Revščina v praksi

Se tudi vam zdi, da ko se sprehajate čez mesto, le to izgleda malo drugače? V Mariboru so v zadnjem pol leta zrasle nove trgovinice. Pa ne kakšni "fenci šmenci butiki". Na Gosposki ulici, kjer so se nekoč bohotile drage in prestižne trgovine, iz izložb pa je prav nesramno kukalo krzno, so sedaj diskontne trgovine in t.i. second hand shopi. Mislim, da jih imamo sedaj že kar nekaj. Kitajske trgovine pa tako ali tako rastejo kot gobe po dežju. Hmmm...Da o t.i. "en evro" trgovinah niti ne izgubljam besed. Tudi, če si ne priznamo, se je revščina zagrizla globoko v družbo. Ljudje nimajo. Nekoč, bom rekla v mojih osnovnošolskih časih, se je vedelo kdo res nima. Danes se vse skriva pod maskami. Sramom in mnogokrat pod bolečo zgodbo, ki je preprosto preveč delikatna, da bi se lomila v družbi, kjer šteje samo to koliko imaš. In kjer po njihovih zakonih, brez vsega, nič ne veljaš.

Smešno je...Ne prečrtajte smešno. Žalostno je da, če ne vidimo bosih, prašnih nog, razcapanih oblačil, lačnih pogledov ali iztegnjene, drobne ročice, se nam zdi, da to že ne more biti “prava” revščina. Televizija in raznorazni mediji so nam naslikali nek obraz revščine, ki ga vsi nosimo seboj. V praksi pa je revščina in njena podoba mnogo bolj prikrita in zavajajoča. Ne dolgo nazaj sem imela na eni animaciji deklico, ki je bila oblečena po zadnji modi in nazven ni delovala nič kaj izstopajoča. Ta punčka mi je rekla, da letos ne gredo nikamor na morje, ker ni denarja. In da se mami in ati samo kregata, ker mami ne ve kaj bo dala na mizo. Revščina je danes bolj kot s čimerkoli drugim, povezana s kakovostjo življenja posameznika. Z možnostmi, ki jih lahko starši ponudijo otrokom. Z kakovostno in zdravo prehrano, s prvovrstno zdravstveno oskrbo, kvalitetnimi oblačili in obutvijo, ter  z zdravim načinom življenja. Vezana je na kakovostno preživljanja prostega časa, na znanje, ki se generira v domačem okolju in pogovorih s prijatelji. Včasih se zdi, da je bolje, da o revščini ne govorimo, sploh če ni zares očiten problem. Zato je tako pogosto stigma.

Ko sem jaz hodila v osnovno šolo se je vedela, da doma nimamo. Ker pač ni bilo. In ne glede na to, da je to bilo tako "javno" znano to ni omililo zadeve ali je zmanjšalo. Spominjam se kake krize sem doživljala sama, ko sem kot otrok razmišljala ali bo dovolj sredstev, ko bo treba plačati položnice. Katerega izmed 1001 izgovorov in zgodb, bom uporabila, ko ne bo denarja. Menim, da za otroka ni hujše stiske, kot je ta da veš kje je problem, ne moreš pa prav nič narediti, da bi ga rešil. Lačni doma nismo bili nikoli. Je pa res, da smo ko ni bilo, jedli precej enolično. Pa smo preživeli. Zrasli. Prav zaradi tega postali močnejši. In prav gotovo toliko bolj občutljivi na krivice. Spomnim se kako so bolele zbadljivke otrok, včasih postrani pogledi odraslih, ki niso znali pomagati ali pa se jim včasih pač ni ljubilo ukvarjati s tem. Stisne me pri srcu, ko danes ko je vse to za mano, gledam utrujene starše, ki se tako trudijo, da bi sledili. Nudili otroku vse. V resnici se pa utapljajo. Revščina je postala sramotna. Velikokrat se jo nepravično povezuje s nezmožnostjo in nesposobnostjo upravljanja življenja in financ. Veste, kako malo je v resnici potrebno, da pristanemo na dnu? En trenutek. Izguba partnerja in  dolgovi, ki ostanejo. Bolezen. Napačna odločitev. Slabi predpogoji. Včasih pa zgolj sosledje nesrečnih situacij.  V Sloveniji po podatkih s statističnih uradov, živi kar 273 tisoč Slovencev. Brez socialnih transferjev pa bi bila revnih četrtina Slovencev. In to ni revščina v smislu: Joj letos ne grem na smučanje v Italijo in na dopust k južnim sosedom, ker nimam. To je skrajno stanje, ko v trgovini ne kupiš mleka, ker boš tisti evro potreboval za hčerkino malico. So mame, ki nimajo za vložke. In očetje, ki ne jedo v službi, da prihranijo še tisti evro ali dva.

Slab mesec nazaj je v javnosti odmevalo pismo učiteljice, ki je zgroženo pisala o tem, da so letos v šolah namesto tradicionalnega slovenskega zajtrka, (ki so ga otroci zmeraj dobili zastonj), otrokom so razdelili samo  brošure. Šola je sicer  lahko na lastna pleča prevzela financiranje zajtrka ali pa ga je zaračunala staršem s položnico za prehrano. Ker pa vemo, kako je s financami v javnem šolstvu, je večina šol letos delila SAMO BROŠURE, ki jih želodci slovenskih otrok zaenkrat še niso sposobni prebaviti. Delili so priročnike. O zajtrku. Kaj jesti in kaj ne. Lačnim otrokom so delili brošure. Priznam, da vladata dve skrajnosti. Nekateri imajo preveč. Ti otroci mečejo proč. Njihova hrana ostaja napol pojedena in v ogromnih količinah roma v koš. Na drugi strani pa so res lačni otroci. Tisti, ki so do četrte v šoli in jim je edini obrok v tem času malica. S kosila so jih starši že davno odjavili, ker niso zmogli pokriti stroškov. V meni je vrelo, ko sem brala o tem ukrepu vlade. Kako je to mogoče? Kako? Spomnim se, kako smo nekoč zbirali za revne otroke v Afriki. Zdaj pa pred našimi očmi otroci skrivajo pomanjkanje. Prijateljica psihologinja, mi je pripovedovali o mami, ki je s svojo hčerko prišla vidno podhranjena do nje. K njej jo je napotila šola, ki je pri deklici opazila vidno pomanjkanje zbranosti pri pouku. Obe sta že spominjali na Kenijske maratonce. Mama se je po tretjem pogovoru zrušila in priznala, da že nekaj dni nista jedli. Pomislite. Skrajna revščina, ki ostaja skrita in zabrisana do skrajnosti. Učitelji pa so videli samo nezbranost.

Ja, včasih je bila delitev sveta takšna, da smo se delili na revne in bogate. Danes je drugače. Na eni strani smo polni lepih besed o enakosti, enakih možnostih in pravičnosti, na drugi pa se soočamo z veliko revščino, leporečenjem o pomoči in licemernostjo. Biti reven, tudi v bogatem svetu, pomeni ponižanje, napad na človeško dostojanstvo, identiteto. O revščine se ne govori odkrito in se na žalost zmeraj prikriva realno stanje. Dovoliti si pomagati je psihološko gledano, občutljiva tema. S tem, ko sprejmemo pomoč na nek način priznavamo s svojo šibkost. Popolnoma razumljivo je, da je ljudem nerodno in da jih je sram, da nekaj dobijo. Da bomo lahko res pričeli pomagati, bomo morali najprej spremeniti sebe. Naše razmišljanje. Namreč dajati tudi ni tako enostavno, dajati na način, da ne boš prizadel tistega, ki mu daješ. Morali bomo začeti rušiti tisto obvoznico, ki smo jo zgradili okoli srca. Predvsem pa se bo bomo morali nehati sprenevedati in se obnašati, da mi ne moremo storiti nič. Verjemite, da boste nekomu najbolj pomagali, če mu boste dali občutek, da je pomemben. Da šteje. Poznate tisti pregovor: "Nihče ne more narediti vsega, toda vsak lahko naredi nekaj."

Zdravo, jaz sem Anjuška in še zmeraj nimam veliko. Sem lastnica povsem "razklumpanega" avta, telefona, prenosnika in neprecenljivega (izredno srčkanega) mačka. Ne posedujem delnic in obveznic. Zlatnine nimam nobene in prav tako ne bom ničesar podedovala. Ne računam na to, da me bo nekoč poklicala teta iz Amerike, ki bo v meni prepoznala nek neodkrit biser. Torej sem ena velika vreča Anjuške. To je vse kar imam. In veste...kaj to je veliko. Kajti še zmeraj lahko nekaj dam. Ponudim pomoč. Naredim nekaj brezplačno. S svojim dolgim jezikom in organizatorskimi sposobnostmi, zbobnam skupaj ljudi. In kot najpomembnejše lahko ponudim topel objem, iskren nasmeh in uho, ki je pripravljeno poslušati. Verjemite jaz vem kaj pomeni reči nimam, lagati in si zatiskati oči, zakaj je temu tako...In tudi vem koliko je vredno, da nikoli ne kloneš in vedno obdržiš glavo nad gladino. Dragi moji...Bliža se december. Bodimo v tem evforičnem mesecu vsi lučke, ki bodo prižigale upanje. Z malimi stvarmi. Jaz vem, kaj bom storila. Kaj pa vi? Odprite oči? Šteje samo to, kar prihaja iz srca. Vse ostalo je eno veliko pehanje za stvarmi, ki se slej, ko prej spremenijo v prah. 

http://www.aninazvezdica.si/