Sama imam za seboj že ( o.a. za svoja rosna leta) dolgo dobo
najemniških razmerij. Če štejem sem še srednješolsko bivanje, živim že 10 let v
takšnih in drugačnih najemniških stanovanjih. Ne bom olepševala. Zmeraj znova
me osupne, kaj ti ljudje dejansko poskušajo oddati. Spomnim se, da sem še v v
srednji šoli iskala sobo. V Velenju, ki ni ravno študentsko mesto, je to pomenilo
pravcato iskalno akcijo. Na moj oglas iskanja se je odzval po glasu sodeč
prijazen gospod Romeo (o.a. Romeo je bilo gospodu ime). Vzhičena, da se je na
moj oglas sploh kdo javil, sem se odpravila na ogled. Kakor hitro sem stopila
čez vrata stanovanja pa je moje navdušenje zamrlo. V bistvu, če na hitro
priznam me je bilo malce strah. Jaz 15 letna šmrklja, sem stala sama v
stanovanju moškega, ki mi je želel v enosobnem stanovanju oddati EDINO sobo. Nisem
sicer prepričana, kaj mu je šlo čez glavo ali če je celo verjel, da bo kdo to
vzel v najem. Razložil mi je, da bi meni za smešno ugodno ceno oddal sobo on bi
pa spal v kuhinji na jedilnem kotu. Soba je bila po njegovih besedah, sedaj na
voljo, ker se je pred kratkim odselilo njegovo dekle s sinčkom. Kot je pojasnil
precej neupravičeno, v žaru pogovora mi je prisegel, da ni nikoli položil roke
nanjo in da so to same laži. Predstavljate si mene. Poskušala sem ne delovati
prestrašeno, obenem pa suvereno in precej bolj odraslo, kot sem v resnici bila .
Olajšanje in pristna sreče sta me oblila, ko je odklenil vrata in rekel, da naj sporočim, kako sem se odločila. Ufff...
Ste slučajno brali Zločin in kazen? Če povzamem zelo na
kratko, gre za psihološki roman Dostojevskega, ki se ukvarja predvsem s
subjektivnimi razmišljanji glavnega junaka Raskolnikova o življenju, predvsem
pa o opravičenem zločinu. Razkolnikov na podlagi te teorije zagreši umor
oderuške starke Aljone Ivanovne, po naključju pa »mora« ubiti še njeno sestro
Lizaveto. Ne vem zakaj sem se včeraj, ko sem prejela klic svoje najemodajalke,
spomnile te knjige. Niti slučajno ne dela, ko ji razčesne glavo. Ampak bolj
delov o razmišljanju o pravičnosti ravnanja ljudi, ki imajo vse in njihovega
neumornega ožemanja in apetita, ki je nenasiten. Moja stanodajalka je pravi žid
(o.a. besedica žid je v tem primeru mišljena zgolj, kot opis izrednega stiskača
in ne kot verska opazka). Pustimo ob strani, da ji je uspelo oddati stanovanje,
ki v kopalnici ni imelo ploščic V kuhinji po tleh tutti frutti podov. Dnevna
soba je bila podobna kramarskemu sejmu. V glavnem stanovanje je bilo bomba.
Sama sem pristala na dogovor, da ga obnovim. To sem v tistem momentu
potrebovala. Delo z rokami. Dati malo sebe v stanovanje in obenem z znojem
zbuditi dušo. Dolga zgodba. Recimo, da sem z minimalnim denarnim vložkom precej
truda, uspela obnoviti stanovanje in ga naredit znosnega za bivanje. Pismo
rosno, v mojem stanovanju je boljer, ki je starejši od mojega očeta. Ko se je
zamašil odtok in iz principa nisem želela klicati očeta, da spet žrtvuje svoj
čas. Je najemodajalka poklicala nekega svojega znanca, ki ji je to (seveda) naredil
zastonj. Gospod je bil tako v letih, da me je skrbelo, da bomo potrebovali kako
zdravniško pomoč po opravljenem delu. Bognedaj, da bi bilo treba kaj zamenjati
ali na novo kupiti. Kar vidim jo, kako se trese in preračunava.
Pustimo ob strani, da so stroški mojega stanovanja bistveno
previsoki in da tega prav gotovo ne bom več dolgo prenašala. Najbolj me jezi in
še bolj potre dejstvo, da je dotična gospa v stanovanju (ne obnovljeni
različici) pustila bivati svoje nepokretno mati. Nekdo, ki se vozi z avtom, ki
je vreden kot polovica novega stanovanja je dovolil, da v stanovanju, ki res ni
vredno človeka, gnije njegova lastna mati. Z enim radiatorjem. Nepredstavljivo.
Meni je grozno žal, ampak tega ne morem in ne bom nikoli razumela. Kako je
mogoče, da si čustveno tako reven, da je denar vse kar imaš. Na koncu pa si še
njegov suženj. Mogoče je res ostra primerjava z oderuško starko Aljono
Ivanovnovo, ampak ne morem si pomagati. Neke take krivice me zažgejo v dno
duše. Grozno se mi zdi, da so ljudje tako skopuški, da nekje vmes pozabijo biti
ljudje. Večkrat se spomnim na misel Gibrana: »Denar je kot strunsko glasbilo.
Tak, ki ne zna igrati nanj, bo iz njega izvabil le škripanje. Denar je kot
ljubezen; tistega, ki ga noče dati, ubija počasi in boleče, druge pa oživlja,
ko ga predajo naprej, drugim ljudem.«
Dom je, kjer je srce. Vem, da se mogoče sliši obrabljeno. Ko
sem se pred sedmimi leti odselila na svoje, sem dobesedno imela samo knjige in
obleke. Vse. Še kuhinjsko sol sem morala kupiti. In vem kako sem prvo noč
sedela v praznem stanovanju. Se poskušala ne počutiti samo, privaditi na vse
nove zvoke in predvsem biti bolj močna, kot sem v resnici bila. Gledala sem po
prostoru. Na velik kup knjig, ki so bile moje vse. In sem si mislila, da bo že
nekako. Saj mora biti. Ne glede nato, da sem menjala že kup najemodajalec.
Nekateri med njimi so in bodo ostali moji prijatelji. Ulic in sosedov, ki jih
mogoče ne bom več srečala. Je dom konec koncev res, kjer je srce. In tega ti ne
more odvzeti noben skopuški najemodajalec. Tečni sosed. Grozen sostanovalec ali
nabiralnik, ki nikoli ne bo tvoj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar