek, ki v življenju ni delal niti ene ure. Morda bi še to delno, čeprav izredno stežka, razumela. Dotolkla me pa je njena izjava, oziroma pričakovanja. Povedala sem ji, da bo v dandanašnjih časih verjetno težko dobila službo na svojem področju in jo vprašala ali je pripravljena delati kaj drugega? Spet tišina. Prisežem, da sem nekje vmes že jaz imela občutek, da ona dela uslugo meni. Glasek na drugi strani reče NE.  Jasno in glasno. Da ona pa že ni študirala, da bo na koncu nekje kelnarila. Sedaj jaz utihnem. Jaz pri svojih 25 pazim otroke, frajla na drugi strani pa mi poskuša dopovedati, da ji je neko delo pod častjo. Čutila sem, kako me obliva jeza. Odvrnem ji, da bom bila pozorna, če kaj slišim in da ji toplo priporočam, da sama zgrabi za kakršnokoli priložnost.

Na splošno opažam zadnje čase, da moja generacija prihaja na trg dela nepripravljena. Celo naduta. Z obnašanjem, da služba in položaj  samo čakata na njih. Delodajalec pa jih bo sprejel s široko razprtimi rokami in superDuperFleksibilnimi pogoji. Sedaj malo eskaliram, pa vendar menim, da nisem pretirano daleč od resnice.  Iz rokava vam lahko stresem primerke, ki težko prenesejo že najmanjšo kritiko. Drugi so zelo izbirčni in so pripravljeni sprejeti samo tisto delo, ki ustreza njihovim visokim pogojem. Znanec, podjetnik, mi je nekaj dni nazaj razlagal, da mu je kandidat rekel, da se po pregledu delovnih nalog, vendarle ne vidi na tem delovnem mestu. Po njegovem naj bi nekatere izmed njih bile dolgočasne, on pa se nikakor ne želi dolgočasiti. Želim si, da bi lahko fotografirala njegov izraz na obrazu. Poskušajte si predstavljati nekaj vmes med jezo in začudenjem. Sam je dejal, da se sprašuje, kako je mogoče, da nekdo pri 28 letih ne razume, da k zaposlitvi spadajo tudi nekatere obveznosti, ki so morda »dolgočasne«?! 

Prosim, da me sedaj starši ne nesete na grmado. Vem, da nisem starš, a bom tvegala in povedala kaj mi leži na mojem (dolgem) jeziku. Opažam, da v zadnjem desetletju med starši vlada nek trend, da je otroke potrebno zaščiti pred vsakršnimi težavami in morebitnimi pretežkimi ovirami. Mislim, da je povem naravno da starš želi zaščiti svojega otroka. Mu nuditi najboljše. Vendar je obenem izredno tanka linija med zaščitništvom in prevzemanjem odgovornosti za otrokova dejanja. Velikokrat vidim, da se starši obnašajo do otrok,  kot do porcelanastih lutk. Otroci si tako pogosto pri 6 letih, ne znajo sami obrisati riti, kaj šele da bi znali dobro rokovati s priborom. Nič kolikokrat slišim, da so se prišli starši v šolo kregat zaradi slabo ocenjene naloge. Tiste, ki so jo povečini naredili oni. Nihče me ne bo prepričal, da je normalno, da nek 28 letnik živi na račun staršev. Ali, da je prav da starši pokrivajo nepomembne stroške in luksuzno življenje svojih študentov. Ne rečem, da je lahko delati in študirati, a tistih nekaj ur za dodatno žepnino, je sposoben oddelati vsakdo. Zdaj bom spet zvenela, kot stara baba, a spomnim se da smo mi v prvem razredu pogumno hodili domov z avtobusom. Sami. In to ne na eno postajo in domov. Vmes si dva menjal. Pa je šlo. Jaz sem pri desetih doma že po malem kuhala. Da o tem, da smo pazili drug na drugega niti ne govorim. In sami delali naloge. Pri 9 smo vsi znali sami počakati, da so starši prišli iz šole. Danes nekateri brez babic in varušk ne zvozijo do vrtca. 

Iskreno rečeno, me je malo strah, kaj bo iz teh otrok, ki so zrasli  v milnem mehurčku, obdani s pretirano hvalo in premalo odgovornosti. Kdo jih bo pobiral, ko bodo treščili na tla. Ko bodo videli, da na žalost v življenju iz nič ni nič. In da samo pričakovati stvari, še nikoli ni obrodilo sadov. Kako bodo ti otroci vzgojili svoje otroke? Dragi starši, spet bom pametovala. Otroci za normalno razvoj potrebujejo meje. Hvale in graje. Potrebujejo odgovornosti in odnos do dela. V kolikor jih ne nameravate vzdrževati do poznih tridesetih jih naučite, da je treba za stvari, ki jih želimo, delati. Se čemu odreči, poskusiti stvari, ki jih ne znamo in maramo. In predvsem vztrajati. Predvsem pa jim prosim nehajte »prinašati stvari k riti«. Tega ne bodo znali ceniti, še manj pa  s tem živeti.  Slej, ko prej se bodo znašli v realnem svetu. Takšnem, ki je precej drugačen, kot je bil vaš. Daleč so časi garantiranih služb in pokojnine. Vaši otroci in navsezadnje mi,  ne bomo več mogli reči ne znam, ampak bom osvojil. Treba se bo boriti. Pošteno zagristi. In slednje bodo otroci v tistem velikem penastem ovoju, presneto težko storili. 

(o.a. moja znanka, do današnjega dne ni našla službe in še naprej uživa v Hotelu Mama in Ata). 

Poklic: Mama

Hočeš, nočeš ti družba nekje po 25-em  začne prigovarjati, da ti teče biološka ura. Če ste stare 30 in še malo, poznate na pamet že vse litanije starih mam, ki glasno vzklikajo, da si želijo vnuke. Ob tem nesebično obljubljajo varstvo in zanesljivo pomoč. Vse kar morate vi storiti je, da darujete maternico. V pečico daste štručko. Jo nosite tistih 9 mesecev. Ja, kaj pa je to takšnega. Recimo, da preživite vse poskuse sorodnikov opogumljanja za materinstvo. Buuummm... Nato pade  še mini bomba materinstva na družabnih omrežjih. Kar naenkrat videvam, da se vse moje prijateljice zaročajo, poročajo in seveda rojevajo. Da je stvar še hujša, to celo mlajše in take, ki so zmeraj trdile, da one pa že ne bodo imele otrok. V kolikor ste nagnjene, da podlegate pritiskom medijev, vam močno odsvetujem, da berete kakršnekoli medicinske razprave. Ugotovile boste namreč, da so v času, ko ste trudile ustvariti nekaj iz vašega življenja, vaša jajčeca kopnela. Tja do 40 leta nam jih ostane le še nekaj 100. Že slišite tik, tak? Vdihnite. To je samo vaša zapestna ura.

Materinstvo... Še ne dolgo nazaj, se m je zdelo oddaljeno milijon let in predvsem »zacementirano«in tako neresnično. Naša Rebeka se je za moje, (poudarjam moje), pojme zelo zgodaj odločila za otroka. Razlika med nama, tistih 5 let, se je takrat zdela astronomska.Niti slučajno nisva bili na isti frekvenci. Jaz strogo prepričana v neodkrit svet, ki čaka name. Zaslepljena z borbo za pravice vseh žensk. In z energijo, ki jo je bilo težko obvladovati, kaj šele shajati z njo. Ona pa z željo po družini. Zame sva bili na povsem drugih bregovih. In ne. Nikakor nisem mogla razumeti njene odločitve. Kaj šele jo v celoti sprejeti. Grdo, kot bo zvenelo se mi je zdelo, da dela velikansko napako. Občutek sem imela, da se ji bo svet ustavil. Da je to to. Da razen tega otroka ne bo nič več doživela. V mislih se mi je odvrtelo tisoče scenarijev, ki jih bo po mojem mnenju zamudila. Frklja emancipirana in strogo prepričana v svoj prav sem ji seveda to poskušala tudi dopovedati. Zdaj, ko gledam nazaj sem izredno hvaležna za njeno potrpljenje, moč in energijo, da se mi je vsa okrogla (bila je res okrooooogla) samo smejala in mi govorila, boš že razumela. In nato je prišla moja prva nečakinja, Eva. Razpočila bi se od ponosa. Mislim, da sem jo doživljenjsko vzljubila že, ko sem zagledala tiste male ročice in drobceno bitje, ki je rabilo samo veliko ljubezni. Takrat sem sprejela vse v zvezi z materinstvom. Nisem pa še v celoti razumela. 

Da razumem je vame udarilo, kot strela z jasnega. Ne vem, kaj me je bolj prestrašilo: Dejstvo, da mi materinstvo ne vzbuja več nekega straha ali to, da se je to pojavilo v obdobju, ko sem bila daleč od tega, da bi postala mati. Zdaj pa prosim ponovno vdihnite. Globoko. Ne. Nisem noseča. Ufff...Gremo dalje. Sama sem iz  velike družine. Tako velike, da smo velikokrat otroci vzgajali drug drugega. Bili smo mali divji samorastniki. Morda se je tu nekje vmes razvil moj višji standard materinstva, ki je mnogokrat mojo ljubezen do otrok, preoblačil v nek divji strah, biti mama. Ne morem se sprijazniti z lahkomiselnostjo nekaterih, ki dobivajo otroke in nato vzgojo dajejo v roke....Kogarkoli, ki ima  pet minut časa. Malo sem jezna, no bolj žalostna, ko gledam vse te pare, ki se do bodočega naraščaja obnašajo precej v smislu, kot da kupujejo psa. Tako ošabno in brezbrižno. Dragi moji, otrok ni moden dodatek. In res ni pomembno, kak voziček imate. Ali v kake znamke je malček oblečen. Mislim, da je njemu to gladko vseeno. Je pa mu nerazumljivo, da si dizajnerskih kavbojk ne sme umazati. In da mora pri igri paziti, da vas ne bo zmotil medtem, ko ste vi zatopljeni v službo. Pogreje me, ko vidim vse otroke s kupi dragih igrač, ki nimajo nikogar za igro. Glave bi trgala (prisežem, da ni veliko manjkalo), ko mi je zadnjič znanec rekel, da je postal ati. Jaz cela navdušena. On pa z ravnim izrazom na obrazu, skomigne in mi zdolgočaseno reče: » Ja, saj veš. Pet let sva že skupaj. Je bilo treba malo popestrit zadeve.« Predstavljajte si mene, kaj vse mi je šlo čez glavo. Verjemite, da je bila takojšna kastracija, eden izmed milejših ukrepov. Otrok, ni igračka za popestritev. Groooozno! 

Moj poklic: Varuška. Pa ga zelo resno jemljem. Veste kaj štejem za svoj velik »poklicni« uspeh. Nekaj tednov nazaj sem deklico, ki jo pazim, naučila delati zelenjavno lazanjo. Skupaj sva rezljali, mešali in pacali. Kuhinja je bila zmešnjava. Naredili pa sva čisto pravo lazanjo. Sami od začetka do konca. Zoya je večino naredila vse sama po mojih navodilih  in si ob celo vse zapisovala v najin drugi projekt, v malo kuharico, ki jo bova sedaj pisali skupaj, ko bova kuhali. Ko sem se peljala domov sem se počutila kot, da sem danes naredila nekaj zelo pomembnega. Nekaj kar res šteje. Mogoče res nisem mama. Sem pa prepričana, da je biti mama veliko več kot poklic. Je poklic vseh poklicev. Malo bije, ki mu morate v prvi meri že izbrati pametnega očeta, vas potrebuje. Vas. Ne vseh materialnih stvari. 

Dejstvo je, da otrok spremeni vse. Nima smisla trditi, da ne. Naenkrat odpade vsa sebičnost. Namesto novih čevljev malemu bitju kupiš nove majčke, pa športno opremo in še tisto luč, ki si jo tako želi. Naenkrat ugotoviš, da v tisti veliki torbi ne nosiš več glavnika, dveh fenci šmenci šmink in trač revije. Naenkrat so notri plenice, igračke, robčki za ritko in dude. In veš kaj je najboljše pri vsem skupaj? Da vseh dragih krem ne bi zamenjal za en nasmeh malega bitja, ki mirno spi v vozičku pred tabo. Danes sem teta 3-em krasnim nečakinjam. Moja prva nečakinja je že tako velika punca, da jo bom počasi lahko peljala ven. In, ko sem tako nekaj tednov nazaj z Rebeko obujala spomine na moje paničarjenje ob njeni prvi nosečnosti se mi je samo nasmejala in rekla: No vidiš, sem ti rekla, da boš razumela. 

Foto: via Pinterest, oblikovanje: Anjuška I.

Zločin in kazen na Slovenski

Nekje sem izbrskala, da je pred dobrimi štirimi leti 13% vseh Slovencev živelo v najemniškem stanovanju. Danes si upam trditi, da je vzklic stanja na trgu dela, ki je roko na srce je čedalje bolj negotov, misija kredita pa skorajda nemogoča, ta odstotek precej višji. Vsak, ki je kdajkoli bil v najemniškem razmerju ve da je to precej podobno loteriji. Ne samo, da je težko najti solidno stanovanje, ki je vredno bivanja. Tukaj je še običajno muhast lastnik stanovanja, ki se ob oddajanju, obnaša kot Mati Tereza in želi ob mesečnem prilivu še slavospev o njegovi dobroti in velikodušnosti. V paketu pridejo tudi malce posebni sosedje, ki točno vedo da ste najemnik in se do vas obnašajo kot do robe z rokom trajanja. Razno razni najemniški problemi in najemniške pravice, ki se povečini spremenijo v najemniške dolžnosti.

Sama imam za seboj že ( o.a. za svoja rosna leta) dolgo dobo najemniških razmerij. Če štejem sem še srednješolsko bivanje, živim že 10 let v takšnih in drugačnih najemniških stanovanjih. Ne bom olepševala. Zmeraj znova me osupne, kaj ti ljudje dejansko poskušajo oddati. Spomnim se, da sem še v v srednji šoli iskala sobo. V Velenju, ki ni ravno študentsko mesto, je to pomenilo pravcato iskalno akcijo. Na moj oglas iskanja se je odzval po glasu sodeč prijazen gospod Romeo (o.a. Romeo je bilo gospodu ime). Vzhičena, da se je na moj oglas sploh kdo javil, sem se odpravila na ogled. Kakor hitro sem stopila čez vrata stanovanja pa je moje navdušenje zamrlo. V bistvu, če na hitro priznam me je bilo malce strah. Jaz 15 letna šmrklja, sem stala sama v stanovanju moškega, ki mi je želel v enosobnem stanovanju oddati EDINO sobo. Nisem sicer prepričana, kaj mu je šlo čez glavo ali če je celo verjel, da bo kdo to vzel v najem. Razložil mi je, da bi meni za smešno ugodno ceno oddal sobo on bi pa spal v kuhinji na jedilnem kotu. Soba je bila po njegovih besedah, sedaj na voljo, ker se je pred kratkim odselilo njegovo dekle s sinčkom. Kot je pojasnil precej neupravičeno, v žaru pogovora mi je prisegel, da ni nikoli položil roke nanjo in da so to same laži. Predstavljate si mene. Poskušala sem  ne delovati prestrašeno, obenem pa suvereno in precej bolj odraslo, kot sem v resnici bila . Olajšanje in pristna sreče sta me oblila, ko je odklenil vrata in  rekel, da naj sporočim, kako sem se odločila. Ufff...

Ste slučajno brali Zločin in kazen? Če povzamem zelo na kratko, gre za psihološki roman Dostojevskega, ki se ukvarja predvsem s subjektivnimi razmišljanji glavnega junaka Raskolnikova o življenju, predvsem pa o opravičenem zločinu. Razkolnikov na podlagi te teorije zagreši umor oderuške starke Aljone Ivanovne, po naključju pa »mora« ubiti še njeno sestro Lizaveto. Ne vem zakaj sem se včeraj, ko sem prejela klic svoje najemodajalke, spomnile te knjige. Niti slučajno ne dela, ko ji razčesne glavo. Ampak bolj delov o razmišljanju o pravičnosti ravnanja ljudi, ki imajo vse in njihovega neumornega ožemanja in apetita, ki je nenasiten. Moja stanodajalka je pravi žid (o.a. besedica žid je v tem primeru mišljena zgolj, kot opis izrednega stiskača in ne kot verska opazka). Pustimo ob strani, da ji je uspelo oddati stanovanje, ki v kopalnici ni imelo ploščic  V kuhinji po tleh tutti frutti podov. Dnevna soba je bila podobna kramarskemu sejmu. V glavnem stanovanje je bilo bomba. Sama sem pristala na dogovor, da ga obnovim. To sem v tistem momentu potrebovala. Delo z rokami. Dati malo sebe v stanovanje in obenem z znojem zbuditi dušo. Dolga zgodba. Recimo, da sem z minimalnim denarnim vložkom precej truda, uspela obnoviti stanovanje in ga naredit znosnega za bivanje. Pismo rosno, v mojem stanovanju je boljer, ki je starejši od mojega očeta. Ko se je zamašil odtok in iz principa nisem želela klicati očeta, da spet žrtvuje svoj čas. Je najemodajalka poklicala nekega svojega znanca, ki ji je to (seveda) naredil zastonj. Gospod je bil tako v letih, da me je skrbelo, da bomo potrebovali kako zdravniško pomoč po opravljenem delu. Bognedaj, da bi bilo treba kaj zamenjati ali na novo kupiti. Kar vidim jo, kako se trese in preračunava.

Pustimo ob strani, da so stroški mojega stanovanja bistveno previsoki in da tega prav gotovo ne bom več dolgo prenašala. Najbolj me jezi in še bolj potre dejstvo, da je dotična gospa v stanovanju (ne obnovljeni različici) pustila bivati svoje nepokretno mati. Nekdo, ki se vozi z avtom, ki je vreden kot polovica novega stanovanja je dovolil, da v stanovanju, ki res ni vredno človeka, gnije njegova lastna mati. Z enim radiatorjem. Nepredstavljivo. Meni je grozno žal, ampak tega ne morem in ne bom nikoli razumela. Kako je mogoče, da si čustveno tako reven, da je denar vse kar imaš. Na koncu pa si še njegov suženj. Mogoče je res ostra primerjava z oderuško starko Aljono Ivanovnovo, ampak ne morem si pomagati. Neke take krivice me zažgejo v dno duše. Grozno se mi zdi, da so ljudje tako skopuški, da nekje vmes pozabijo biti ljudje. Večkrat se spomnim na misel Gibrana: »Denar je kot strunsko glasbilo. Tak, ki ne zna igrati nanj, bo iz njega izvabil le škripanje. Denar je kot ljubezen; tistega, ki ga noče dati, ubija počasi in boleče, druge pa oživlja, ko ga predajo naprej, drugim ljudem.«

Dom je, kjer je srce. Vem, da se mogoče sliši obrabljeno. Ko sem se pred sedmimi leti odselila na svoje, sem dobesedno imela samo knjige in obleke. Vse. Še kuhinjsko sol sem morala kupiti. In vem kako sem prvo noč sedela v praznem stanovanju. Se poskušala ne počutiti samo, privaditi na vse nove zvoke in predvsem biti bolj močna, kot sem v resnici bila. Gledala sem po prostoru. Na velik kup knjig, ki so bile moje vse. In sem si mislila, da bo že nekako. Saj mora biti. Ne glede nato, da sem menjala že kup najemodajalec. Nekateri med njimi so in bodo ostali moji prijatelji. Ulic in sosedov, ki jih mogoče ne bom več srečala. Je dom konec koncev res, kjer je srce. In tega ti ne more odvzeti noben skopuški najemodajalec. Tečni sosed. Grozen sostanovalec ali nabiralnik, ki nikoli ne bo tvoj.

Novoletne zaobljube...ja... Malo morgen

Vsako leto podoben šmoren. Tik pred koncem se name usuje vsa teža celotnega leta. Občutki podivjajo. Letos sem imela taki emocionalni tutti frutti, da prisežem, da sem prvič v življenju pomislila,da trpim za nekim, več tedenskim pms-om. No... Ob vsem pompu, pa se seveda oglasijo še sorodniki, prijatelji in znanci. Kar naenkrat, vsaj meni, zmanjka časa. Vsako leto isto sranje. Oprostite izrazu. Pokoplje me slaba vest in jeza, da še niso izumili neke naprave, ki bi me klonirala in mi nekako omogočila, da sem na večih koncih hkrati. Sprijaznim se, ko logično premislim in vidim, da svet ni pripravljen še na eno Anjuško. Še to komaj zmore :)

Ste opazili, kako si ljudje zmeraj voščimo? Srečnega, pa zdravega....In običajno zraven stegnemo še tisti stavek: »Pa, da bi bilo letos popolnoma drugače. Da bi prihajajoče leto zradiralo vse kar je bilo v starem slabo«. Noooo. Jaz lanskega leta niti slučajno ne bi zbrisala. Kaj šele »fotošopirala«. Dva tisoč dvanajst. Moram sicer res priznati, da ne vem, če sem že katero leto tako čakala,da bo konec. Čin čin. Bum in tresk. Ognjemet in  trk s kozarci, pa čimprej spat. Če strnem (res) na kratko. Bilo je leto, ki je pokazalo vse svoje obraze, pa še dvakrat vmes šlo na stilsko preobrazbo.  Da poudarim. Niti slučajno nisem tip človeka, ki verjame v čudežno resignacijo in spremembe iz danes na jutri. Ampak, če bi ta praznični pomp in ostalo norenje, trajalo še kak teden dlje, bi resno premislila o menjavi vere. Zdi se mi, da je čas za prepotreben januarski mrk. Za dneve, ko se posvetimo sami sebi. Premeljemo  kaj je bilo prelomnega. Stvari obrusimo, pobrišemo in jih delikatno pospremimo v novo leto.

Moja novoletna zaobljuba je, da letos ne napišem nobene zaobljube. Ne toliko, ker so ostale v zraku še lanski sklepi (Silvestrovo vol.1), ampak bolj zato ker nekako ne verjamem v te zadeve. In zato ne bom napisala niti ene. Nooo... kaj lahko eno tako polovično? Pol zaobljubo/sklep. V letu 2013 bom se izogibala uporabi besedne zveze: »Sem v gneči«. Imam zelo dober načrt in predvsem ZELO dobro namero, da to dejansko udejanjim. Malo me sicer skrbi statistika, ki pravi da gre večina novoletnih zaobljub v maloro že pred 21.januarjem. Kakorkoli. Zadnje čase se skrajno resno sprašujem, če se staram ali pa sem samo čudna. Vsako leto mi je namreč bolj odbijajoča neiskrenost in vsa posiljena evforija. Hitenje in grobo tlačenje opravkov v že tako prezasedene urnike. Grozen mi je občutek in obnašanje, da se nekaj mora, ker je Božič, Silvestrovo, Valentinovo... ali kaj jaz vem kateri praznik. Ponosna sem nase, da sem letos kar dobro opravila z zadevami. Uspelo se mi je izogibati velikim gnečam v nakupovalnih centrih, darila sem naredila sama in nisem poslala niti enega verižnega smsa z vsebino, ki je skorajda zmeraj ista. Slabše sem se odrezala pri razporeditvi obiskov. Pa ja... Letos je še eno leto.

Anderson je nekoč tako lepo dejal: "Življenje doživljamo skozi svoje zaznave, obarvano pa je s tistimi barvami, za katere se sami odločimo." Želim si, zase in za vse vas, da bi bilo letošnje leto pisana barvna paleta. S svetlimi in tistimi temnejšimi odtenki, brez katerih ne moremo naslikati nočne podlage in nanjo vseh svetlih zvezd. Da  bi se večkrat poslušali. Znali ceniti kaj je bilo dobrega in zmeraj našli v sebi luč, ki vas bo gnala naprej. Predvsem pa, da ne bi nikoli nehali verjeti, da je prav vse mogoče. 

(o.a. Hmmm... Če še leto po prvem dnevu pozna, bo moje  presneto dobro! Popravek...Vrhunsko bo.)

Foto: Via Pinterest

Ti si ziher Kanglerja volil?!

Po zadnjem protestu sem sklenila (nekako sama pri sebi), da do nadaljnjega ne bom napisala nobenega političnega bloga več. To je bil moj prednovoletni sklep številka 345.  Najedla sem se vseh političnih pomij, ki so me že kar nekaj časa silile na bruhanje. Po dolgem času, sem decembra povsem nerazpoložena za praznovanje, obdarovanje, lučke in ostale fine decembrske stvari. Še potica je letos povsem brez okusa. Težko se je mastiti, ko ti nekateri želijo, lačnemu servirati golobe. Ognila sem se vsakršni diskusiji o koncu sveta. Pa o zadnji vse slovenski vstaji. Še včeraj sem se grizla v jezik, ko je naša mala državica praznovala dan samostojnosti in enotnosti. O slednji že dolgo ni duha in sluha. Pa nisem rekla nič. Noo skoraj nič. Navsezadnje sem to jaz.

Nedavno sem zaradi reklamnega balasta, ki je pridno polnil moj nabiralnik kupila rumeno nalepko »brez reklam«. Za 0,42 € naj bi mi Pošta Slovenije zagotavljala, da v moj kaselc romajo samo dejansko relevantne zadeve. Priznam, da pri pregledovanju nabiralnika nisem najbolj vestna. Prvič zato, ker razen računov, ne dobivam ravno veliko pošte. Drugič pa, ker mi že nekaj časa ključ slabše odklepa in imam zato zmeraj Don Kihotske boje z nabiralnikom. V soboto sem skozi malo linico zagledala pošto. Naivno sem se razveselila decembrskih voščilnic, skritega darilca kake pozabljene duše ali pa vsaj česa lepšega. Namesto tega me je pa na formatu A3 gledal črni kozel, Franca, obraz ki smo se ga že vsi prenagledali. Sama se smatram za osebo z dobrim smislom za humor. In sem mnenja, da se je sladko smejati sam sebi in še posebej  nasmejati na svoj račun, a šele ko res razumeš šalo. In mislim, da je Franca spet ni.

Občanom in občankam je poslal manj »simpatični« časopis z naslovnico, ki naj bi bila parodija na slike uporabljene v protestih. Sliko »Gotof je«.  Ob vsej vsebini me je še najbolj zmotil njegov končni nagovor, ki je poln »budelavščin«. Če jih na kratko povzamem: Iz njega so (po Francovem mnenju) mediji, ljudje, ki so jih zavedle množice in mi vsi, ki nam je odpovedal razum, naredili črnega kozla. V bistvu sem ob branju samo čakala na stavek ali dva o tem, kaka škoda je za Maribor, da odhaja tak županski talent. Svoje božične in novoletne želje je naš »dragi« Franc uspel zapakirat v lasten slavospev in jokav, ter predvsem žnodrast izliv, kvazi čustev. Za zbruhat se. Ne bom se opravičevala za besede ali jih poskušala lepše zapakirati. V mesecu, ko naj bi štela iskrenost in pristne želje nimam volje in nikakršne želje poslušati balast nekoga, ki v kotu cvili medtem, ko njegove podgane bežijo v luknje. Jah... ko se ladja potaplja na plan prileze vsa golazen. Jaz. Miroljubno bitje, bi ga dala čez koleno in bi ga par krat po tazadnji plati. Konkretno. Kako nam lahko nekdo, ki očitno nima ne moralnih kaj šele družbenih vrednot, govori kaj je prav in kaj ne. In kaj nedopustno.

Pa me še ni niti tako vrglo to pismo. Bolj mi je danes nasmeh narisala nova Francejeva izjava. Dragi moji, jaz sem res verjela, da sem za letos že slišala vse butaste izjave. In ideje. Potem pa treeeesk. Franca bo ponovno kandidiral za župana MOM. Na tem mestu upam res trditi, da je izgubil vsak stik z realnostjo. Resda, da besede v naši državi že dolgo niso vredne več kot počen groš, a v situaciji v kateri se je znašlo naše mestece, se s takimi stvarmi ne gre šaliti. Lučk letos v mojem Mariboru skorajda ni. Ne vprašajte me zakaj. Vem samo, da sem se nekaj dni nazaj, Jerneji malodane opravičevala zaradi okrasitve mesta, ji kazala tisto siroto od jelke in ji poskušala s verbalnim pretiravanjem, vsaj malo naslikati neko praznično vzdušje. Vesela sem, da je recesija vsaj  odnesla tisto navzgražno kitajsko raketo/ smreko. December je v štajerski prestolnici v znamenju poklanjanja kock...pa ne čokoladnih. Letos se delijo granitne. Te letijo bojda lepše, kot novoletne rakete. Žalostno je, da smo namesto prižiganja lučk upanja, cel mesec zapravili v ugašanju nečesa, kar nikoli ne bi smelo priti tako daleč. V Mariboru  je zadnje čase ena izmed hujših žaljivk ta: »Ti si ziher Kanglerja volil?!«.  Kaj še moram kaj dodati?

Moram pa priznati, da Franca v svoji božični voščilnici, ne zaključi povsem neumno. V letu, ki prihaja nam želi, da mesto Maribor dobi župana, kot  si ga bo izbralo. Nisem povsem prepričana, da je razumel težo povedanega. Pa vendar. Politikom dajemo oblast volilici.. Hmmm... Alan Coren je enkrat rekel: »Demokracija je v tem, da izbereš svoje diktatorje, potem ko so ti povedali tisto, kar ti misliš, da hočeš slišati.«. Sledi sklep 346. V zadnjih...koliko še je do 2013? V zadnjih 4 dneh ne bom več bentila čez politiko. Niti malo. In ne bom uporabljala besede Gotof si, niti omenjala Franceja. Sem si že naredila mali šparavček, kamor bom metala »kazenske evre«. Recimo, da bodo slednji za kak deci ob novem letu. Da bo letos, res prelomno leto. Pa srečno Kekec. Mislim Franca. 

Oblikovanje: Anjuška I.

Seznam vseh seznamov

Dragi moji. Povem vam, hudič je biti v današnjih časih  ženska. Na neki stopnji namreč ugotoviš, da si mnogotera osebnost. Borka za pravice vseh zatiranih, neodvisna poslovna živina, mama, frajerka, ki srka lokal v finem baru, športnica, gospodinja in še seks zverinica, ki ima vedno kak trik v rokavu. Vse lepo in prav, dokler vse tvoje osebnosti ne trčijo skupaj in se utrujena sesedeš, ter si  želiš zgolj poležavati na kavču. V razvlečeni trenirki in s kozarcem dobrega vina. V tišini. In na en tak tihi večer se je rodil » seznam vseh seznamov«. 

»Seznam vseh seznamov« je lista osebkov nasprotnega spola, ki naj bi bili top deset. Nastal je iz modrovanja ob steklenici kaberneju  in usodni kombinaciji dveh, občasno preveč razmišljajočih žensk. Napisati ultimativni seznam. Hmmmm...Lažje reči, kot storiti. V moji miselni avtocesti, je namreč naenkrat zavladala tišina. Verjemite mi v tej glavci se zmeraj nekaj dogaja. Naenkrat pa prazno. Strmim v bel, prazen list. Razmišljam: Kdo je meni res » hud«, seksi in nevarno lep? Razmišljaj, mi govori glasek. Na plan prihajajo posamezni predlogi. Poskušam jih potiho ocenjevati. Naaaak. Nič pametnega. Da, me ne bi preganjala praznina na list po vrsti zapišem številke od ena do deset. Dodam pikice na koncu številk. Strmim in grizljam konico svinčnika. Končno mi uspe stuhtati prvo ime. Zapišem Ryan Gosling. Še preden, napišem zadnjo črko, mi skozi misli švigne pojasnilo, sama sebi, da seznam niti slučajno ni urejen po pomembnosti. Pripišem še tri modele. Presneto je to težko. Ugotovim, da nanje ne gledam zgolj, kot na neke objekte, oziroma lepe embalaže, ampak jim nehote, pripisujem karakterne lastnosti in jih zmeraj znova črtam s seznama, na podlagi le teh. 

V sekundi se zavem, da sem že v štratu zgrešila bistvo igrice in da je pred mano trši oreh, kot sem mislila. Vmes občasno poškilim k Barbari. Ne samo, da je že končala, na svoj seznam je dopisala še dve dodatni imeni. Tako imenovani rezervi za vsak slučaj. Slučaj česa, se vprašam? Če slučajno prvih 10 nepričakovano izgine? Pustimo to. Vrnimo se k meni. Jaaaz. Jaz pa sem gladko obtičala pri številki 4. Ne znam vam povedati, kaj vse mi je šlo po glavi: Anjuška ti nimaš določenega tipa človeka, premalo slediš Hollywoodskim scenam, preveč si izbirčna,... Mislim, da bi prej končala seznam, zakaj ne morem sestaviti seznama, kot dejanski seznam. Dva kozarca kasneje z veliko mero truda sestavim ta presneti seznam mojih desetih subjektov. List papirja, je dobil videz šolskega testa. Poln popravkov in prečrtanih povedi. Še enkrat ga ošvrknem in vdihnem. Spijem požirek prastarega kaberneja in se zamislim. Zakaj preprosto ne morem napisati seznama desetih moški? Tako iz glave? Zakaj uspem vse filtrirati, skozi šablono karakterja? In »videza« potencialnega očeta, mojih nerojenih otrok? 

Seznam vseh seznamov je bil zanimiva igrica, ki mi je dal miselnega materiala za nekaj dni. Pod drobnogled sem vzela sama sebe. Fascinantno se mi zdi, da se nekomu kot sem jaz, povsem zalomi pri sestavljanju liste 10 top osebkov. Naj v svoj zagovor rečem, da smo ljudje tako naravnani. Vsi iščemo nekega ustreznega parterja. Med množico ljudi iščemo nekoga, ki bi ustrezal vsem kriterijem (ali pa vsaj veliki večini). Osebe premerimo na sto in en način, na vsakem področju mora biti nekdo dovolj ustrezen, da sploh vzpostavimo prvi stik, začnemo vlagati čas in energijo v spoznavanje človeka in predvsem v gradnjo odnosa. Nekje sem prebrala, da se enemu »seznamu kriterijev« pri iskanju partnerjev reče sito. To sito je zgrajeno iz 6 podzvrsti ali kriterijev, ki naj bi jih partner izpolnjeval. Na primer geografska bližina, privlačnost, socialna primernost oz. podobnost, skladnost, komplementarnost osebnostnih značilnosti med partnerjema in pripravljenost na razvoj stalne partnerske zveze. Seveda nihče izmed nas ne skače naokoli s sezam na katerem dela križce in kljukice. To ženske (no in tudi moški) naredimo v svoji glavci. Kaj vse se pa tam dogaja, pa tako veste. 

Nooo. Danes sem ponosna lastnica spacanega seznama 10 osebkov. Ljudi, ki jih verjetno ne bom nikoli srečala. Noooo razen, če odštejem tistega enega slovenskega estradnika. Pustimo to. Moj »seznam vseh seznamov« visi na Barbarinem hladilniku in je tihi opomin, da so človeški odnosi večplastni. Če nam  je bilo v nekih zaletavih mladostniških letih dovolj vizualna plat in neko splošno ujemanje, mora sedaj sovpadati več kriterijev. Seznam stvari, ki jih želimo in ne želimo je daljši in le te, se morajo prilegati, kot lego kocke. Saj veste, kako hitro pade hiška, ko kaka kocka (ali več) ne ustreza?! Morda sem res pogrnila pri sestavljanju vizualnega seznama osebkov, mi je pa precej jasno kaj želim od življenja. Hmmm...Tako.... Zdaj, ko imam ta dva seznama pod kapo pa lahko pričnem pisati tistega za Božička :)

Foto: Via Pinterest 

Anjuška in zmenki

Kakorkoli poskušam začeti ta blog, nekako čudno zveni. Najprej sem začela tako: »Jaz nekako, nikoli nisem bila daljši čas (kar  je v grobem prevodu nekaj let) samska in sem svoje bivše fante spoznala precej naključno«. Že množina tukaj katastrofalno zveni. Ampak, kako napisati nekaj, kar je več kot dva? Pa niti slučajno bivši in številke niso tema. Ker bi s tem začetkom težko prišla do bistva, sem ga opustila.  Potem sem poskušala začeti z: »Kdaj vas je nazadnje, kdo povabil na zmenek? Z natanko temi besedami? Vzel telefon, ali še boljše, vas osebno povabil na  zmenek? Direktno brez ovinkarjenja?«. Nop.  Ni zvenelo dovolj »anjuškasto«. Nato pričnem pisati: Včeraj sem razmišljala, jaaaaaa. Spet sem imela notranje monologe. O zmenkih. Tistih prvih. Polomijah. In tistem nečemu, za kar sploh nisem vedela, da je bil zmenek in se je na koncu izkazal zanj. Noooo. Pa saj mi gre. (o.a. Avtorica je nagnjena k dolgovezenju in se pogosto zaplete v razlage »okoli riti v žep«).

»Zmének -nka m (ẹ̑) 1. dogovorjeno srečanje, navadno prijateljev, zaljubljencev: iti na zmenek; dogovoriti se za zmenek / imeti zmenek s kom / ljubezenski zmenek 2. star. dogovor: skleniti zmenek; po zmenku bo on njegov dedič ● star. sta že v zmenkih dogovarjata se za poroko; sta zaročena. Da o zmenkih nimam pojma, kažeta dva  dejstva. Prvič da sem mogla pogooglat zadevo, da sem prišla do jasne definicije in drugič, da sva z Barbi razvile teorijo, da bi meni verjetno mogel včasih »cigel« na glavo past, da bi videla da me nekdo vabi na zmenek in ne na prijateljsko pijačo. Včasih sem res sladko naivna. Da se vrnem k razmišljanju. Torej zmenki. Tisti pravi. Pijača, dogodek, kosilo, sprehod, ipd. z osebkom nasprotnega spola (lahko tudi istega, če vam to sede), ki ni mišljena v prijateljskem smislu in je odraz medsebojne naklonjenosti. Ne bom klobasala. Včeraj sem poskušala miselno sestaviti seznam najboljših in najslabših zmenkov. Ne preveč presenetljivo, sem se prej spomnila največje polomije oz.vsaj največjega šoka. Pri ta dobrih pa do sedaj še nisem povsem uspela zoožiti seznama. Začnimo torej pri zadnjem mestu.

Torej, moj najbolj bizaren zmenek. Moj šok zmenek se je začel z potrditvijo, da če si nekaj res želiš, vse stvarstvo strmi k temu, da se ti to zgodi. Z opombo, da pazi, kaj si želiš. Ali, če skrajšam. Na enem koncertu mi je v oči padel glasbenik. Nima smisla olepševati,  imel je neko energijo in jaz sem bila kratko malo navdušena. Jasno in glasno sem izrazila željo, da bi ga spoznala. Po sosledju nekih naključij  se je to zgodilo že naslednji dan in on me je povabil na pijačo. Ki se je raztegnila v dolg popoldan. Recimo, da bi še vse šlo skozi, če mene ne bi fant v času najinega zmenka, spremenil v sokrivko pri posedovanju drog. Meni nič, tebi nič, sva se v času najinega druženja odpravila po njegov paketek belega čarobnega prahu, ki ga je frajer skonzumiral pred mano. Marsikaj sem že doživela, tukaj so se mi pa prižigali še rezervni alarmi. Mislim, da ne rabim posebej poudarjat, da se je v moji glavi že tukaj zaključila vsa zgodba. Vrhunec polomije pa je bila njegov »kraljevi govor«. Pogledal me je s svojimi sinje modrimi očmi, me prijel za obe rameni in resno rekel: Anjuška, rad bi bil iskren s teboj. Jaz trenutno ne iščem nič resnega. Veš?! Jaz pa sem iz prve bleknila: Halo, srce ti tudi nisi ravno za oženit. Sledil je pogled, ki ga najbolje opišem z primerjavo: Pogledal me je, kot vol pred odstrelom. Fant, ki je pred mano skonzumiral zajetno količino droge in mi zrecitiral svoje namene, je bil užaljen. Jaz pa v šoku. Kaj nisva midva bila na istem zmenku?! Verjetno ne rabim posebej poudarjat, da je bil prvi in zadnji?!

Dobrih je bilo kar nekaj. Ufff, tudi to nekako ne zveni prav. Pa vendar. Všeč mi je bilo, ko sem prišla na taki uraden zmenek in mi je en fant kuhal. Prosim lepo, popoln meni. Juhica, glavna jed s solato. Nooo sladica je bila izpod rok njegove sestre. Pa vendar, spomnim se, da me je popolnoma očaral njegov trud. Madonca, pa presneto dobro je kuhal. Da ne bom krivična. Še nekaj fantov mi je potem kuhalo in se mi slednje še zmeraj zelo dopade. Enkrat sem bila na pijači, ki se je naknadno izkazala za zmenek. In sem, kot zmeraj, bistveno preveč govorila. Moj sogovornik me je gledal in recimo, da koliko toliko sledil. Nakar me je v nekem trenutku prijel za šal, odločno potegnil k sebi  in poljubil. Sredi polnega lokala. Od silnega šoka sem utihnila. Povsem. Vzelo mi je dar govora in sapo. Ja. Všečno. Veliko presenečenje sem doživela, ko mi je fant na kavo, malo iz heca, malo za res prinesel rožo.  Spomnim se, kako sva se s srednje šolsko ljubeznijo »kao« skrivala in je bil vsak zmenek akcija. Hmmmm...Pa všeč mi je bilo, ko me je en fant enkrat namesto na čaj, peljal na pohod. In to ne na kako Piramido. Konkretno me je našetal in mi že pred zmenkom rekel, da naj si obujem pohodne čevlje.

Kakorkoli obračam. Če sem iskrena sem že razmišljala, kako bi bilo, če bi na zmenku vsi igrali na odprte karte. Jaz bi svojemu partnerju pred samim veselim dogodkom poslala v branje moj blog. Potem bi pa šla na kavico. Noooo, če bi po prebranem še želel (in upal) z mano na kavo. Nato bi s seboj prinesla »seznam«. Anjuškine največje karakterne napake. No tistih enih par zaznamkov. Lepo bi vrgla karte na mizo. Tudi tiste izpod mize in rokavov. Jaz njemu on meni. Pa bi si prihranila igre in šarade. Aaaa iluzije. Saj vem, da ne gre. Ampak, enkrat samo enkrat, bi pa poskusila to. Mogoče malo zaradi dramatičnega učinka. Si predstavljate, da pridem na zmenek. Recimo, da taka lepo urejena in nasmejana. Ga pogledam v oči in rečem: »Moram ti povedati,da sem otrok ločenih staršev. In nisem imela do nedavnega stika z očetom. Kar mi je verjetno pustilo posledice in morda zaradi tega težko spustim nekoga blizu. Pa emancipirano samozadostna sem. Aja in ne likam. Potem pa pomežiknem in ga nežno vprašam kako vino bo? Belo ali rdeče?«. Ker se včasih (berite večino časa) zasanjano obnašam in zgledam kot, da živim v nekem svetu  Amélie Poulain, Sapramiške in ostalih bitij, morda nisem prava oseba za deljenje nasvetov o zmenkarjenju. Mislim,da je Cosmopolitan že razvil 5000-i  način kako ga/jo očarati. Noooo.  Jaz imam en način. Tak bolj staromoden. Bodite vi. Taki, kot ste. Takrat, ko ste res vi. Brez fasad. Šarad. In ostale krame.  In če je oseba prava, ne bo pomembno ali sta šla na hot dog ali v  fenci šmenci gostilno. Jaaaaaaaaaaa.... Pa ne pozabite se smejati. 

Foto: via Pinterest

Revščina v praksi

Se tudi vam zdi, da ko se sprehajate čez mesto, le to izgleda malo drugače? V Mariboru so v zadnjem pol leta zrasle nove trgovinice. Pa ne kakšni "fenci šmenci butiki". Na Gosposki ulici, kjer so se nekoč bohotile drage in prestižne trgovine, iz izložb pa je prav nesramno kukalo krzno, so sedaj diskontne trgovine in t.i. second hand shopi. Mislim, da jih imamo sedaj že kar nekaj. Kitajske trgovine pa tako ali tako rastejo kot gobe po dežju. Hmmm...Da o t.i. "en evro" trgovinah niti ne izgubljam besed. Tudi, če si ne priznamo, se je revščina zagrizla globoko v družbo. Ljudje nimajo. Nekoč, bom rekla v mojih osnovnošolskih časih, se je vedelo kdo res nima. Danes se vse skriva pod maskami. Sramom in mnogokrat pod bolečo zgodbo, ki je preprosto preveč delikatna, da bi se lomila v družbi, kjer šteje samo to koliko imaš. In kjer po njihovih zakonih, brez vsega, nič ne veljaš.

Smešno je...Ne prečrtajte smešno. Žalostno je da, če ne vidimo bosih, prašnih nog, razcapanih oblačil, lačnih pogledov ali iztegnjene, drobne ročice, se nam zdi, da to že ne more biti “prava” revščina. Televizija in raznorazni mediji so nam naslikali nek obraz revščine, ki ga vsi nosimo seboj. V praksi pa je revščina in njena podoba mnogo bolj prikrita in zavajajoča. Ne dolgo nazaj sem imela na eni animaciji deklico, ki je bila oblečena po zadnji modi in nazven ni delovala nič kaj izstopajoča. Ta punčka mi je rekla, da letos ne gredo nikamor na morje, ker ni denarja. In da se mami in ati samo kregata, ker mami ne ve kaj bo dala na mizo. Revščina je danes bolj kot s čimerkoli drugim, povezana s kakovostjo življenja posameznika. Z možnostmi, ki jih lahko starši ponudijo otrokom. Z kakovostno in zdravo prehrano, s prvovrstno zdravstveno oskrbo, kvalitetnimi oblačili in obutvijo, ter  z zdravim načinom življenja. Vezana je na kakovostno preživljanja prostega časa, na znanje, ki se generira v domačem okolju in pogovorih s prijatelji. Včasih se zdi, da je bolje, da o revščini ne govorimo, sploh če ni zares očiten problem. Zato je tako pogosto stigma.

Ko sem jaz hodila v osnovno šolo se je vedela, da doma nimamo. Ker pač ni bilo. In ne glede na to, da je to bilo tako "javno" znano to ni omililo zadeve ali je zmanjšalo. Spominjam se kake krize sem doživljala sama, ko sem kot otrok razmišljala ali bo dovolj sredstev, ko bo treba plačati položnice. Katerega izmed 1001 izgovorov in zgodb, bom uporabila, ko ne bo denarja. Menim, da za otroka ni hujše stiske, kot je ta da veš kje je problem, ne moreš pa prav nič narediti, da bi ga rešil. Lačni doma nismo bili nikoli. Je pa res, da smo ko ni bilo, jedli precej enolično. Pa smo preživeli. Zrasli. Prav zaradi tega postali močnejši. In prav gotovo toliko bolj občutljivi na krivice. Spomnim se kako so bolele zbadljivke otrok, včasih postrani pogledi odraslih, ki niso znali pomagati ali pa se jim včasih pač ni ljubilo ukvarjati s tem. Stisne me pri srcu, ko danes ko je vse to za mano, gledam utrujene starše, ki se tako trudijo, da bi sledili. Nudili otroku vse. V resnici se pa utapljajo. Revščina je postala sramotna. Velikokrat se jo nepravično povezuje s nezmožnostjo in nesposobnostjo upravljanja življenja in financ. Veste, kako malo je v resnici potrebno, da pristanemo na dnu? En trenutek. Izguba partnerja in  dolgovi, ki ostanejo. Bolezen. Napačna odločitev. Slabi predpogoji. Včasih pa zgolj sosledje nesrečnih situacij.  V Sloveniji po podatkih s statističnih uradov, živi kar 273 tisoč Slovencev. Brez socialnih transferjev pa bi bila revnih četrtina Slovencev. In to ni revščina v smislu: Joj letos ne grem na smučanje v Italijo in na dopust k južnim sosedom, ker nimam. To je skrajno stanje, ko v trgovini ne kupiš mleka, ker boš tisti evro potreboval za hčerkino malico. So mame, ki nimajo za vložke. In očetje, ki ne jedo v službi, da prihranijo še tisti evro ali dva.

Slab mesec nazaj je v javnosti odmevalo pismo učiteljice, ki je zgroženo pisala o tem, da so letos v šolah namesto tradicionalnega slovenskega zajtrka, (ki so ga otroci zmeraj dobili zastonj), otrokom so razdelili samo  brošure. Šola je sicer  lahko na lastna pleča prevzela financiranje zajtrka ali pa ga je zaračunala staršem s položnico za prehrano. Ker pa vemo, kako je s financami v javnem šolstvu, je večina šol letos delila SAMO BROŠURE, ki jih želodci slovenskih otrok zaenkrat še niso sposobni prebaviti. Delili so priročnike. O zajtrku. Kaj jesti in kaj ne. Lačnim otrokom so delili brošure. Priznam, da vladata dve skrajnosti. Nekateri imajo preveč. Ti otroci mečejo proč. Njihova hrana ostaja napol pojedena in v ogromnih količinah roma v koš. Na drugi strani pa so res lačni otroci. Tisti, ki so do četrte v šoli in jim je edini obrok v tem času malica. S kosila so jih starši že davno odjavili, ker niso zmogli pokriti stroškov. V meni je vrelo, ko sem brala o tem ukrepu vlade. Kako je to mogoče? Kako? Spomnim se, kako smo nekoč zbirali za revne otroke v Afriki. Zdaj pa pred našimi očmi otroci skrivajo pomanjkanje. Prijateljica psihologinja, mi je pripovedovali o mami, ki je s svojo hčerko prišla vidno podhranjena do nje. K njej jo je napotila šola, ki je pri deklici opazila vidno pomanjkanje zbranosti pri pouku. Obe sta že spominjali na Kenijske maratonce. Mama se je po tretjem pogovoru zrušila in priznala, da že nekaj dni nista jedli. Pomislite. Skrajna revščina, ki ostaja skrita in zabrisana do skrajnosti. Učitelji pa so videli samo nezbranost.

Ja, včasih je bila delitev sveta takšna, da smo se delili na revne in bogate. Danes je drugače. Na eni strani smo polni lepih besed o enakosti, enakih možnostih in pravičnosti, na drugi pa se soočamo z veliko revščino, leporečenjem o pomoči in licemernostjo. Biti reven, tudi v bogatem svetu, pomeni ponižanje, napad na človeško dostojanstvo, identiteto. O revščine se ne govori odkrito in se na žalost zmeraj prikriva realno stanje. Dovoliti si pomagati je psihološko gledano, občutljiva tema. S tem, ko sprejmemo pomoč na nek način priznavamo s svojo šibkost. Popolnoma razumljivo je, da je ljudem nerodno in da jih je sram, da nekaj dobijo. Da bomo lahko res pričeli pomagati, bomo morali najprej spremeniti sebe. Naše razmišljanje. Namreč dajati tudi ni tako enostavno, dajati na način, da ne boš prizadel tistega, ki mu daješ. Morali bomo začeti rušiti tisto obvoznico, ki smo jo zgradili okoli srca. Predvsem pa se bo bomo morali nehati sprenevedati in se obnašati, da mi ne moremo storiti nič. Verjemite, da boste nekomu najbolj pomagali, če mu boste dali občutek, da je pomemben. Da šteje. Poznate tisti pregovor: "Nihče ne more narediti vsega, toda vsak lahko naredi nekaj."

Zdravo, jaz sem Anjuška in še zmeraj nimam veliko. Sem lastnica povsem "razklumpanega" avta, telefona, prenosnika in neprecenljivega (izredno srčkanega) mačka. Ne posedujem delnic in obveznic. Zlatnine nimam nobene in prav tako ne bom ničesar podedovala. Ne računam na to, da me bo nekoč poklicala teta iz Amerike, ki bo v meni prepoznala nek neodkrit biser. Torej sem ena velika vreča Anjuške. To je vse kar imam. In veste...kaj to je veliko. Kajti še zmeraj lahko nekaj dam. Ponudim pomoč. Naredim nekaj brezplačno. S svojim dolgim jezikom in organizatorskimi sposobnostmi, zbobnam skupaj ljudi. In kot najpomembnejše lahko ponudim topel objem, iskren nasmeh in uho, ki je pripravljeno poslušati. Verjemite jaz vem kaj pomeni reči nimam, lagati in si zatiskati oči, zakaj je temu tako...In tudi vem koliko je vredno, da nikoli ne kloneš in vedno obdržiš glavo nad gladino. Dragi moji...Bliža se december. Bodimo v tem evforičnem mesecu vsi lučke, ki bodo prižigale upanje. Z malimi stvarmi. Jaz vem, kaj bom storila. Kaj pa vi? Odprite oči? Šteje samo to, kar prihaja iz srca. Vse ostalo je eno veliko pehanje za stvarmi, ki se slej, ko prej spremenijo v prah. 

http://www.aninazvezdica.si/